Na to v imenu somišljenikov z Ekoci opozarja neodvisna aktivistka samooskrbe Irena Rotar, kjer že zaznavajo skrb vzbujajoč trend, medtem ko na Planinski zvezi Slovenije pojasnjujejo, da je večina slovenskih planinskih koč za zdaj še vedno v stoodstotni lastni planinskih društev. A zagotovila, da nekatere izmed njih ne bi prišle v zasebno lastništvo, nam ne morejo dati, pravijo. Obstaja nevarnost, da bodo planinske koče kmalu nadomeščene z luksuznimi nastanitvami, ki bodo dostopne le peščici premožnih?
Natanko pred tem namreč svarijo pri Ekoci. »Slovenija je država, ki slovi po svojih naravnih lepotah in gorah, ki so vsako leto privlačna destinacija za milijone pohodnikov in ljubiteljev narave. Pohodništvo in obisk gora sta najbolj množični športni dejavnosti v Sloveniji, ki letno privabita več sto tisoč obiskovalcev. Pohodniki potrebujejo zatočišče v planinskih kočah, ki so ključne za varnost in udobje. Planinske koče pa niso le zatočišča, so srce slovenskega planinskega turizma. Če bodo te koče prodane zasebnim lastnikom, obstaja velika verjetnost, da bodo nadomeščene z luksuznimi namestitvami ali zasebnimi retreati, ki bodo dostopne le peščici premožnih. S tem bi izgubili dostopnost za širše množice in ogrozili tradicijo množičnega obiskovanja naših gora,« opozarjajo. Ali je njihova skrb utemeljena, smo preverili v pogovoru s tistimi, ki so jim planinske koče najbližje: njihovimi oskrbniki, planinskimi društvi in drugimi strastnimi pohodniki, ki poznajo aktualno stanje.
To ni problem prihodnosti, ampak sedanjosti!
Naš prvi sogovornik je želel ostati anonimen, a je hkrati poudaril, da je to tema, o kateri se moramo nujno pogovarjati in začeti iskati rešitve. Na vprašanje, kaj meni o tem, da bi planinske koče kupovali zasebniki, in ali ima občutek, da bi se to v bližnji prihodnosti res lahko začelo dogajati, odgovarja: »Situacijo z zanimanjem spremljam in vse, kar lahko komentiram, je, da se ne bo pričelo dogajati v prihodnosti, ampak se že dogaja. Velika večina planinskih društev nima dovolj prihodkov, da bi lahko obnavljali koče, ki jih imajo v lasti. Le redka, ki so se lotila resnih obnov (zaradi požarov, popravil tovornih žičnic ali zaradi inšpekcijskih odločb), niso zašla v finančne težave. Težave so tudi pri pridobivanju oskrbnikov, mnogo koč je zato zaprtih, ali pa imajo nekatera srečo, da koče še lahko delujejo s prostovoljnim delom članov, tak primer sta na primer Ratitovec ali tudi Ledine, pa še mnogo drugih je. Kot smo lahko zasledili, predstavniki PZS izražajo zaskrbljenost ali pa mnenje, da koče naj ne bi prehajale v last zasebnikov (občni zbor PD Jesenice), planinska društva pa bi dejansko potrebovala finančno pomoč in zgolj zaskrbljenost jim pri tem na žalost prav nič ne pomaga.« Potrebni so ukrepi!
Obnova koč ni edina težava planinskih društev, še opozarja. »Planinska društva oskrbujejo tudi planinske poti. Naša dežela zelo promovira pohodniški turizem, planinske poti pa niso prepoznane kot infrastruktura, katerih vzdrževanje bi bilo lahko financirano iz proračuna. Tudi ta del problematike v največji meri sloni na planinskih društvih. Mnogo planinskih poti, in na žalost čedalje več, je poškodovanih v močnih nalivih, stroški obnov pa daleč presegajo zmožnosti, tudi kadrovske. Velika večina dela v planinskih društvih se opravi prostovoljno.«
Planinske koče samo še za petičneže?
