Ministrica za kulturo Asta Vrečko je v poslanici ob današnjem 8. marcu, mednarodnemu dnevu žensk, izpostavila, da bi moral biti današnji dan opomnik za vse, da pravice, solidarnost in enakost niso samoumevne, temveč da si je potrebno zanje prizadevati vsak dan, že priborjene pravice pa braniti in stremeti k enakosti za vse.
Izrazila je tudi obžalovanje, da danes še ne živimo povsem enakopravno, saj je "naša družba še vedno prepredena s seksizmom in sistemsko diskriminacijo zaradi različnih neenakosti, z zlorabami položajev moči. Še vedno se srečujemo z neenakostjo delovnih pogojev, nasiljem v družinah, femicidom in zatiranjem drugačnosti ali drugosti". A kot je poudarila ministrica za kulturo, "živimo tudi v izjemno pomembnem zgodovinskem trenutku", ko, tudi na področju kulture, vse več ljudi glasno nasprotuje zatiranju, nasilju in zlorabam ter se vse več ljudi povezuje in gradi solidarno skupnost. Kot je še zapisala ministrica, je 8. marec eden od najpomembnejših praznikov, saj "predstavlja pogum, odločnost in prizadevanje za solidarnost in enakost. Na ta dan obeležujemo dobrih sto let, od časov boja za svet, v katerem bi lahko ljudje ne glede na svoje okoliščine živeli dostojanstveno in enakopravno".
8. marec je po besedah ministrice tudi poklon vsem, ki so ta boj bile v preteklosti in je tako priložnost, da se "spomnimo naših babic, ki so se borile proti fašizmu, patriarhatu, zatiranju vseh vrst. Da se spomnimo vseh tistih pred nami, ki se niso pustile utišati, temveč so zahtevale enakost. Enakost na delovnih mestih in enakost v svojih domovih. Vseh tistih, ki niso pustile, da o njihovih telesih odloča kdorkoli drug kot one same. To so bile borke, ki so nam omogočile, da danes živimo bolje, a žal še ne povsem enakopravno".
Zakaj praznujemo 8. marec?
Pobudo za praznovanje 8. marca kot mednarodnega dneva žensk je dala nemška komunistka Clara Zetkin, rojena Eissner, ki se je od leta 1889 javno borila za pravice žensk. V povezavi z 8. marcem velja omeniti tudi spontano stavko newyorških tekstilnih delavk 8. marca 1857. Zetkinova je dan žensk predlagala na Drugi mednarodni konferenci socialističnih žena, ki je bila 1910 v Koebenhavnu. Leto kasneje, 1911, so mednarodni dan žensk, sicer 19. marca, praznovali v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem, pa tudi v Trbovljah. Takrat so bile v ospredju zahteve po pravici žensk, da volijo in so izvoljene, pravici do zaposlitve in poklicnega izobraževanja in ukinitev diskriminacije na delovnem mestu.
A tako kot na začetku 20. stoletja je tudi danes, v 21. stoletju še vedno ostaja aktualna zahteva po enakem plačilu za enako delo.
