Primer lendavske lekarne Pomurskih lekarn, kjer tam zaposlena farmacevtka zaradi ugovora vesti pacientki ni želela izdati kontracepcijskih tabletk, za katere je ta imela recept, najprej odpira dileme o pravicah zaposlenega v zdravstveni oziroma lekarniški dejavnosti ter hkrati o pravicah pacientov do zdravstvene oskrbe. Ne zadeva le pravice pacienta, da ga v lekarni oskrbijo s predpisanimi zdravili, temveč tudi pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki je ustavno varovana v 55. členu ustave. Prav slednje se zdi še ena od dilem, ki je v družbi tako v širšem evropskem prostoru kot v Sloveniji v zadnjem času zelo izpostavljena.
Nadaljuje se zbiranje podpisov v okviru kampanje My voice, my choice za varen splav, da bi ženskam zagotovili bolj enakopravno, varno in brezplačno dostopnost splava, hkrati pa ne pojenjajo javni shodi proti splavu oziroma za življenje, udeleženci katerih nasprotujejo umetni prekinitvi nosečnosti. Vsakič so tako v ospredju tudi ideologija, verska in druga prepričanja, moralna načela, ki bi načeloma morala biti pri strokovnem delu v ozadju. Pa so? Kako je institut ugovora vesti urejen pri nas, koliko podobnih primerov je v praksi pri izdaji zdravil in katere dileme se ob tem odpirajo, so preverjali pri časniku Večer.
Nedostopnost kontracepcije ni opcija
Ginekologinja in porodničarka dr. Gabrijela Simetinger poudarja, da stališča in prepričanja ne smejo vplivati na posameznikovo strokovno delo. »Če kdo uveljavlja ugovor vesti, bi morale lekarne zagotoviti farmacevta, ki bi predpisano zdravilo izdal, hkrati pa se mora oseba, ki uveljavlja ugovor vesti, o tem izjasniti prej in obvestiti delodajalca, da se ne bi dogajalo, da nekdo zaradi ugovora vesti ne dobi zdravila. Nekako še lahko razumem, da je nekdo proti pravici do umetne prekinitve nosečnosti, nedopustno pa je, da bi zdaj razpravljali še o dostopnosti kontracepcije,« pojasnjuje. S tem izpostavi bistveno, kot je opredeljeno v zakonodaji.
Predsednica Lekarniške zbornice Slovenije Darja Potočnik Benčič razloži, da je ugovor vesti v lekarniški dejavnosti posredno urejen v 56. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki določa, da zdravstveni delavec lahko odkloni zdravstveni poseg, če sodi, da ta ni v skladu z njegovo vestjo in mednarodnimi pravili medicinske etike. Zdravstveni delavec mora o svojem ugovoru vesti obvestiti zdravstveni zavod, slednji pa ga mora upoštevati, vendar mora pacientom zagotoviti možnost, da nemoteno uveljavljajo pravice s področja zdravstvenega varstva. Farmacevtski strokovni delavec mora torej o ugovoru vesti delodajalca obvestiti pravočasno, da lahko ta ustrezno organizira delo. Dogodki, kakršnemu so bili priča v Pomurskih lekarnah, se ne smejo ponavljati. Lekarniška zbornica Slovenije sicer nima podatkov o posameznih primerih uveljavljanja ugovora vesti v letu ali v povprečju, poroča časnik Večer.
Za jasnejšo opredelitev in ureditev ugovora vesti
Prav tako teh podatkov nima Slovensko farmacevtsko društvo (SFD). Kot so odgovorili na vprašanje novinarjev Večera, razprave na društvu na to temo niso imeli oziroma glede na, kot so zapisali, »majhen obseg problema« o tem niso sprejeli nobenega skupnega stališča. So nas pa napotili na strokovni prispevek o tej temi, ki je bil lani objavljen v Farmacevtskem vestniku.
Prispevek avtorjev magistrov farmacije asist. dr. Ane Kodrič, Anje Kreslin in doc. dr. Nejca Horvata je naslovljen Ugovor vesti v slovenskih javnih lekarnah: seznanjenost, odnos in uporaba. Kot izpostavijo, števila farmacevtov, ki v Sloveniji uveljavljajo ugovor vesti, ne poznajo, člani, ki so jih vključili v fokusno skupino za potrebe raziskave, pa so ocenili, da jih je zelo malo. Poudarijo še, da uveljavljanje ugovora vesti terja zahtevnejšo organizacijo dela, kar je pogosto povezano s slabšim odnosom sodelavcev in delodajalcev, dodatno pa k temu prispeva strah pred zlorabami. Potrebna je tudi jasna opredelitev ugovora. Kot problem zaznavajo tudi, da zakon o lekarniški dejavnosti ne opredeljuje ugovora vesti; od tod tudi težave v lekarniški praksi. Sodelujoči v fokusni skupini (vodja lekarne, farmacevti iz javnih in zasebnih lekarn, predstavnik Lekarniške zbornice Slovenije) so kot rešitev predlagali, da bi bila na delovno mesto vedno razporejena dva farmacevta, torej da bi vsaj eden izdal zdravilo. Spletni anketni vprašalnik, ki ga je izpolnilo le osem farmacevtk, starih od 20 do 39 let in katoliške veroizpovedi, pa je pokazal, da so štiri zaradi ugovora vesti že zavrnile izdajo zdravila, in sicer je šlo vedno za kontraceptive. Slednje so tudi navedle kot etično sporne.
O primerih resno in premišljeno
Pravna mreža za varstvo demokracije je ob pomurskem primeru opozorila, da je pravica do ugovora vesti zapisana v Ustavi RS, a ne gre za absolutno pravico, saj je ugovor vesti dopusten le, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. »Pravica do ugovora vesti v primerih, kot je obravnavani, trči ob pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok, ki je zavarovana v 55. členu ustave. Kolizijo med pravico do ugovora vesti na eni strani in pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok na drugi je treba reševati skladno z načelom sorazmernosti, torej s tehtanjem interesov in upoštevanjem vseh okoliščin primera in pomena prizadete dobrine, ugotoviti, kje je meja, ko je zaradi uveljavljanja pravice določene osebe že nedopustno prizadeta pravica druge osebe.« Ob tem dodaja, da uveljavljanje pravice ne sme privesti do točke, da bi ženske ostale brez možnosti, da se zaščitijo pred neželeno nosečnostjo in spolno prenosljivimi boleznimi, ali da bi bilo uveljavljanje te pravice oteženo.
Primere, kot je lendavski, je treba obravnavati skrajno resno in premišljeno, saj lahko privedejo do izvotlitve pravice žensk do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki je civilizacijski dosežek, ki ga je treba skrbno varovati, dodaja Pravna mreža.
