»Kot otrok sem se vedno glasno smejala in samozavestno govorila. Bila sem igriva in polna energije, pogosto sem namesto hoje kar tekla. Svet se mi je zdel poln svobode in vznemirjenja. A postopoma so se v moj otroški um prikradle misli, da se dekleta ne bi smela glasno smejati, glasno govoriti, kaj šele tekati – saj to ni primerno za 'pridno dekle'. Z vsakim dnem sem čutila, da se moram zmanjšati, utišati in celo skriti svoje veselje. Sprva nisem razumela, zakaj moram to početi. Zakaj se ne morem smejati in igrati tako svobodno kot moj brat? A težki pogledi ljudi okoli mene, tišina moje matere in neskončni opomini so mi dali vedeti, da ima družba za dekleta nenapisana pravila. Počasi sem se naučila, da se moram spremeniti, da bom sprejeta. Nehala sem tekati, zadrževala sem svoj smeh in znižala svoj glas. V tej deželi so nam odvzeli ne le pravico do izobrazbe in dela, temveč tudi preproste svoboščine, kot je izbira barv oblačil. Svetlih oblačil ne smemo več nositi; kot da vsaka vesela barva ogroža nenapisana pravila družbe. Vedno smo prisiljene nositi temne in dušeče barve – barve, ki simbolizirajo prisiljen molk in žalost, ki prekrivata naša življenja.«
Te besede Parasto Mohajer, mlade Afganistanke, ki je svojo zgodbo delila z nami v pretresljivem intervjuju, so le drobec v mozaiku trpljenja, s katerim se vsak dan soočajo ženske v Afganistanu. Pod režimom talibanov so postale ujetnice v lastnih domovih in telesih, njihova življenja pa omejena na izpolnjevanje nenapisanih, a vseobsegajočih pravil. Kljub temu Parasto in druge Afganistanke ne prenehajo sanjati o boljšem jutri. S svojo zgodbo mlada Afganistanka daje glas tisočim dekletom, ki jih je svet morda pozabil, a same vztrajajo v boju za osnovne pravice – pravico do izobrazbe, svobode in dostojanstva.
Resolucija brez prave moči
Na 57. zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice 9. oktobra letos v Ženevi je bila sprejeta resolucija o Afganistanu, ki podaljšuje mandat posebnega poročevalca ZN za Afganistan. Resolucija priznava potrebo po preiskovanju kršitev človekovih pravic in zbiranju dokazov o zločinih po mednarodnem pravu, vendar ne vzpostavlja neodvisnega mednarodnega mehanizma odgovornosti, ki bi dejansko preganjal storilce in zagotavljal pravico žrtvam.
Smriti Singh, regionalna direktorica za južno Azijo pri Amnesty International, je opozorila, da je mednarodna skupnost znova zatajila. »Svet ZN za človekove pravice je še enkrat zamudil priložnost, da zagotovi ustrezen odziv, pospeši odgovornost in pravičnost ter odvrne nadaljnje zlorabe človekovih pravic,« je dejala.
Medtem ko talibani zaostrujejo svoja pravila, dekleta v Afganistanu še vedno tvegajo svoje življenje za dostop do znanja. Mnoge obiskujejo neuradne šole, skrivajo knjige pod rutami in se učijo ob svečah. Njihova neomajna volja je opomnik, da so človekove pravice univerzalne in jih ni mogoče utišati, ne glede na to, kako močno poskuša oblast to doseči.
Zanimivosti
Slovenske železnice prejele prestižno nagrado ETC, Rail Tourism Awards 2024
Kakšne so razmere pri nas?
V primerjavi z Afganistanom je Slovenija svetlobna leta stran, kar zadeva zaščito človekovih pravic. Slovenska ustava zagotavlja širok spekter pravic, od enakosti pred zakonom, pravice do izobrazbe in zdravstva do svobode gibanja in govora. Država zagotavlja, da so vse pravice dostopne ne glede na narodnost, vero, spol, jezik ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Institucija Varuha človekovih pravic že tri desetletja skrbi za nadzor nad spoštovanjem teh pravic in opozarja na primere kršitev. A čeprav Slovenija dosega visoke standarde, se težave pojavljajo tudi doma. Sovražni govor, diskriminacija, nedostopnost zdravstvenih storitev in naraščajoča revščina ostajajo izzivi, ki zahtevajo takojšnjo pozornost. »V zadnjih tridesetih letih smo obravnavali skoraj 88.000 primerov ljudi, ki so se obrnili na nas, ker jih je oblast spregledala, zanemarila ali posegla v njihove pravice in svoboščine. Odgovorili smo še na skoraj enkrat toliko klicev in pisem, opravili ogromno osebnih pogovorov in skupaj z državnim preventivnim mehanizmom podali več tisoč priporočil. Vsi ti številni ljudje so iz naše sredine. Njihovih stisk odgovorni niso opazili. Še več, tisti, ki ustvarjajo in izvajajo pravila in ki naj bi delovali pravično, odgovorno in v javnem interesu, jim niso znali, zmogli ali hoteli prisluhniti pri uveljavljanju njihovih pravic,« je poudaril