Črno kavo baje pijejo psihopati, midva pijeva turško. Bi se morda morala zamisliti?
Mar res? No, tega nisem vedel, a se zdi nenavadno. In zelo zabavno.
Všečno pozirate ob portretu vladarice habsburških dežel Marije Terezije, ki je v teh krajih uzakonila šolo za otroke in sajenje krompirja. Slednji se je dobro prijel. Leta 2008, ko ste postali generalni direktor Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana (UPKLJ), so gospe v Šenčurju postavili spomenik, ki slavi krompir. Čeprav je krasno reformirala slovensko ozemlje, je o lovu na čarovnice oklevala. A nazadnje so bili pod cesarico čarovniški procesi končno uradno ukinjeni, čeprav zasluge za orjaški napredek gredo sinu Jožefu II.; bil je liberalnejši od matere. Vonj po sežigih pa je ostal.
Marija Terezija je za Slovenijo vseeno naredila več kot politika, zato imam na steni raje njeno sliko.
V zgodovini je zadoščala anonimna prijava, in že so človeka obtožili čarovništva. Danes je enako. Vi ste se znašli pod plazom anonimnih obtožb o nasilju?
Presenetljivo, kako so se metode skozi stoletja obdržale. En uperi vate prst in sledi pogrom. V mojem primeru, ko gre za domnevno nasilje nad psihiatričnimi pacienti, sploh ni konkretnih navedb in dokazov, vse obtožbe so neosnovane govorice, ki se generirajo v sodbe, deluje pridih brezpravnosti, ulice, in občasno ne vem, kako naj se še branim? Vedno sem menil, da so mediji steber resnice, pravice, zdaj dvomim. Dogaja se mi, kot da so odločevalci resnice tisti, ki razmišljajo magično, nerealno, manipulativno in nezdravo. Deluje nekako noro.
Saj se pogovarjava o norosti, in to na več ravneh: kakor izpraševalka in izprašanec, avtorica in intervjuvanec, pa tudi kot oseba z motnjo depresije in GAM in zdravnik, čeprav se danes vidiva prvič. Na to bralce raje opozorim, sicer se bodo zgrnili očitki o pristranskosti, dasiravno se verjetno tako ali tako bodo, saj res nisem nepristranska in ne vidim razloga, da bi bila. Psihiatrije, zlasti stavb v Polju, se kljub 21. stoletju še drži stigma, da so tu zaprti norci?
Stigma počasi pojenjuje. Za to veliko delamo in menim, da tabuje rušimo. Z misterioznostjo, da naj bi se pri nas nekaj dogajalo, a nihče noče povedati, kaj natančno, pa se dela škoda, predvsem pacientom. Govori se veliko, a nihče nič ni videl, nihče ne deluje s pravimi identitetami, opravka si dajejo z nekonkretizirano zadevo, nič ni čudnega, da je skupina ljudi, ki na ta del klinike gleda kot na kukavičje gnezdo. Mi smo že zdavnaj prestopili vse te bregove, ampak ja, vseeno se še soočamo s problemom stigme pacientov. A pri propagandi destigmatizacije je napredek opazen. Velik korak so naredila zdravila, predvsem atipični nevroleptiki. Istočasno se je dogajala pomembna preobrazba, na primer včasih je bila shizofrenija huda psihična bolezen, nato – z novimi zdravili – je postala duševna motnja. To je že kategorija, ki se uspešno zdravi. Duševne motnje so danes že dokaj uspešno ozdravljive oziroma omogočajo znosno bivanje bolnika v skupnosti.
