Kot je za Družino povedal beltinški župnik Boris Kučko, so se skupaj s starši odločili, da bodo otroci sami pristopili k birmovalcu, boter – če se bo birmanec zanj odločil – pa bo sedel v klopi. S tem se bodo izognili zadregam, kaj storiti, kadar izbrani botri ne ustrezajo pogojem, ki v Cerkvi veljajo za botre. Pravila, kdo lahko postane boter, so določena v Zakoniku cerkvenega prava. Med drugim velja, da mora biti boter star najmanj 16 let, da je katoličan in ima vse zakramente (krst, obhajilo, birmo) ter da živi življenje, primerno veri in nalogi botra. Slednje pomeni: truditi se biti pravi kristjan (ne le na papirju). Najbolj znanih pet cerkvenih zapovedi, kakor jih našteva uradni katekizem, je: udeležba svete maše, sveta spoved vsaj enkrat na leto, postenje na zapovedane postne dni, zakrament evharistije vsaj ob veliki noči; ter podpora Cerkve v njenih gmotnih potrebah. Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem je poleg tega posebej izpostavil: da je zgledni katoličan cerkveno poročen.
Se je botrstvo v vseh pogledih izrodilo?
Toda to so pravila, ki razdvajajo celo cerkvene voditelje. Polona Vesel Mušič, ki je teologinja, žena in mama petih odraščajočih sinov, voditeljica srečanj v pripravi na birmo, je pred desetimi leti pripravila strokovni članek o vlogi in pomenu botrov. Zapisala je, da praksa župnikov kaže različno razumevanje vprašanja izbire botrov: od strogo pravniškega gledanja do širokega človeškega razumevanja botra, ki je sicer dober kristjan, a nima vseh predpisanih pogojev. Razprave za in proti botrstvu zato niso noviteta, razlogi pa so v preteklosti in sedanjosti enaki. »Proti botrstvu govorijo mnenja, da se je botrstvo izrodilo, da je zaradi daril razvrednoteno in je izgubilo verski pomen in vpliv, botri pa tudi ne ustrezajo pogojem in zaradi vsega tega ne dosegajo svojega namena. Razlogi za botrstvo pa so: botrstvo je starodavna ustanova in volja Cerkve, iz katere prihajajo botri kot predstavniki občestva in so birmancu v življenju zgled, priče vere, opora, pomoč pri vzgoji, molitvena podpora, hkrati pa botrstvo (lahko) okrepi sorodstvene vezi in versko življenje tako birmanca kakor botra,« je navedla. Svoje razmišljanje v strokovnem članku pa je zaključila z mislijo nekega duhovnika, da Cerkev naj ne ukine botrov, temveč je treba na novo ovrednotiti botrstvo in poiskati rešitve.
Boter je lahko vsak, ki je kristjan
V Mariborski nadškofiji so najprej izpostavili Zakonik cerkvenega prava, ki med drugim pravi, da če je le mogoče, naj birmanec ima botra. O ustreznosti botrov pa so dejali, da je zahteva le ena – preprosta in logična: boter/botra je lahko vsak, ki je dejansko kristjan. »To pa pomeni, da je bil pri krstu, pri prvem sv. obhajilu in pri sv. birmi in da živi pred javnostjo kot kristjan.« V podrobnosti se niso poglabljali. Poudarili so, da je služba botra nekaj pomembnega in lepega, saj so botri po tej svoji službi spremljevalci mladim in ob starših prvi spremljevalci mladih, na poti njihovega življenja, odraščanja in samostojnega odločanja za krščanske vrednote. »Prav zato si v mariborski nadškofiji prizadevamo poživiti zavest, kaj pravzaprav pomeni služba botra.«
Na prvem mestu torej ni darilo botra, kot je razumeti tudi ne zakonski stan botra, ampak zavedanje pomena službe botra, ki pomeni življenjski zgled birmancu in nek prijateljski zaupen odnos. »Da je služba botra nekaj pomembnega in dragocenega, se kaže tudi v tem, da mnogokrat ljudje, ki so sicer nekrščeni ali niso bili krščansko vzgojeni, pokažejo zanimanje za to službo in večkrat sprašujejo, kaj morajo storiti, da bodo lahko sprejeli službo botra. Zelo pomembno je posameznikom pomagati, da lahko izpolnijo predpisan pogoj in da znajo tej službi dati pravo vsebino,« so še sporočili iz Mariborske nadškofije.
Galerija
Poglej vse fotografije (5)
