Kako priljubljeno je jamarstvo v Sloveniji? Koliko ljudi se ukvarja s tem?
Čeprav imamo v Sloveniji več kot 14 tisoč registriranih jam, se na srečo nas reševalcev z jamarstvom ne ukvarja dosti ljudi. Imamo še nekaj jam, ki še niso neregistrirane. Takšen primer je tudi jama pri Cerknici, kjer smo imeli zadnjo reševalno akcijo. Jama je še v fazi raziskovanja. Pri reševanju pa lahko pride do težav, če eden od raziskovalcev ne naredi načrta jame. Reševanje namreč poteka dosti bolj kakovostno, če imamo na volje te podatke.
V Sloveniji je 39 jamarskih društev, ki so člani Jamarske zveze Slovenije. Ob tem deluje še nekaj društev, ki so samostojna in niso v zvezi. Vseh jamarskih društev je tako manj kot 50. V povprečju imajo društva od 50 do 60 članov, z jamarstvom se tako ukvarja nekje od 2500 do 3000 ljudi. Zelo malo nas je. V primerjavi z gorskimi reševalci imamo srečo, saj smo zelo majhna skupina, ampak ko pride do nesreče v jami, je potem takole.
Tudi veliko bolj odmevno.
Da, še toliko bolj, če pri reševanju potrebujemo ekipo za širjenje ožin, še posebej če morajo pri tem uporabiti eksplozivo. To v javnosti vzbudi zanimanje. Ko pa smo imeli lani ekspresno reševalno akcijo nad Kozino in smo v nekaj urah rešili begunca, ki je padel v Brezno, se je v medijih znašla le mala novička.
Ste že opravili analizo, koliko ljudi je sodelovalo v zadnji reševalni akciji, ko ste rešili hudo poškodovano 33-letno jamarko?
Pri zadnjem reševanju je sodelovalo skupno 67 jamarskih reševalcev. Če prištejemo še gasilce in tabornike, nas je bilo skupaj 150. To je bruto številka, saj so se ekipe rotirale. Z nedelje na ponedeljek ponoči, ko so vpoklicali lokalna gasilska društva, da so prišla pomagat pri zunanjem transportu, je v akciji istočasno sodelovalo 150 ljudi.
Prvič smo transportirali poškodovanko, ki je bila med reševanjem priklopljena na ventilator. Zaradi varnosti in kakovostnega dihanja je poškodovanka dihala prek ventilatorja, s pomočjo kisika.
Problem so bile ožine, pri zadnjem reševanju so bile res zelo ozke. Ekipa za širjenje ožin je imela resnično veliko dela. Težava je še bila, ker jama leži na robu Cerkniškega jezera. Z nihanjem gladine jezera se tudi v jami voda spušča in dviga. Ob velikih padavinah, ob velikem pritisku in navalu vode, voda dviga kamenje in prod ter ga zabija v proste kotičke. Rovi so v bistvu skorajda v podoru. Ko pogledaš kamen z ene strani, je videti popolnoma fiksen, ko pa ga pogledaš z druge strani in se ga samo dotakneš, pade dol. Dol lahko zgrmi vse, zato je imela ekipa res hud izziv, da je razširila rove in pripravila vse za transport, ne da bi sami sebe poškodovali.
Pri vodenju reševanja je vedno prisotna želja biti zraven, biti z ekipo v jami. Ko zunaj dalj časa nimamo informacije o poteku, je še težje. Takrat bi šel kar sam pogledat, kaj se dogaja. Za zamik informacije je vedno upravičen vzrok. Pri širjenju – miniranju – pa je to normalno. Žico je treba odmakniti, da jo odstreljen pesek ali manjši kamni ne poškodujejo. Zdravniška ekipa tudi potrebuje svoj čas in mir, da kakovostno pripravi poškodovanca za transport.