Ko se motnja pri človeku pojavi, jo je treba odpraviti. To se da. Grobe duševne bolezni so z razvojem zdravil spremenile tudi vedenjske oblike in postale sprejemljive. Če še natančneje pojasnim: shizofrenija danes ni več bolezen, ki bi človeku zapečatila usodo, kajti s pojavom izboljšanih zdravil se je spremenilo vedenje oseb z grobimi duševnimi težavami, in bolniki so postali v okolici sprejemljivejši. To je izjemno pripomoglo k destigmatizaciji. Bolniki se vedejo socialno sprejemljivo, bistveno manj konfliktno, okolica jih dojema normalno. Pojavlja se personalizirana psihiatrija, individualni pristop do vsakega bolnika posebej. To je nujno, kajti ena in ista terapija vsem pacientom ne koristi. Načeloma pa reducira simptomatiko, vpliva na hormični sistem, ne samo hormonski sistem, tudi drugi telesni dejavniki, na primer živčni prenašalci lahko bolj harmonično zavibrirajo – laično rečeno – ob vnosu zdravil.
Ob tem se človek sprva morda ne počuti dobro. Lahko pa se v določenem času telo navadi na zdravila, in čeprav sprva ne reagira najboljše, v procesu adaptacije ti efekti lahko izzvenijo. Je pa vedno prisotno tudi razmerje med koristnostjo in škodo. To se dogaja pri stranskih učinkih. Personalizirani pristop uravnava izbiro zdravila in doziranje, kar s profesionalnostjo lahko reducira stranske učinke. Lahko imamo tudi dve enaki zdravili različnega proizvajalca, a to vseeno ne pomeni, da sta v učinku do potankosti enaki. Dasiravno imata isto osnovno substanco, so tu še dodane primesi, kot so konzervansi, ki lahko povzročijo stranske ali alergične reakcije.
Če ima človek alergijo na laktozo in dobi zdravilo, ki laktozo vsebuje, bo čutil neprijeten učinek v prebavi?
Tako je, laktoza lahko povzroči neugodne simptome. Tudi gluten in podobne snovi jih povzročijo. Pri personalizirani psihiatriji obstaja tudi genetsko ozadje, kajti eni ljudje imajo encime in dobro presnavljajo določeno zdravilo, drugi, ki teh encimov nimajo, čutijo stranske učinke. Zdaj študijsko in raziskovalno v UPKLJ že segamo na to področje. Ta razvoj je v naši hiši prisoten. Malo bomo še morali raziskovati, a ko bomo prišli do natančnih rezultatov, bomo za eno stopničko prijaznejši do pacientov. Naš cilj je postati evropsko nadpovprečni. Na vseh področjih. Ves čas razmišljam, kako bi s personaliziranim pristopom zdravljenje izboljšali, da bi pacient vse skupaj lažje sprejel. Sam sem že pred tridesetimi leti delal fiziološke raziskave in ugotovil, da – ko smo pacientu utemeljeno morali zamenjati terapijo, pri tem pa izvajali psihofiziološke meritve – se je pokazalo, da se je pri nekaterih pacientih telo uprlo. In to močno! Bazično nihanje je bilo tako intenzivno, da se na primer dražljaj sploh ni mogel registrirati. Tedaj sem prvič resno razmišljal, kaj za pacienta pomenijo stranski učinki? Kakšne probleme mu pomenijo? Resne! A pri grobih duševnih motnjah je psihofarmakološka obravnava smiselna, in čeprav sem to že večkrat javno izrazil, na UPKLJ poskušamo zdraviti smiselno, nadzorovano, efektivno in predvsem prijazno do uporabnikov.
Psihofarmakologije se drži slab prizvok drog, ki zastrupljajo, in farmacevtski giganti, ki kujejo dobičke, niso na dobrem glasu. V medijih so popularnejši poduhovljeni pristopi zdravljenja, četudi neumni in lažni. Časopis pa prodajo – prej kot antidepresivom naklonjeni članki.
Nimam nič proti alternativnim načinom zdravljenja, ki se svoje alternativnosti zavedajo, ne posegajo v omnipotentnost in delujejo v pozitivnem sugestibilnem duhu. V redu je vse, kar posameznik zaznava, da mu koristi. Na neki ravni lahko te metode delno pomagajo, potrebno pa se je zavedati, da v nekem trenutku ali obdobju lahko tudi zelo škodijo. Predvsem takrat, ko je uporabnik premalo kritičen zaradi nepoznavanja, zavajanja ali popularnosti.
