Od leta 2007 je bil častni član Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS). Kot so v zapisali v zbornici ob njegovi smrti, se je "poslovil arhitekt in dolgoletni profesor urbanizma, luciden in pronicljiv kritik, raziskovalec, intelektualec, pisec, mislec: teoretik in praktik". Njegovi nazori in dejanja so bili kot so še zapisali, "nemalokrat v nasprotju s prevladujočimi, a nikoli neverodostojni".
Med Koširjevimi najpomembnejšimi projekti so na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) navedli Center Beograda (1968), Zimsko kopališče v Ljubljani (1969), Park hotel Bled (1970), Center Nikšiča (1971), Center južnega Zagreba (1971), Center Kraljeva (1974), Center Bugojna (1978), Cerkev vseh svetih v Ljubljani iz 1981 (nedokončana izvedba) in Islamski verski center v Ljubljani (1982).
Leta 1978 je za več urbanističnih predlogov dobil nagrado Prešernovega sklada. Od leta 1985 do leta 2013 je bil profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, kjer je predaval več predmetov, med drugim razvoj urbanizma in razvoj arhitekturne teorije. Dve mandatni dobi je bil dekan fakultete. V to biografsko fazo, kot piše na spletni strani SAZU, sodi tudi spomeniška realizacija kenotafa za žrtve dachavskih procesov v Ljubljani (1989).
Za vlado je izdelal dve primerjalni presoji lokacij, primernih za protokolarno uporabo predsednika vlade in urada predsednika republike (2002 in 2005). Konkreten rezultat je odločitev za gradnjo sedanjega kongresnega središča na Brdu pri Kranju. Izdelal je tudi študijo prostorske umestitve premične kulturne dediščine v Idriji (2007).
Podpisal se je tudi pod vrsto strokovnih člankov, večino je izdala Fakulteta za arhitekturo leta 2000. Objavil je tudi devet monografij. Za objave je prejel dve Plečnikovi medalji (1995 in 2010). Od leta 2016 je objavljal v vodilni arhitekturni reviji Outsider.
