Nekoliko nepričakovano je, da najstnika zanimajo kmečka opravila, še posebej tista, ki se dogajajo v hlevu, a prav to so najljubše prostočasne dejavnosti mladeniča iz Zgornjih Gameljn. Šestošolec namreč po pouku najraje obišče Frančevo kmetijo in mu pomaga pri skrbi za štirinajst krav in druge živali. Starši in babica pa ga pri tem zelo spodbujajo.
Tako velika ljubezen do vsega, povezanega s kmetijo, se je krepila skozi čas, za to pa je zaslužna predvsem Aleksejeva babica Greta, ki je vnuka, ko je bil še majhen, veliko vodila v naravo, ga seznanjala z živalmi, rastlinami in vsem, kar nas obdaja, in to se je očitno usidralo vanj. Tako ni čudno, da si je že pri štirih letih zaželel, da bi imel čisto pravo kravo. Družina se je tedaj domislila prav zabavne »uresničitve«, saj se je dečkova babica za pust našemila v kravo ter Alekseja in njegove vrstnike presenetila v vrtcu, kar je dečka zelo osrečilo. Najbrž je bila takrat njegova usoda zapečatena, saj zdaj, ko toliko let kasneje govorimo z njim, odločno napove, da bo postal živinozdravnik.
V gospodarjevih očeh uživa občudovanje
Do takrat pa bo stalnica Aleksejevega vsakdana ostala Frančeva kmetija v Zgornjih Gameljnah, na kateri se je razvil v pravega oskrbnika živali. »Aleksej se je v vseh teh letih, odkar prihaja na kmetijo, ogromno naučil. Z veseljem mu prepustim, da poprime za kakšno delo, primerno njegovim letom. Je že povsem samostojen in ne potrebuje moje pomoči. Natanko ve, kaj je za postoriti, tudi kako, kje so pripomočki za delo, krma, seno ... Skratka, se zelo znajde. Tudi krave so ga sprejele. V resnici je do njih zelo zaščitniški, saj vsakemu, ki bi v hlevu ali okolici utegnil zganjati hrup, pove, da krave potrebujejo mir,« je povedal gospodar in hkrati poudaril, da še ni videl otroka, ki bi bil tako povezan z živalmi in bi tako užival pri delu na kmetiji.
Brez halje in škornjev ne gre
Na kmetijo je z družino zahajal že kot malček. Sprva je bolj opazoval, a mu je Franc dal vedeti, da se mu lahko pridruži in mu kaj pomaga. Z veseljem je namreč sprejel dečkovo vedoželjnost in občutek za živali. Pokazal mu je, kaj se dela v hlevu, kako se hranijo krave, predstavil mu je kidanje gnoja in druga opravila, in deček je rad kaj od tega tudi poskusil. Danes, toliko let pozneje, fant še vedno vsaj enkrat na teden prihaja na Frančevo kmetijo, se obleče v modro haljico, si nadene škornje in z velikim veseljem zgrabi za vile, da očisti hlev, ali pomaga kako drugače. »Da pomaga na kmetiji, je njegova želja, ki mu jo z veseljem izpolnimo,« pa povesta dečkova starša, mama Andreja in oče Aljoša. »Lepo je gledati svojega otroka, ko izraža tako veliko zanimanje za naravo in živali. Ponosna sva, da je pri svojem delu tako zanesljiv in vesten. Ta hobi mu tudi sicer veliko da; mu privzgaja delovne navade, občutek za samostojnost, razvija čut za žival oziroma empatijo do vseh živih bitij. Pomembno je tudi zaupanje, ki ga uživa ob dodeljenih nalogah,« sta izpostavila.
Babica Greta pa doda, da je lepo videti tudi, kako sta s Francem spletla prav posebno vez. »Rekla bi, da je vse skupaj preraslo v prijateljstvo. Prav zanimiva sta; med njima je več desetletij razlike v letih, a sta kljub temu zelo povezana. Prav lepo ju je gledati. Onadva se odpravita v hlev in usklajeno opravita vse svoje naloge,« je dejala.
Dečkovi domači še posebno radi povedo, kako Aleksej vedno ponavlja, da mu gnoj ne smrdi, »ampak celo diši. Marsikdo bi se ob vonju iz hleva namreč zmrdoval, on pa pravi, da mu diši in ga pomirja,« prenesejo njegove besede.
Sklenejo, da je na moč opazno tudi, kako se sprosti v družbi krav in živali na splošno, »njemu so živali prijateljice, pomembne življenjske sopotnice. Tudi sama mu rečem, da če mu je kdaj hudo, naj se jim zaupa,« so babičine besede.
Domači ljubljenček in glasba
Aleksej nam z veseljem predstavi, kaj vse postori na kmetiji. »Da naredim vse, traja kakšno uro in pol. Najprej skidam gnoj, potem prinesem molzni stroj, da Franc pomolze, še prej priskrbim vodo, da kravam očistiva vimena, potem jih še nahranim, poskrbim za teličke in grem v kokošnjak po jajca, ki jih tudi operem,« našteva.
Zanima nas, ali za ta hobi njegovi sošolci vedo in kakšni so njihovi odzivi. Aleksej prikima in se pohvali, da jih je na Frančevo kmetijo tudi že pripeljal, da so spoznali, kako poteka delo, in videli krave, in »se jim je zdelo super, čeprav niso tako zagreti za to kot jaz«, pove v smehu.
Mladi sogovornik o sebi razkrije še, da ima psičko Fibi, igra harmoniko in obožuje traktorje. Zdaj, ko bodo v lokalnih okoljih potekali tehnični pregledi traktorjev, se jih bosta z babico Greto udeležila kot opazovalca, saj ti delovni stroji najstnika močno fascinirajo. »Z babi se veliko pogovarjava o traktorjih. Včasih jih gledava po telefonu. Se mi zdi, da so tudi njej všeč,« je z nasmehom na ustnicah povedal Aleksej, ki ga na koncu našega druženja na Frančevi kmetiji pospremimo še v kokošnjak z več deset kokošmi; tja suvereno vstopi, potreplja kokoške in pobere jajca, ki jih na koncu še opere, da so pripravljena za uporabo. Dvajset jajc Aleksej in Franc podarita tudi nam in zadovoljna odideta nazaj v hlev, kjer potekajo njune najljubše skupne urice.