Varuh. Opozoril je tudi na dolge postopke odločanja, neučinkovit nadzor in diskriminacijo ranljivih skupin, ki kljub deklarirani enakosti še vedno obstajajo v naši družbi: »Brez kulture dialoga ne moremo resnično spreminjati družbe na bolje, ne izvajati resničnih sprememb ali reform, ki lahko prinesejo trajno blaginjo in napredek za vse. Ko rečem 'vse', mislim na tisoče v čakalnih vrstah v naših zdravstvenih ustanovah, na tisoče brez izbranega osebnega zdravnika ali ginekologa; na vse tiste, ki živijo pod pragom revščine – ki nimajo dostojnih plač ali pokojnin; na invalide, ki se soočajo s spletno in fizično nedostopnostjo in drugimi težavami, ki jih pestijo v vsakdanjem življenju; na vse otroke v socialnih stiskah; na vse mlade, ki imajo zaradi podivjanih cen nepremičnin in pomanjkanja neprofitnih stanovanj nerešen stanovanjski problem; na vse starejše, ki so kljub praznim posteljam, zaradi kadrovskih težav v domovih za starejše, brez ustrezne oskrbe; na vse, ki so zaradi našega nerazumevanja deinstitucionalizacije zaprti v institucijah; na vse, ki so jih prizadele lanske poplave oziroma se drugače soočajo s posledicami podnebnih sprememb; na izbrisane po osamosvojitvi Slovenije, za katere ne zmoremo najti rešitev; na vse tiste, ki so diskriminirani na podlagi različnih osebnih okoliščin, na primer verske pripadnosti, narodnosti, rase ali spolne usmerjenosti. Skratka, na vse, ki so tako ali drugače potisnjeni na rob družbe.«
Trideset let Varuha človekovih pravic
Ob 30. obletnici delovanja je Varuh izpostavil pomen spoštovanja človekovih pravic za razvoj družbe. V svoji poslanici je opozoril, da je pravičnost temelj, na katerem lahko gradimo vključujočo in solidarno družbo: »Čeprav znamo biti izjemno solidarni, pa smo na tej poti napredka prepogosto zapostavili mnoge. Tudi na primer tiste, ki skrbijo za uresničevanje temeljnih pravic posameznika in skupnosti – zdravstveno osebje, delavce v socialnem varstvu, učitelje, vzgojitelje in tisoče, ki opravljajo plemenita in pomembna dela, pa je njihov prihodek še vedno pod minimalno plačo. Kljub temu, da so polno zaposleni, nimajo dovolj sredstev za dostojno življenje. Čeprav pogosto govorimo o standardih in normativih in se strinjamo, da je za opravljeno delo nujno dostojno plačilo, pa v praksi pogosto ne (z)moremo najti rešitev. Enako je na številnih drugih področjih. Obsojamo sovražni govor in govorimo o pomenu etike javne besede, v svojih sredinah pa še vedno zlahka netimo sovraštvo, ne obsodimo hujskaštva, nesprejemanja, stigmatizacije ali diskriminacije. Sicer nimamo nič proti invalidom, migrantom, Romom, izbrisanim, zapornikom ali drugim … Vse dokler so daleč stran od nas in naših otrok.«
Navdih Parasto in Parwin: pogum v neenakosti
Slovenija se na mednarodni ravni zavzema za človekove pravice kot enega temeljnih stebrov globalne stabilnosti in sožitja. Ključne prioritete vključujejo enakost spolov, pravice otrok in starejših, odpravo diskriminacije in spodbujanje trajnostnega razvoja. Kljub temu, da se tako Slovenija kot druge države tudi v mednarodni skupnosti borijo za enakost, pa razmere v Afganistanu ostajajo grozljive: »Za številna afganistanska dekleta izobrazba ni le privilegij – to so sanje, za katere se borijo vsak dan. Spomnim se veselja, ki sem ga čutila kot otrok, ko sem prvič držala svinčnik v rokah, in si predstavljala svetove, ki jih bom lahko odkrivala skozi knjige. A z vsakim korakom proti znanju so bile ovire – revščina, kulturne omejitve ali politična nestabilnost. V številnih regijah so šole za dekleta zaprte, vendar to ni ustavilo naše želje po izobrazbi. Ob tem se pogosto dogajajo prisilne poroke ali prodaja deklet,« pravi Parwin in dodaja: »Življenje tukaj ni lahko. Ulice so lahko nevarne, priložnosti pa redke. Toda sredi teh bojev imajo afganistanske ženske izjemno moč. V vsak izziv vnašajo upanje, podpirajo druga drugo in sanjajo o prihodnosti, kjer bodo njihovi glasovi slišani in spoštovani.«
Njuna zgodba nas opominja, da je boj za človekove pravice univerzalen. Medtem ko se v Sloveniji borimo za pravičnejši sistem in enake možnosti za vse, dekleta v Afganistanu bijejo boj za svojo osnovno pravico do obstoja. Mednarodni dan človekovih pravic nas opominja, da moramo kot globalna skupnost združiti moči. Boj za pravičnost, svobodo in dostojanstvo je univerzalna vrednota, ki presega meje držav in kultur. Le skupaj lahko ustvarimo svet, kjer bodo človekove pravice spoštovane za vse.