Seveda, tudi čaj z limono in medom pomaga?
Absolutno, a pri angini boste vseeno potrebovali antibiotik! In o tem se v glavnem molči. Lahko grem bolj v znanost? Saj bom povedal na ljudski način, smem?
Prosim.
Nevrotske motnje so skupina psihičnih motenj, kjer je glavni problem v vsebini misli. Običajno so popačene, bodisi zaradi občutka krivde, katastrofičnih, črno-belih misli, izkrivljanja dojemanja. Tu ima lep pomen psihoterapija. Perfektno orodje za zdravljenje teh motenj je prav psihoterapija, tu farmakologija niti ne bo veliko pomagala, lahko celo hromi aktivnost, ki utesnjuje počutje in mišljenje. Če je na področju mišljenja prisoten konflikt, bolnik potrebuje pomoč v obliki besed, kar dobi s psihoterapijo. Misli so dostojne besedi in korekciji. Na tem nivoju duševnih motenj zagotovo, saj misli tvorijo predstave, ki so vedno neki bolj ali manj prilagojen odsev realnosti.
Svoboda mišljenja mora biti brezmejna, drugače je oseba intelektualno omejena, kar spet ni v redu.
Tako je! Zdaj pa pojdimo od nevrotske skupine motenj na osebnostne motnje. Tudi te se načeloma lahko zdravijo s psihoterapijo, toda imamo osebnostne motnje, ki gredo za kratek čas malo čez mejo. Gredo čez mejo in spet nazaj. Grobe motnje nekaj časa trajajo, lahko tudi več mesecev.
Nekaj let?
Vse variante so možne, povedati hočem, da tovrstne motnje nikoli ne trajajo samo en dan. Vedno trajajo dlje. Če se z električnega signala, kar misel je, elektrika, premaknemo na biokemijo, se srečamo z grobimi duševnimi motnjami, kar pomeni, da kemični prenosi nevrotransmiterjev in drugih telesnih dejavnikov nekako niso harmonični, zato posledice opazimo na področju mišljenja. Kemija deluje po svoje. Teh le s pogovorom ne moremo rešiti. Pri lažjih neravnovesjih bi pogovor še imel kaj učinka, če gre za močno težavo, ko je treba uporabiti prisilna sredstva, bomo več dosegli z zdravili, ki delujejo kemično, saj v tistem momentu preprosto potrebujemo stabilizatorje razpoloženja, ki uravnovesijo živčni sistem. Ko je bolnik stabiliziran, umirjen in dovzeten, pa je prav, da začnemo s psihoterapevtskimi intervencijami ali svetovanji. Pravo orodje ob pravem času bo pacientu pomagalo. Dvigne efektivnost dela. Je smiselni pristop. Če se do pacienta pristopa s stereotipom ali pavšalnim zdravljenjem, gre za šarlatanstvo.
Veliko psihoterapevtskih praks v Sloveniji je šarlatanstvo. Na tem področju je zakonodaja porazna. Psihoterapevt je lahko vsakdo, kdor si odpre status samostojnega podjetnika in ponudi psihoterapijo, čeprav nima nobenih referenc.
Psihoterapija pozna različne šole in pristope, a neurejeno ni samo pri nas, tudi v tujini je psihoterapija precej svobodno področje. Človek si sam izbere terapevta. Če čuti koristi, ga obiskuje in plačuje, če koristi ni, stik prekine. V nemškem zdravstvenem sistemu imajo v zdravstvu odobrenih deset psihoterapevtskih t. i. seans v predhodni psihodiagnostični podlagi. Ta se po aplikaciji psihoterapije ponovi, in če diagnostika zazna napredek, mu odobrijo še nadaljnjih deset seans. Psihoterapija brez predhodne psihodiagnostike lahko privede tudi do večjih napak, a dokler duševna težava ni dovolj resna, lahko vsak pogovor nekomu ustreza. Če je potrebno obravnavati duševno motnjo, je treba pristopiti profesionalno, z natančno obliko zdravljenja, in se to prepusti zdravstvu. Vsaka psihoterapija ni zdravstvena dejavnost.
