Koliko pritožb?
Na Žalah pravijo: »Pred leti smo res dobili eno pisno pritožbo, sicer pa so tovrstne pritožbe redke, saj ima vsakdo možnost izbire med enotno ali neenotno urejenim prostorom, kjer sam odloča o tipografiji.«
Njen otrok počiva na Novih Žalah v žarni niši, ki imajo enotno tipografijo in vnaprej določeno pisavo. A ta ne vsebuje tipičnih šumnikov, temveč imajo ti le polovico strešice (eni levi, drugi desni del), gre torej v bistvu za črke, ki jih v naši abecedi sploh ne poznamo. Bralka pravi, da je ime njenega pokojnega sina zato napisano napačno, da so ga preimenovali. »Za časa življenja je imel svoje ime in priimek, ki sta mu bila izbrana in podedovana, zapisana v rojstno knjigo – in natanko tako bi moralo biti ime zapisano tudi na grobu.« Pove, da ji na Žalah ob pokopu niso pojasnili, da za nagrobnike uporabljajo takšne »čudne šumnike«: »Če bi mi, bi jim takoj rekla, da ima moj sin svoje ime, ki ga ne bo nihče spreminjal, in ga pokopala drugje.«
Ne more razumeti
Na začetku na pisavo niti ni bila dosti pozorna, »takrat imaš druge misli v glavi, zdaj pa me čedalje bolj moti«. Zato se je obrnila na Žale, kjer pa so ji povedali, da tipske pisave ne morejo in ne smejo spreminjati. Tudi nam so pojasnili: »Pri napisnih ploščah na enotno urejenih prostorih, kot so prostor za raztros pepela in stenske žarne niše kolumbarijev, se uporablja enotna tipografija, ki je za nas in najemnike zavezujoča in odstopanja niso dovoljena. Gre za zahtevo iz projektne dokumentacije projektanta akademika Marka Mušiča, ki ima za novi del pokopališča avtorske pravice.« To bralka razume, ne razume pa, kako je sploh lahko bila odobrena takšna pisava. »Smo v Sloveniji, imamo svoj jezik in slovnico, kako si lahko nekdo dovoli, da ti spreminja ime in priimek? Nekdo na nekem ministrstvu je moral to potrditi – oni bi prvi morali reči, da imamo v Sloveniji šumnike in se takšna pisava ne bi smela uporabljati. Ko gledaš te grobove, je videti, kot da šumnikov ni oziroma da so nekakšni 'mehki č-š-ž'.« Sprašuje se, ali smo Slovenci res tako ponižni, da dovolimo, da našim svojcem v grobu spreminjajo imena. »Meni se to ne zdi prav in ne morem razumeti. Kako si lahko arhitekt podredi pravila in spreminja slovensko slovnico? Ne vem, človek ostane brez besed.«
Pojasnila Marka Mušiča
Za pojasnilo smo prosili tudi akademika Marka Mušiča, ki je zasnoval ta del Žal in tudi pisavo. Takole nam je pojasnil: »Kdor se poglobljeno ukvarja s Plečnikovim delom, ob vsem drugem takoj spozna mojstrovo izjemno pozornost do izpisovanja imen in besedil. Plečnikovi izpisi so unikatne mojstrovine, ker v njih ustvarjalno in zato vrhunsko učinkovito zaživijo različne interpretacije posameznih sicer tipiziranih znakov, črk ali številk. Avtorske interpretacije torej, ki dajejo celotnemu besedilu izjemno likovno podobo, duhovno pomenljivost in sozvočje z arhitekturo. Plečnikovi zapisi tako postanejo tudi obvezni in pomembni del arhitekture, na kateri se ne le pojavljajo, temveč jo dodatno bogatijo. Tudi oblikovanje črk na Novih Žalah sem zavestno navezal na Plečnikovo tradicijo. Na njeno genialnost in ustvarjalno svobodo. Občasno sem oblikovanje napisov in črk celo neposredno navezal na mojstrovo tipografijo. Takšni so denimo izpisi imen poti novega dela pokopališča, ki so vrezani v eliptične kamnite plošče in ki simbolično navezujejo novi del Žal na Plečnikov Vrt vseh svetih, kjer je takšne črke uporabil.«
Plečnikova stilizacija
»Za zaključek te zanimive teme naj omenim, da sem tipografijo napisov na Novih Žalah večkrat predstavil dragemu kolegu, filologu Kajetanu Gantarju. Z njo, pa tudi s svobodnim, nekonvencionalnim in unikatnim oblikovanjem raznih besedil, predvsem verzov, se je vedno povsem strinjal, hvalil njihovo lepoto in poudaril, da imam za takšno oblikovanje vso pravico, saj je to, kot je vedno izpostavil, 'licentia poetica'. Kajetanovo mnenje spoštujem in ga bom spoštoval tudi v bodoče. Plečnik je torej črke z lastno ustvarjalnostjo stiliziral, vendar jih znamo prebrati. In če je takšne, avtorsko stilizirane črke vpeljal Plečnik, so še bolj slovenske. Pripomnim naj še, da je kljukica na črki č, ki jo omenjate, neslovenska. Kot mi je pojasnil jezikoslovec Marko Snoj, namreč prihaja iz češčine (začetek 19. stoletja), v času pravopisne borbe pa pride leta 1840 k nam, Slovencem, iz hrvaške gajice. Globoko se zavedam, da ne le vsaka črka, temveč tudi vsaka ureditev Novih Žal odmeva bolečino. Zato si po najboljših močeh prizadevam za etiko, pietetnost in žlahtnost. Za prav posebno, poglobljeno in občuteno urejanje, ki sledi Wittgensteinovemu prepričanju, da smisel etike in estetike razkriva neizrekljivo.«
