36-letni Adrian je z družino, ima še starejša brata Roberta in Davida, živel v predmestju Melbourna, Slovenijo pa je prvič obiskal leta 1996. Takrat je v Gorenji vasi tudi prvič srečal strica, ki je imel harmoniko. Bila mu je všeč in kmalu po vrnitvi v Avstralijo se je učil igrati nanjo. Ko so čez štiri leta prišli na poroko stričeve hčerke, je meh diatonične harmonike že veselo raztegoval na pletni, ko so pluli proti otoku sredi Blejskega jezera, kjer je bil cerkveni obred. »Bled me je s svojo lepoto popolnoma prevzel in takrat sem si mislil, da bi se tudi jaz želel poročiti tukaj. In glej, čez 22 let se je to na neki način tudi zgodilo. Bile so sanje, ki so se uresničile,« je v skoraj popolni slovenščini zgovoren simpatični avstralski Slovenec.
Prva služba kot delo na črno
V Slovenijo je prišel še dvakrat, nato pa se leta 2016 odločil, da bo po življenjske in delovne izkušnje šel v Evropo. V Avstraliji se je po srednji šoli izučil za tonskega mojstra, se nato odločil še za poklic električarja, se kmalu preusmeril v elektroniko in diplomiral.
Želel je v Slovenijo, a ga je pot najprej zanesla v Anglijo, kjer se je ukvarjal s postavitvijo avdiovizualnih sistemov. Vprašanje je, ali bi sploh prišel v Slovenijo, če ne bi za rakom zbolel njegov oče, zato se je vrnil domov. A ker mu je kazalo dobro, se je že po nekaj dnevih vprašal: »Je to zdaj konec mojih izkušenj v Evropi? Moram poskusiti še v Sloveniji!« In res je kupil enosmerno letalsko karto, a ni odšel k sorodnikom, saj se je želel znajti sam. Njegov cilj je bila Ljubljana kot glavno mesto, imel je srečo, da ga je prijatelj, prav tako avstralski Slovenec, ki je nekaj časa živel v Sloveniji, povezal s prijateljem Slovencem, pri katerem je bival v dvoposteljni sobi.
A življenje ni bilo tako preprosto, kot si je predstavljal. Mislil si je, da bo tri dni na teden nekje delal, preostali čas pa spoznaval Ljubljano in Slovenijo. Takoj je dobil davčno številko, se prijavil na zavod za zaposlovanje, da je dobil brezplačne ure slovenskega jezika, a službe na hitro ni bilo. Ni želel delati v inženiringu, spogledoval se je z vodenjem angleškega tečaja, vendar ni imel potrebnega pedagoškega znanja. Tako je bila njegova prva služba delo na črno v eni od ljubljanskih restavracij, a je kmalu spoznal, da tako ne bo šlo dolgo naprej. »V Avstraliji imaš, ne glede na to, koliko ur na teden delaš, z delodajalcem podpisano pogodbo, da si zavarovan, če se ti kaj zgodi. Tega pa seveda niso želeli,« pripoveduje.
Zlata maša, Revoz in Anamarija
Glede na izkušnje, ki jih je pridobil pri delu za podjetje Continental v Avstraliji, mu je teta predlagala, naj poskusi v novomeškem Revozu, a ni bil prepričan, ali si želi iz Ljubljane. Pa ga je pot po naključju zanesla na Dolenjsko. V rodno Stražo ga je na svojo zlato mašo povabil Stanislav Cikanek, ki ga je spoznal med bivanjem v Angliji. In ko je bil že v teh krajih, je poklical v Revoz in se srečal s kadrovnico. »Malo sva poklepetala in to je bilo vse. Novembra pa pride SMS, ali sem še vedno v Sloveniji in še iščem službo. Nisem vedel, kaj naj naredim. Nič, sem si rekel, grem in bom videl, kaj bo.« In je bilo, dobil je službo, se pred zaposlitvijo še enkrat vrnil v Avstralijo na poroko dobrega prijatelja in obisk družine. Še vedno je tehtal, ali je bila odločitev prava, a nato sprejel izziv.