Bi lahko v okviru zdravstvene reforme pri nas psihoterapijo reformirali po vzoru nemškega sistema?
To je stvar stroke in politike. Če se bo politika odločila, da tak način psihoterapevtskega zdravljenja prevzame javni plačni sistem, bi to bilo super, če se bodo odločili drugače, bo pač drugače.
Leta 2021 ste v intervjuju pri Lidiji Hren na TV Slovenija povedali, da imate na kliniki norost pod kontrolo, zunaj te kontrole ni. V vaših očeh je norost … kaj?
To je bila osebna hudomušna izjava z destigmatizacijsko noto. S smehom se paciente uspešno navdihne, da motnje navsezadnje niso tako hude, da jih ne bi mogli spraviti pod kontrolo, in če so pod kontrolo, človek postaja zdrav.
Kaj je normalnost, če je vsak od nas malo »usekan«?
Hja …
Po svoje? Ne?
V določenem trenutku najbrž res.
Tisti, ki prizna, je že napol zdrav?
Vsak od nas se lahko znajde v situaciji, v kateri se ne obnaša primerno okoliščinam. Če me sprašujete po normalnosti, ne morem dati enoznačnega odgovora. Normalnost je izjemno širok pojem.
Prejšnji teden smo v Reporterju objavili intervju z znano pisateljico Jedrt Maležič, ki je lepo razložila, da je norost to, da se nam današnja normalnost zdi normalna. Se vam ta normalnost zdi normalna?
Nekako je normalna. Pojem normale zajeda tudi v kulturo, veste. Za nas Evropejce je normalno, da se med pogovorom gledamo v oči, to pomeni iskrenost. Na Jamajki tega raje ne počnite. Če tam nekoga pogledate naravnost v oči, bo to razumel kot provokacijo, da ga izzivate. To je kulturološki pomen normale, drugo je, kaj je zdravstveni pomen, in to je zdravljenje bolezni. Če je bolno, zdravimo. Normala naj bi v tem primeru pomenila zdravje. A jasne črte ni. Primerov je ogromno. V duševnem smislu ob prisotnosti simptomov govorimo o motnjah, če jih kriterijsko ni, je človek normalen. Če ima na primer anksioznost, še ni nor v laični predstavnosti.
Tesnoba izvira iz prazgodovine, ker je bil človek v stalni stiski, da je ubežal zverjadi, ki bi ga sicer požrla, in da je tudi on sam kot zver lahko ujel plen in preživel?
Tisto je bil strah, ki je imel zaščitno funkcijo. Anksioznost je pogubna, ker v realnosti ni ničesar, kar bi nas ogrozilo, a vendar tesnobo doživljamo kakor grožnjo.
Med epidemijo kovida ste vi podpirali protikoronske ukrepe, čeprav v Sloveniji sploh niso bili strogi, kot so jih prikazovali, na Novi Zelandiji so bili precej strožji. Ste pomislili, da si boste morda nakopali povračilne ukrepe nove oblasti?
No, ne vem, če se mi danes zaradi tega poskušajo maščevati, a ideja je zanimiva.
Ne trdim tega. Razmišljam. In ljudje veliko govorijo.
Revanšizem je resda čuden, a na kliniki imamo argumente. Pri nas je ranljiva populacija starostnikov, ki so zboleli za demenco ali depresijo. Ti imajo običajno kup telesnih bolezni. Zdravljenje demence je težko, zato smo se še posebej potrudili, da kovid ne bi vdrl v naše bolnišnične prostore. Na kliniki več kot leto dni niti en pacient ni umrl zaradi kovida. Postali smo kovid bolnišnica v pomoč Kliničnemu centru Ljubljana (UKC). Našo telovadnico smo zasilno predelali v bolnišnično obliko, in mirno lahko zatrdim, da smo se v bitkah proti kovidu še posebej potrudili. Vsekakor pri nas ni umrl nihče, ki je bil cepljen proti virusu.