Bernard Štiglic, predsednik planinskega društva Ljubno ob Savinji, ki ima v lasti Kočo na Travniku, pravi, da je slišal za namere nekaterih društev, da želijo prodati katero od njihovih koč. »Za splošno planinstvo to verjetno ne bo v redu, saj bo lastnik verjetno pričakoval dobiček in bi marsikatera koča res lahko postala zasebna rezidenca ali koča za bolj petične goste,« razmišlja. Trenutno stanje koč v Sloveniji se mu zdi primerno. »Seveda so potrebne posodobitve, česar marsikatero društvo ne bo zmoglo, ali pa to privede do čezmerne zadolžitve, kar verjetno pripelje do prodaje koč.« Kot predsednik društva bi si tudi on želel več pomoči države, »saj vemo, da koče niso same sebi namen in da s svojim delovanjem zelo izboljšujejo turizem.«
Gobova juha z žganci ni dovolj
Kako pa je dandanes biti oskrbnik planinske koče? »Delo v koči je obenem krasno in naporno,« odgovarja Breda Lorger, oskrbnica Doma na Šmohorju. »Naporno, ker je v ozadju še ogromno dela, ki ga obiskovalci ne vidijo, vidi se le majhen delež – le videz koče, okusna hrana in postrežba. Poleg tega pa smo popolnoma odvisni od vremena, ki nam je že velikokrat pokvarilo kakšne načrte. Če želimo, da koča res živi, je treba vložiti ogromno dela, truda, časa in financ. Sami smo prevzeli kočo med korono, ampak nismo obupali, trudili smo se, vztrajali in danes, ko pomislimo za nazaj in se spomnimo vseh nasmeškov, presenečenj in spodbudnih besed dobrih ljudi, se zavedamo, da je bilo vredno. V zadnjih letih se je dvignilo število kolesarjev, ki nas obiščejo, počasi se povečuje tudi število tujcev, dnevnih nočitev nimamo, so se pa začele vračati šole s šolami v naravi in planinskimi krožki. Kadar pridejo dnevi z več obiska, nam ljudje dajo zagon in energijo za vodenje in oskrbovanje planinske koče še naprej.«
Slovenci še vedno zelo radi pridemo v hribe, pravi. »Smo 'zemeljski' narod, narod, ki se dobro počuti v naravi, zato še vedno radi iščemo svoj mirni kotiček, kjer se sprostimo in zadihamo s polnimi pljuči. Razlika je v tem, kaj so ljudje kot pohodniki iskali nekoč in kaj se išče danes. Tudi oskrbniki moramo iti s časom naprej, danes ni več dovolj imeti le gobovo juho z ajdovimi žganci, če želiš imeti obisk, moraš ponuditi nekaj več. Sicer pa se pri nas na Šmohorju še vedno držimo jedi na žlico, saj smo kljub vsem željam obiskovalcev še vedno planinska koča. Dobrodošlo je tudi, da je v okolici koče dovolj prostora, kjer se družine in otroci lahko sprostijo in zabavajo.«
Prikimava, da se največ težav pojavlja pri pomanjkanju finančnih sredstev, »saj ni pomoči države. Ni denarja za obnovo in popravilo koč, kar pomeni, da si moramo ogromno sami pomagati, financirati in si vzeti ogromno časa. Težava oskrbnikov je iskanje pravega kadra, saj moramo za nemoteno delo biti vse v eni osebi – kuhar, sobarica, čistilka, natakar, hišnik ... Nekdanji pohodniki so bili pravilno vzgojeni in so smeti nosili v dolino, danes pa tega več ni, odvoz smeti je otežen in to moramo vse plačati. Tudi stroški se iz leta v leto višajo, cene gostinskih storitev in nočitev pa so enake.« Če bi planinske koče pričeli kupovati zasebniki, bi bil to po njenem dvorezni meč. »Lahko da bi zasebniki pomagali pri vzdrževanju koče, lahko pa bi se obrnilo čisto drugače in bi nekoč planinska koča postala zasebni vikend, kamor pohodniki ne morejo. Glede na trenutno situacijo planinskih koč, menim, da bi nam pomoč države res prišla prav.«
Zaščitimo jih pred privatizacijo
Če ne želimo, da planinske koče postanejo last zasebnikov, bo torej vmes v prvi vrsti očitno morala poseči država, predvsem s finančno pomočjo. Na Ekoci pa predlagajo še nekaj možnih rešitev, med drugimi uvrstitev planinskih koč v kritično infrastrukturo, kar bi zagotovilo njihovo zaščito pred privatizacijo in ohranilo njihov namen za množični turizem. Irena Rotar predlaga, naj planinska društva planinske domove registrirajo kot narodno kulturno dediščino in tudi kot nesnovno dediščino. »Večina teh koč je bila zgrajenih s prostovoljskim delom in nosi zgodovinski pomen ter poudarja zgodovinske vrednote medsebojne pomoči in vrednot spoštovanja do dela in narave naroda,« opomni. Zagotovo pa bi pomagalo tudi, če bi obnovili vrednoto prostovoljstva, še namigne. »Ljubezen do gora se lahko dokaže z aktivnim državljanstvom. Naj se obudi prostovoljstvo med planinci, ki se lahko aktivirajo tudi s fizičnim delom pri obnovi domov, saj so to ljudje v kondiciji. V to je treba vključiti tudi mlade.« Seveda pa bomo imeli za to zamisel vsi veliko več volje, če bo svoj delež in interes v obliki finančne pomoči prispevala tudi država. Kako lepo in osvežujoče bi bilo, če bi država in ljudje dihali kot eno. V planinah je to gotovo najlažje.