Gre za eno izmed najtežjih v zadnjih letih. Imeli smo tri, štiri podobno zahtevna reševanja. Lani je v Tolminskem Migovcu prišlo do nesreče na 300 metrih globine. Leta 2019 je pri raziskovanju jame Preporod nad Ajdovščino prav tako prišlo do poškodbe glave, ko je na jamarja na 150 metrih globine padel kamen. Leta 2016 smo v Tolminskem Migovcu iz globine 130 metrov rešili hudo poškodovanega angleškega jamarja. Te intervencije so popolnoma primerljive.
Pri zadnjem reševanju se je omenjala možnost, da bi v primeru poslabšanja stanja jamarke izvedli operacijo v jami. Ste to že kdaj naredili in kako se takšno reševanje sploh trenira?
Gre za izredno zahteven postopek. Tega ne moremo trenirati, to je dejstvo. Usposabljamo se za varne manevre in varen transport, vedno treniramo z živim človekom na nosilih. Na vaji ves čas od namišljenega poškodovanca dobivamo informacije o tem, kaj se z njim dogaja. Ali ga prav nesemo? Je morda glava prenizko? Ali smo ga morda »butnili« ob kakšen vogal?
Če bi se vsa stvar zapletla in bi bila potrebna operacija, bi zaprosili stroko za pomoč in nasvet, kako to varno izpeljali na 100 metrih globine, medtem ko bi bil strokovnjak zunaj. Pri zadnjih akciji je pomagal jamar in zdravnik gorske reševalne službe Peter Najdenov. Velika prednost je zdravniška pomoč na kraju nesreče kot pa le prek telefonske zveze.
Kako sicer potekajo reševalne vaje?
Jamarska reševalna služba ima sedem reševalnih centrov. Vsak izmed njih mora vsako leto izvesti dva treninga. Enega v plezališču, kjer vaja poteka vsem na očeh, da vidimo, kaj in kako se dela, kje so napakice in kje so možnosti za izboljšave. Drugi trening reševalni centri organizirajo v jamah. Vsi skupaj imamo še generalne treninge v plezališču, v jami in zimskih razmerah, saj rešujemo tudi z žičniških naprav. Imamo treninge za urbano okolje, soteske in tako naprej. Sodelujemo tudi z gorskimi reševalci. Mi opravimo trening v jami, oni pa prevzamejo zunanji transport. Naš koledar je kar poln. Ob tem mora vsak jamar vzdrževati fizično kondicijo, tudi psihofizično. Če greš na Kanin, moraš opremo najprej prinesti gor, potem greš v jamo, iz nje ven, nato pa še nazaj v dolino.
Vadite tudi reševanje iz velikih globin?
Izvedli smo jo pred leti na Kaninu, ko smo certificirali našo enoto CAVESar v nabor prostovoljnih reševalnih enot EU. Imeli smo skupno vajo tudi z Italijani, Hrvati, Madžari, prišli so jamarji z vsega Balkana. Smo prvi, ki smo naredili tako mednarodno reševalno vajo iz globine 900 metrov.
Na svetu?
Da, niti Italijani niti Francozi, ki so res močni v vseh reševanjih, tega še niso do zdaj izpeljali. Mi smo takrat zagrizli predvsem zaradi certifikacije in sodelovanja s sosednjimi državami. Če se na Kaninu na takšnih globinah zgodi nesreča, bomo potrebovali pomoč Italijanov in Hrvatov.
Če bi do podobne poškodbe, kot jo je dobila 33-letna jamarka, prišlo na primer na tisoč metrih na Kaninu, koliko časa bi reševanje trajalo?
Malo pred osamosvojitvijo se je zgodila nesreča tudi v Črnelskem breznu na tisoč metrih. Takrat je reševanje trajalo en teden. Italijanski jamar si je poškodoval roko in je s pomočjo reševalcev sam prišel na površje, a se je pri reševanju zgodila smrtna nesreča, ko je reševalcu na glavo priletela skala. Tista intervencija nam je v poduk, da je treba reševalne ekipe v jami menjavati in sploh imeti v jami manjše število reševalcev.