Vi ste se cepili?
Da, seveda. Če se ustavim pri dilemi cepiti da ali ne, lahko za našo ustanovo zatrdim, da tisti, ki so se cepili proti kovidu, praviloma niso umrli zaradi tega virusa. V primeru kovida se je pojavljalo ogromno stereotipov, a ne smemo pavšalno ocenjevati situacij, pa čeprav je tako celično kot mentalno posploševanje prva oblika človeškega mišljenja. Ljudje tako funkcioniramo. To posebej omenim, ker hitro pride do generalizacije, ko nekdo eno besedo potegne iz konteksta in jo posploši v teorijo. Tudi v teorijo zarote.
Ste politično opredeljeni?
Nisem, čeprav so mojo sliko že poskušali zlorabiti v te namene. Enkrat so me Socialni demokrati (SD) povabili na sestanek, kjer naj bi govoril o zdravstvu, nato se je izkazalo, da gre za zelo velik sestanek. Poleg mene je sedela Dominika Švarc Pipan, ministrica za pravosodje, jaz sem govoril o zdravstvu, ona o pravosodju. Interpretacija moje izjave ... Nekje sem prebral, da je nerazumljivo, da sem se moral za izjavo, ki opisuje premike v zahodnem svetu, opravičiti.
Direktor tukajšnje psihiatrije ste že petnajst let. Kdaj ste dobili prve pritožbe pacientov in na kaj so se nanašale?
Vedno obstaja skupina ljudi, ki se konstantno pritožuje. Čez vse. Nekateri bolniki želijo problem z duševnostjo rešiti, so radovedni in ves čas sprašujejo, kaj naj naredim zdaj, tu in kako, v nedogled? Teh ljudi ni sram priznati, da imajo duševno motnjo. No, saj nikogar ne bi smelo biti sram, da ne bo pomote. A ti ljudje se veliko pogovarjajo o psihiatriji in iščejo rešitve za svoja stanja. Z njimi načeloma ni težav. Obstaja pa druga skupina ljudi, žal agresivnejša. Agresija ni specifična diagnoza, lahko je del konkretne psihiatrične diagnoze. Lahko je prisotna ali ne, kakor je prisotna jezavost ali ne. Te posebnosti so odvisne od delovanja možganov kot posledice genetike, okolja ali interakcije. Ta skupina ne išče rešitev pri sebi, pač pa se umakne in psihične težave prikriva. Imamo pa še tretjo skupino pacientov, ki bi vso krivdo bremena duševne motnje pripisala drugim. Ti ljudje trdijo, da so takšni zato, ker so jih v bolnišnici privezali. Oni nikoli ne vidijo krivde pri sebi. Vedno nergajo in se čez vse pritožujejo, tudi zoper zdravljenje. Mi še zmeraj vse enako obravnavamo, jim pomagamo, pri slednjih pa se trudimo, da bi z njimi vzpostavili pogovore, da bi lahko z realnim dialogom stvari sproti reševali.
Pritožbe so vedno bile in najbrž še bodo? Ste do danes izrekli konkretne kazni?
Če so zaposleni svoje delo opravljali malomarno, smo jih sankcionirali. Nekateri so dobili opozorila pred redno odpovedjo, v posameznih primerih smo koga odpustili iz službe. Ko nekdo pride na kliniko v službo, na prakso, in če ekipa opazi, da se ne počuti dobro, in tudi sam vidi, da mu delo s psihičnimi bolniki ne ustreza, raje že prej odide. Na srečo obstaja medicinsko osebje, ki ima stvari v glavi tako urejene, da lahko dela z najtežjimi pacienti. Pomislite, kje dobimo reševalce, ki cele dneve in noči delujejo po terenu in rešujejo življenja? Kje najdemo tiste, ki delajo na kirurgiji in se v nedogled izčrpavajo, pa so doma popoldne povsem zadovoljni? In znotraj psihiatričnih ustanov delajo ljudje, ki si resnično želijo pomagati drugim ljudem. To, da pri nas delajo ljudje, ki bi se nad pacienti izživljali, so fabule! Če povem zase … Ko grem domov iz službe, za psihiatrijo ne želim več niti slišati. Sem izčrpan ali naveličan od nepotrebnih problemov! In jaz naj bi potem paciente prisilno zadrževal in mučil!? Lepo vas prosim, no!