Dean Kajnih, oskrbnik Planinskega doma na Mrzlici
»Biti oskrbnik planinske koče ni lahko. Če nisi popolnoma predan in če tega načina življenja nimaš rad, potem se je nesmiselno odločiti za takšen korak, saj delo poteka od zore do mraka. Moraš biti pripravljen na vse situacije in se znajti s tem, kar imaš. Vsekakor moraš biti po duši planinec in poznati okoliške hribe in poti. Hkrati pa biti še prijazen in gostoljuben, saj se mi zdi, da ljudem to največ pomeni. Pa tudi brez dobre in kakovostne kuhinje ne gre. Pri nas je še večji izziv, ker smo v to vpeta cela družina in je logistika še toliko bolj zahtevna, saj imava s partnerico Teo štiri majhne otroke, ki ravno tako zahtevajo svoj čas, energijo in ljubezen. Je pa res, da je frekvenca življenja mnogo boljša kot v dolini, saj je kljub ogromno dela življenje veliko manj stresno. Obdajajo nas čudovita narava in čudoviti ljudje. Za zdaj se ne moremo pritoževati, obisk je konstanten. Sploh med vikendi je naval, za kar smo zelo hvaležni. Je pa dejstvo, da nam vse to ne bi uspelo brez naše ekipe, ki jo štejemo za družino, in PD Trbovlje, ki nam vedno pomaga in odlično sodelujemo. Pohodnikov je čedalje več, sploh po obdobju korone, je pa res, da se navade planincev spreminjajo. Včasih obiskovalci pozabijo, da so v hribih. Ampak načeloma so več ali manj vsi v redu. Apeliral bi na PZS in državo, da namenita več sredstev in pomoči za obnovo poti in koč, glede na to, da gorski turizem narašča in imajo vsi od tega korist. V tujini je za te stvari zelo dobro poskrbljeno, sploh v sosednji Avstriji. Na vprašanje, ali bi bilo dobro, če bi bilo več zasebnikov, težko odgovorim, ker je to odvisno od zasebnika do zasebnika, predvsem kakšen človek je. Če je zagnan in hribovec po duši z dolgoročno vizijo, potem nimam nič proti, če pa je nekdo, ki vidi samo kapital in zraven ne da svoje duše, potem to na dolgi rok ne prinese nič dobrega.«
Dušan Prašnikar, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije
»PZS si bo še naprej prizadevala, da planinske koče v prihodnosti ostanejo dostopne vsem obiskovalcem. Navsezadnje je trenutno od 159 planinskih koč, ki so vpisane v register planinskih koč PZS, pet v lasti zasebnikov, ki pa normalno ohranjajo status planinskih koč in bonitet za člane PZS. Glavnina planinskih koč je sicer v lasti planinskih društev (132), od preostalih pa jih je 13 v lasti občin, pet v lasti zasebnikov in devet v drugi obliki lastništva (agrarne skupnosti, ministrstvo, druga društva, PZS, škofija). V zadnjem obdobju desetih let sta bila sicer že prodana dva objekta s statusom planinske koče. Koča na Pikovem kljub zasebni lasti ohranja status planinske koče. Koča na Gospincu na Krvavcu pa je že bila predhodno delno v solasti zasebnika in je bila po prenovi preoblikovana v Hotel Rozka. Ta nima več statusa koče in tudi za planinstvo ni imela večjega pomena, saj nočitev planincev skoraj ni bilo.«
