Čeprav je bil doma iz Kamnika, je tako rekoč usodno vplival na razvoj Slovenije in slovenstva na Štajerskem, kjer se je znašel pred veliko nalogo tik po koncu prve svetovne vojne. Z odločnostjo in pomočjo sovojakov je utrdil slovensko severno mejo.
Njegova družina po materini strani sicer izvira iz Dolenjske iz Trebnjega, oče pa je bil s Ptuja, kjer so mu pozneje pred očetovo rojstno hišo postavili spomenik. Bil je najmlajši od treh sinov, šolal se je v Mengšu in Kranju. Še kot najstnik je izgubil očeta, zato je skrb zanj prevzel stric Lovrenc, ki je mladega Rudolfa navduševal nad vojsko, da se je na koncu tudi odločil za poklic vojaka. Poleg vojaštva so mu bili blizu telovadba, sabljanje, plavanje in smučanje.
Sredi devetdesetih let 19. stoletja je postal aktivni častnik in služboval na različnih koncih takratne monarhije.
Med vojaškim službovanjem se je poročil z Marijo Stergar, ki je s svojim znanjem francoščine po vojni pomagala možu pri pogovorih s častniki antante v Mariboru.
Odločno za slovenski Maribor
Tik pred koncem prve svetovne vojne je namreč prišel čas, da se na novo določijo meje, in konec oktobra 1918 je mariborski nemški občinski svet razglasil Maribor z okolico za del Nemške Avstrije. Prvega novembra 1918 pa je major Rudolf Maister javno oznanil, da tega ne priznava in da Maribor razglaša za posest države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dvajsetega novembra 1918 so nato ustanovili mariborski pešpolk. Z njim je nastala prva redna slovenska vojska s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem, svoje vojake pa je hitro prerazporedil po nacionalni meji med Slovenci in Avstrijci ter tako preprečil še globlje širjenje Avstrije na nacionalno ozemlje Slovencev.
S tem je novi državi izboril veliko boljše pogajalske pogoje, ko je v začetku leta 1919 v Maribor prišla ameriška delegacija pogajalcev antante, ki je določila nove meje. Pozneje je sodeloval tudi pri določanju meje z Italijo, a sredi dvajsetih let bolj kot ne padel v nemilost pri novi jugoslovanski oblasti, ki ga je leta 1923 prisilno upokojila.
Pešpolk ni miroval
Vseeno pa mariborski 45. pešpolk ni miroval, vsako leto, vse do začetka druge svetovne vojne, so 23. novembra proslavili, kot so sami zapisali, »krstno slavo«, ker so na ta dan leta 1918 Maistrovi borci v Mariboru razorožili Schutzwehr in tako prevzeli popoln nadzor nad mestom.
Zato od leta 2005 ta dan praznujemo kot dan Rudolfa Maistra, Maistru pa smo Slovenci v znak hvaležnosti postavili kar nekaj spomenikov in spominskih plošč. Kot prvega so leta 1970 postavili v Kamniku, konec osemdesetih v Mariboru, konec tega stoletja pa pred železniško postajo v Ljubljani in pred ministrstvom za obrambo. Na Ptuju stoji njegov kip v bližini očetove rojstne hiše, v Kranju je njegov doprsni kip, v Trebnjem pa je spominska plošča, posvečena njegovi mami.
Rudolf Maister je umrl leta 1934 zaradi posledice kapi na Uncu, 28. julija istega leta pa so ga pokopali na pobreškem pokopališču v Mariboru, kjer je še danes njegov grob.