Če te fabule ne prihajajo samo od pacientov, ampak od nekdanjih zaposlenih, je to še posebej iztirjeno. To je sprto z osnovnim poslanstvom zdravstva, da se ljudem pomaga, ne da se bolnike izkorišča za stare obračune, osebne interese, morebitne ambicije. Verjemite, da se osebje pri nas trudi, da ne bi segalo po izrednih ukrepih, kot je privezovanje na posteljo, kajti da tak ukrep lahko izvedemo, moramo izpolniti kup formularjev, konstantno smo podvrženi inšpekcijam in si preprosto ne moremo privoščiti, da bi nam kdaj popokali živci, čeprav, kot vemo, smo vsi ljudje in čisto vsakemu lahko kdaj počijo. Kdor dela s psihičnimi primeri, mora imeti posebej trdo kožo. Preverili smo vse pri nas, in vsi so nasilje zanikali. Kako je to možno? Pri nas vsi rečejo, da so zadovoljni, v medijih pa govorijo o zlorabah – tega ne razumem? Priznam pa, da do konfliktov lahko pride, kar pomeni, da ob nasilnem pacientu kdo kdaj malo bolj ostro odreagira, osebje je večkrat tudi poškodovano, ampak to je pri našem delu običajno, ker delamo s posebej težkimi bolniki. Pa tudi ko greste po sladoled, vam ga prodajalec včasih poda prijazno, drugič vam ga morda bolj porine v roke.
Vse to so življenjske situacije. Ni pa načrtnega izživljanja, prosil bi ljudi, da ne nasedajo tem izmišljotinam, ker tako najbolj škodujejo ravno bolnim. Pri nas imajo zaposleni večkrat poškodbe, tudi zlome, ker pri nasilnemu pacientu, ki ga žal moramo privezati na posteljo, prihaja do konkretnega otepanja. Tak pacient mlati okoli sebe z neverjetno močjo, čeprav je droben in suhcen. Štirje zaposleni niso dovolj, da ga varno primejo in dajo na posteljo, še štiri z drugega oddelka morajo poklicati, a postopka privezovanja nihče nima rad. Želim si, da bi tega bilo čim manj.
Verjetno ti, ki se pritožujejo, dogajanje dejansko tako vidijo in občutijo? Imajo popačeno zaznavo?
Možno, ampak če bomo zdaj šli v mesto in iskali ljudi, ki bi se jim pri nas zgodilo kaj hudega, koliko bi jih našli? Nič. Lahko bi dali oglas, mislite, da bi ti ljudje prišli? Ne. Kako pa so ti ljudje prišli v medije in do ministra?
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je povedal, naj se vsak, ki je bil pri vas ustrahovan, oglasi pri njem osebno. Razmišljam, da se oglasim. Boli me križ, pa iz prve roke vem, da je minister ustrahoval ljudi v zdravstvu in jim grozil z grdimi objavami v medijih ter istočasno opletal še z mojim imenom. Razberem, kdaj gre za orkestrirani linč, ki z novinarstvom nima zveze. Žal mi je, da se je minister spustil nizko, da se vam dogajajo stvari, ki se nikomur ne bi smele dogajati.
Tudi sam menim, da te ljudi nekdo tja pošilja, jih delegira, jih vodi. Z njimi manipulira. Ampak še enkrat poudarim, da je to v največjo škodo ravno pacientom, in to je nevarno za njihovo zdravje!