Kanin prav zaradi globin velja za jamarski raj.
Na Kaninu vsako leto potekajo tabori. Avgusta in septembra smo jamarji na Kaninu. Pride tudi veliko tujcev iz vseh koncev sveta. Vest o jamarski meki se je razširila že povsod. Globine so 1000, 1200, 1500 metrov. V Skalarjevem breznu se aktivno raziskuje že dve leti. Potem ko je jamarska zveza prevzela oskrbo koče Petra Skalarja, imamo na voljo kočo, jame velikih globin pa so v bližini.
Vse kaže, da pride brezno Petra Skalarja z vodo ven v dolini, nekje tam okoli slapa Boka. To bo velika višinska razlika. Treba pa je vedeti, da so raziskovalci večinoma tudi jamarski reševalci.
Vsa reševalna oprema je že v koči Petra Skalarja. Za komunikacijo je napeljana žica. Ekipe, ki so v jami, se javljajo. V koči je vedno prisoten dežurni, ki spremlja dogajanje in si zapisuje, kdo je v jami. Gre za odprave, ki trajajo najmanj tri dni, še bolje pa štiri, da vsaj primerno počivaš. Na različnih globinah so postavljeni bivaki s hrano, ki se jo redno menja.
Koliko novih jam letno odkrijete jamarji?
Vsako leto okoli 500, za kar so poskrbeli predvsem zagnani mladi, pred leti je bilo to povprečje nekje 200, 250 novih jam letno. Če jih je bilo 300, je bila že odlična sezona. Treba je poudariti, da je slovenski kataster edinstven na svetu. Tako natančnega arhiva, evidenc, zemljevidov in načrtov nimajo nikjer na svetu. V primeru intervencije v registrirani jami dobimo elektronsko vse podatke. Res pa je, da vedno upamo, da so točni.
Kdaj ste vi začutili ljubezen do jam?
Glede na današnjo mladino sem začel kar pozno, nekje pri 18, 19 letih, ko nekako iščeš, s katerim športom bi se ukvarjal. Kolegi iz Jamarskega društva Gorenja vas so me prepričali, da grem enkrat z njimi. Rekli so mi le, da naj bom oblečen tako, da bom ostal suh. Peljali so me v jamo, v kateri je bilo vse mokro, blatno in umazano. Kot da bi me želeli odvrniti od jamarstva, vendar sta me pritegnila ekipni duh in tovarištvo.
Odvisni smo drug od drugega. Če nimaš prave ekipe, ne greš v jamo, tako kot plezalec ne gre plezat, če nima soplezalca, s katerim se ujameta. Pri nas je popolnoma enako. Ko prespiš v jami in ugasneš lučko, morda slišiš kakšno kapljanje vode, takrat pa me prevzamejo mir, tišina in sproščenost. Gre za pomirjujoče okolje, kje ni nobenega vrveža in se vse upočasni.
Kako pa se podnebne spremembe kažejo pod površjem?
Kanin je dober kazalec podnebnih sprememb. V preteklosti je bilo po šest, osem metrov snega, takšnih debelin snega danes ni več, kvečjemu nekaj metrov. Zadnja leta so žičničarji zelo veseli, če imajo na Kaninu dva metra snega. Če je zima mrzla, potem na srečo tam sneg ostane do maja.
Kjer je bil sneg pred tremi desetletji, ga danes ni več. Izginjata Triglavski ledenik in ledenik pod Skuto, prvega praktično ni več. Kar po eni strani ni dobro za okolje, je dobro za jamarstvo, saj so jame v visokogorju suhe. So sicer mrzle, ampak suhe. Vode, ki bi te dodatno namočila in shladila, v bistvu skoraj ni več, smo pa veseli, ko pridemo v globinah do vode, saj to pomeni, da nekam pelje.
