Jurij Juhant, Horjul
Jurij Juhant bi si zaslužil kar naziv šepetalec živalim, saj je navdihujoče, kakšne stike plete z njimi. Njegov objem je dovolj širok, da lahko pestuje deset mačk in deset psov hkrati. Najlepše prigode prek posnetkov deli s Slovenci in mednje prenaša sporočila, med katerimi je najpomembnejše tisto o samoizpraševanju, kakšna družba smo glede na svoj odnos do živali. Žal je tudi v naši državi še vedno veliko mučenja in zanemarjanja živali … Da bi se to spremenilo, bo morala svoje napore okrepiti tudi politika, meni Juhant.
Silva Ferletič, Marezige
»Pes je živo bitje – mehko, toplo, odzivno, prijazno, in za ljudi, s katerimi delamo kot terapevtski pari, pomeni posebno doživetje,« bistvo svojega prostovoljnega dela opiše Silva Ferletič iz Marezig. Upokojena novinarka Radia Koper in njena črna labradorka Kuba sta bili prvi tački pomagački v slovenski Istri. Kot dolgoletna članica Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke je Silva s psičko Kubo skoraj 12 let risala nasmehe na obraze otrok, odraslih in starostnikov, oseb z invalidnostjo in drugih, ki so bili del programov terapije ali aktivnosti s psom, branja psu, družabništva ali ozaveščanja o pravilnem odnosu do psa.
Marjan Skok, Žetale
Znani ptujski gostinec Marjan Skok se je pred štirimi leti upokojil, a je še vedno aktiven in pomaga sinu in snahi, ki nadaljujeta delo v družinskem podjetju Gastro, v katerem si je Marjan skupaj z ženo zaslužil pokojnino. Vstaja ob drugi uri zjutraj, v kuhinji pa je že ob pol štirih, da lahko pravočasno pripravijo malice. V družinskem podjetju Gastro razmišljajo o tem, da bi eno uro pred zaprtjem restavracije na Rajšpovi 16 hrano, ki so jo tisti dan pripravili, ponudili po polovični ceni in tudi tako pomagali ljudem v stiski, ki je vsak dan večja. Marjan Skok je prepričan, da bi lahko vsak pri sebi razmislil, kako lahko v teh časih pomaga.
Božo Kostadinovski, Ribnica
Ribničan Božo Kostadinovski je ustanovitelj in predsednik humanitarnega društva Srčni lev ter koordinator v društvu Pomagajmo slovenskim otrokom. »Skupaj smo močnejši,« poudarja in dodaja, da so to znova dokazali v zadnji akciji njegovega društva. Organizirali so dobrodelno predstavo, komedijo v izvedbi dramske sekcije Mlada zarja PGD Soteska, ter razprodali novomeški Kulturni center Janeza Trdine. Zbrali so skoraj 4500 evrov za družino iz Dolenjske, ki ji usoda ne prizanaša – mama je hudo bolna, hči ima epileptične napade, oče pa dela vse dneve, da bi lahko svojim najdražjim omogočil kolikor toliko človeka vredno življenje.
Marija Pušenjak, Ljutomer
Marijo Pušenjak dobrodelnost izpolnjuje in veseli; kot pravi, ji je bil tak način življenja privzgojen v otroštvu. Več kot dve desetletji je bila ravnateljica ljutomerskega vrtca. »Leta 1991 smo ustanovili tudi Župnijsko karitas Ljutomer, vse od takrat sem njena aktivna članica, zdi pa se mi, da je dela in prošenj za pomoč vse več. Vse te dejavnosti bogatijo moje življenje in res lahko povem, da dolgčasa ne poznam,« pripoveduje 67-letnica, rojena na Ptujskem polju. Redno obiskuje bolne, ostarele in osamljene ter jim z lepo besedo ali drobno pozornostjo polepša dan.
Dragica Mirnik, Vojnik
Dragica Mirnik predseduje Medobčinskemu društvu delovnih invalidov Celje. Pred leti je bila zaradi bolezni prikovana na posteljo, za njo je kar nekaj operacij, ima status invalida, volje za pomoč drugim pa ji ne zmanjka. Pravi, da jo to osrečuje, in takrat, ko je sama potrebovala pomoč, je spoznala, kako pomembno je pomagati drugim. Vsi, ki jo poznajo, pravijo, da je poslanstvo pomoči preprosto v njenih genih. Invalidom in ranljivim skupinam ljudi je brezplačno podelila več kot dvesto invalidskih vozičkov. Še več, čeprav ima težave s kolki, je večino vozičkov ljudem dostavila osebno.
Katarina Praznik, Velenje
Velenjčanka Katarina Praznik se je plavanju zapisala pred več kot 50 leti, pred 18 leti pa so v Plavalnem klubu Velenje na njeno pobudo začeli organizirati vadbo v bazenu za osebe s posebnimi potrebami. To skupino so poimenovali Delfinčki, danes šteje 36 članov in je najmnožičnejša skupina parašportnikov v Sloveniji. »Če bi naš bazen to omogočal, bi jih bilo še več – je premajhen in polno zaseden od 6. do 22. ure,« pove Katarina, ki je s člani skupine dosegla več vidnih uspehov. Sicer sodeluje tudi pri usposabljanju bodočih učiteljev plavanja in trenerjev paraplavanja.