Vseeno, če se vrneva k privezovanju na posteljo … Je res potrebno? Zakaj ne zadošča samo injekcija pomirjevala?
Saj je pacient noče sprejeti in se otepa. Mi smo stroka in vemo, da jo nujno potrebuje, ker ogroža svoje življenje in življenja drugih, on pa injekcije noče. Poleg tega injekcija ne prime takoj, lahko traja nekaj časa, da učinkuje, mi vmes pacienta, ki se resnosti lastnega stanja sploh ne zaveda, ne moremo fizično zadržati, še manj izpustiti. Včasih je takšnih sprejemov veliko, včasih sploh ne. Nekatere države so začele uvajati boljše prijeme od privezovanja, in sam sem jim naklonjen. Čakam, da bomo lahko odpravili privezovanja, enako kot smo odpravili prisilne jopiče. Eden od načinov je v napihljivih blazinah, ki človeka obdajo z vseh strani, da ga varujejo pred njim samim in mu hkrati dopustijo malo premikanja, potem človek ne občuti stvari, ki jih žal čuti ob privezu.
Če bi zgradili sobice, oblazinjene z vseh strani, da se pacient ne more poškodovati in bi ga, ko je nasilen, zaprli tja ter počakali, da se umiri?
Vseeno se bo poškodoval. Lahko se zaletava, lahko si zlomi tilnik, praska se do krvi. V akutni fazi ne sme imeti večjega obsega gibanja, ker bo škodoval sebi.
Ko na kliniki zaposlujete, so pogoji primerna izobrazba, morda izkušnje – pa psihološka ustreznost? Ste pomislili, da bi pred zaposlitvijo kandidata psihološko testirali in na ta način izbrali tiste z močnejšo vestjo in jeklenimi živci?
Ne, zaposlenih ne testiramo, te kontrole nimamo. Študentje v višjem letniku medicine sami pokažejo, če jih psihiatrija zanima, in ko pridejo na delo, se skozi izkušnje, delo, sestanke ter odzive pacientov hitro vidi, kdo je primeren. Vsebinska izobraževanja letno imamo, testiranj pač ne opravljamo, ne vem, če bi z njim kaj izboljšali. No, verjamem, da je stanje lahko vedno boljše. Ampak želim izvedeti argumentirane pomanjkljivosti, ne pa pavšalnih obtožb, da se tukaj nad pacienti izživljajo. To ni res. Tega ne počnemo. Mi pacientom pomagamo.
Ko je škandal izbruhnil, ste preveč jezno reagirali.
Kaj pa naj bi napravil?
Mirno bi stopili pred kamere, se opravičili domnevnim žrtvam in vljudno napovedali interno preiskavo ter pozvali zunanje pristojne institucije, naj vse primere nemudoma preiščejo. Potem bi utihnili in na vsakršno sitnarjenje odvrnili, da do konca preiskav ne dajete izjav. Pika. Nihče se ne prepira sam. Če se oglašate, se oglašajo tudi oni. Ne potrebujete posebnih strategij, le čisto vest in tu in tam diazepam.
V redu, morda bi bilo tako res bolje, ampak jaz hočem stvari priti takoj do dna, jezijo me neresnična podtikanja. Trganje stavkov iz konteksta je groza, ki mi je zdaj povedalo veliko. Česa takega si o novinarstvu zares nisem mislil.
Boste odstopili?
Zaradi tega nastavljenega medijskega linča?
Ja.
Ne, zaradi tega zagotovo ne bom odstopil. Razen če mi bodo dokazali, da se je resnično dogajajo nasilje. Potem sem se pripravljen vsakemu posebej opravičiti in odstopiti. Morda bi bilo res bolje, da bi šel, drugače bom tu bankrotiral do konca.
Koliko pa zaslužite?
Premalo!
In to je?
2500 evrov neto na mesec. S fakultetnim delom še 300 evrov več. In to je vse.
