Protokol ob smrti novorojenčka: dobro je, če se starši poslovijo
Lidija Markelj
12. 9. 2023, 05.50
Deli članek:
Ob zgodbi o ukradenih otrocih, ki že več tednov odmeva v javnosti, ko naj bi bilo v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja v Jugoslaviji pod pretvezo, da so umrli, iz porodnišnic ukradenih in prodanih več kot 20 tisoč novorojenčkov – trgovina z dojenčki naj bi se dogajala tudi v Sloveniji, smo se pri predstojnici Oddelka za ginekologijo in porodništvo v Splošni bolnišnici Novo mesto Damjani Koželj pozanimali o protokolu ob smrti novorojenčka.
Profimedia
Na srečo je smrti med porodom dandanes res malo; v SB Novo mesto, kjer imajo letno med 1100 in 1300 porodi, v povprečju manj kot ena na leto.
Koželj pravi, da so se postopki pri mrtvorojenem otroku – o njem govorimo, kadar plod umre v maternici ali pa med porodom po dopolnjenem 22. tednu nosečnosti oz. kadar je težak nad 500 gramov; če je manjši, govorimo o splavu – v zadnjih dveh desetletjih sicer spremenili, a dvomi, da bi v novomeški porodnišnici potekala trgovina z novorojenčki.
»Že takrat je moralo biti vse zabeleženo, na več ravneh je morala biti smrt tudi prijavljena. Mislim, da bi moralo biti v takšno trgovino vpletenih toliko ljudi, da bi informacije prej ali slej začele 'puščati' in bi se to govorilo po bolnišnici. Pa nihče ni nikoli slišal ničesar o tem. Seveda pa zagotovo ne moremo vedeti,« pove Damjana Koželj.
Komunikacija drugačna
Doda, da je večina tistih, ki so bili takrat zaposleni v porodnišnici, že v pokoju. »Kot sem izvedela iz pogovorov z nekaterimi zdravniki, babicami in medicinskimi sestrami, ki so pred 25 leti še delali v stari porodnišnici, je bil postopek pri mrtvorojenih res drugačen, pa ne toliko v smislu dokumentacije, obdukcije in pokopa, ampak bolj v smislu komunikacije. Takrat je veljalo za škodljivo, če porodnica vidi mrtvega otroka. Prepričani so bili, da to ženskam povzroči večjo duševno škodo, kot če ga takoj odnesejo. Zato so ga običajno videle le, če so to izrecno zahtevale. V veliki večini so bile porodnice takrat preveč v šoku, da bi to zahtevale, in časi so bili takšni, da se ljudje niso postavili zase, ampak so naredili tako, kot je bilo ustaljeno,« pripoveduje.
D.L.
Predstojnica oddelka za ginekologijo in porodništvo v Splošni bolnišnici Novo mesto Damjana Koželj.
Enako kot zdaj je bilo tudi takrat treba prijaviti mrtvorojenega otroka na matičnem uradu, navadno je bila narejena tudi obdukcija. »Če so starši izrecno zahtevali, da bodo svojega otroka pokopali, je bilo to seveda mogoče. Največkrat je šlo za pokop v skupen grob mrtvorojenih. Če pa ni bilo želje po pokopu, kar je bilo menda precej pogosto, pa je bilo trupelce nato kremirano skupaj z drugimi deli teles iz bolnišnice. Vse to je zabeleženo tudi v knjigah na oddelku za patologijo,« pove predstojnica oddelka za ginekologijo in porodništvo.
Starše spodbujajo k slovesu
Spremembe so se začele šele po selitvi stare novomeške porodnišnice v novo pred 25 leti in z društvom Solzice, ko se je začelo poudarjati, da je za porodnico zelo pomembno, da svojega mrtvorojenega otroka vidi, se od njega poslovi in se tudi odloči, kje in kako ga želi pokopati.
»To je tisto, kar je zdaj res drugače. Da starši mrtvega otroka lahko vidijo, jih k temu celo spodbudimo, tudi če sprva mislijo drugače, in ga v posebni sobici porodnega bloka še zadržimo 24 ur. Običajno si starši to želijo in omogočimo jim, da so vsaj uro sami z njim, da se v miru poslovijo. Vedno naredimo tudi odtise stopalc in dlani, shranimo pramen las in jim vse to v kuverti predamo, če le želijo,« pripoveduje Koželj.
Na srečo je smrti med porodom dandanes res malo, v SB Novo mesto, kjer imajo letno med 1100 in 1300 porodov, v povprečju manj kot ena na leto. Mrtvorojenosti (ko pride porodnica, ker otroka ne čuti, in ob pregledu ugotovijo, da je plod v maternici že mrtev) pa imajo v povprečju manj kot pet na leto.
D.L.