Stvari so se začele same od sebe odpirati in postavljati na svoje mesto. Delal je v svojem poklicu, se učil slovenščine, se preselil v dolenjsko prestolnico, spoznal Anamarijo, ki kot prevajalka in tolmačka iz francoščine in angleščine dela v Revozu, in se ukvarjal tudi z glasbo. Med drugim je igral na klaviature, kar je izkoristil pri ustvarjanju elektronske glasbe z uporabo računalnika. Včasih je nastopal tudi kot didžej, v Angliji je predvajal glasbo v večjem klubu, predvajal jo je celo na Ibizi, sicer ne pred 50.000-glavo množico, pa vendar. »Še posebej sem ponosen na dosežek v letu 2007. Prijavil sem se na tekmovanje za remiks v Nemčiji in bil izbran v četverico izvajalcev, ki so jim pesem objavili na vinilni plošči, kar danes ni tako pogosto,« pove.
In če se vrnemo k njegovi Anamariji. »Tudi to je zanimiva zgodba. Že ob prvem srečanju z njo v službi je z moje strani preskočila iskrica, in kot se je izkazalo, tudi z njene. Avgusta lani sva se poročila, sicer ne na Bledu, sva pa na Blejskem otoku imela uradno poročno fotografiranje.« Obred je bil na Brezjah, poročil pa ju je pater Ciril Božič, ki je bil nekoč rektor tamkajšnje bazilike Marije Pomagaj in je zdaj predstojnik frančiškanskega samostana v Kamniku, med njegovim službovanjem v Avstraliji pa je bil Adrian pri njem ministrant. Prav zaradi patra Cirila pa sta se posredno spoznala Anamarijina oče in mama. »Kako je svet majhen in poln naključij,« v smehu pripomni Adrian.
Žal na poroki zaradi očetove bolezni ni bilo njegovih staršev, prišel pa je brat David, ki je bil njegova priča, in skupina dobrih prijateljev. »Sva se pa z Anamarijo ustavila v Avstraliji na poti na poročno potovanje na Fidži in staršem pokazala fotografije s poroke. Žal je oče takoj po najini vrnitvi v Avstralijo izgubil bitko za življenje in sem praktično s poročnega potovanja šel nazaj na pogreb. Kot da naju je čakal, da smo se lahko videli,« se spominja s cmokom v grlu.
Nazaj v Avstralijo
Adrian in Anamarija sta pred novo veliko prelomnico v življenju. Selita se v Avstralijo. »Malo imam domotožje, želim pa si, da bi tudi Anamarija spoznala okolje, v katerem sem odraščal, in to še preden bi se najina družina povečala. Mislim, da za službo pri obeh naj ne bi bilo večjih težav; zame zagotovo ne, pa tudi zanjo ne. V Avstraliji veliko štejejo izkušnje pri delu, in ne le pridobljena izobrazba,« je optimističen Adrian. Za začetek bosta bivala pri prijateljih, saj so v bližini službe, v katerih bi želela delati. »Toliko, da se znajdeva, potem pa se bova selila v najemniško stanovanje, upava, da v enega od krajev ob melbournskem zalivu.« Zanimivo, da se ne bosta preselila v Adrianov dom. A hitro pojasni, da se mladi tam, še posebej, če so starši Avstralci, osamosvojijo z 18 ali 19 leti, sam je od doma šel, ko je bil star 25, kar je nekako normalno za nekoga z evropskimi starši. »Tudi hiše so manjše, enonadstropne ali dvonadstropne. Če ima hiša tri nadstropja, kot jih je veliko v Sloveniji, si že bogat. V Avstraliji ni v navadi, da bi dve ali tri generacije živele pod isto streho,« razloži.
Slovenijo bo, pravi, vedno nosil v srcu. Všeč mu je bilo, da je bilo vse tako blizu – služba, narava, Gorjanci, terme, zdravstveni dom, v slabih dveh urah si na morju ali v hribih. V Avstraliji so razdalje povsem nekaj drugega, do Pertha, ki ga denimo še nikoli ni obiskal, je 3000 kilometrov, tu pa, doda, lahko po kosilu skočiš v Italijo. Vrat vrnitve v Slovenijo si ne zapirata. »Pred nama je nova skupna pustolovščina, dopuščava pa odprte vse možnosti, saj je lepo živeti tukaj in tam.«
