O posledicah, ki jih ima alkoholizem za otroke in naslednje generacije, pa v filmu govorijo znani strokovnjaki in terapevti s področja odvisnosti. V pogovoru o(b) filmu, ki ga je vodila Branka Bezeljak, sta sodelovali pomočnica direktorja CSD Spodnje Podravje Valerija Ilešič Toš ter psihologinja Irena Toš Koren iz CSD Spodnje Podravje.
»S predstavljanjem po Sloveniji filmi, ki jih ljudje morda sploh ne opazijo na ekranih, le-ti pridejo v nek kraj. Četudi si jih ogleda malo ljudi, je že to dovolj, da pridemo in se začnemo pogovarjati o perečih družbenih temah,« je povedala avtorica dokumentarnega filma Otroci alkoholikov Natalija Gorščak. Gre za vsebino, ki se človeka dotakne, hkrati pa je to tema, o kateri se še vedno (pre)malo javno govori. Dialogi med vsemi udeleženci tečejo kot dialogi, četudi so monologi. Igralka Maja Gal Štromajer je upodobila zgodbo Natalije Gorščak in delno tudi druge zgodbe, ki jih je slišala.
Vprašanje o tem, kdo je in kdo ni alkoholik, je po besedah psihologinje Irene Toš Koren večno vprašanje. Pri svojem delu se srečuje z družinami, kjer je prisoten alkoholizem, s tem, kaj ta prinaša, kaj pomeni za družino, otroke in odnose. Alkoholizem je po besedah Valerije Ilešič Toš sicer še vedno tabu tema, po drugi strani pa tema, ki je vse bolj prisotna v našem okolju, tako da se zdi skoraj normalna.
Otroci alkoholikov, otroci, ki živijo v nasilnih odnosih, vedo, da se o tem ne govori, tega ne povedo v vrtcu, ne v prvem razredu in ne v 8. razredu OŠ. Tudi odrasli o tem molčijo, tudi zaposleni v centrih za socialno delo o teh ranah, travmah iz mladosti ne govorijo, so zgolj strokovnjaki. Ob pridnih otrocih in otrocih, ki jih vodijo v obravnavah v okviru različnih služb (ki z vedenjem izstopajo, so moteči, agresivni), so tudi otroci, s katerimi se nihče ne ukvarja. To so otroci alkoholikov, ki svoje življenje živijo malo prikrito, so pridni in neopazni, ki so znali preživeti na način, da so čim bolj neopazni, končajo šolo, se zaposlijo. Živijo normalno, imajo pridne otroke in še vedno živijo tudi s temi ranami. Nekako zmorejo, imajo vire moči, težke izkušnje znajo pretvoriti v nekaj pozitivnega.
»Bili smo nevidni, sram me je bilo govoriti o alkoholizmu«
Natalija Gorščak pravi, da ni tabu tema alkoholizem, tabu tema so posledice alkoholizma pri otrocih. »Mi vsi smo bili dejansko nevidni. Sram me je bilo govoriti o nasilju, o alkoholizmu. Vsi so vedeli, s prstom kazali name, da sem od onega, ki je južnjak, povrhu pa še alkoholik. Bila sem manjvredna. Vsi so vedeli, ampak nihče ni ničesar naredil. To me je spremljalo vse življenje. To me boli. Zaradi tega sem naredila ta film, zato ker gledamo stran, ko vidimo trpljenje. To ni prav, to je nečloveško. Treba se je vmešati. Ko sosed pretepa ženo in otroke, je treba poklicati policijo, četudi bo potem vse zanikala. Otrok bo uvidel, da je nekomu mar zanj. Slovenska družba je zelo hinavska družba, mi vse pometemo pod preprogo, vse težave. Sama nisem vedela, da imam težavo. Ljudje niti ne vedo, da je z njimi nekaj narobe. V tem je problem,« je še povedala Natalija Gorščak, ki se na poti po Sloveniji srečuje s takšnimi in drugačnimi zgodbami oz. posledicami alkoholizma v družinah.
Zgodbe so strašljive. Neko dekle ji je po predvajanju filma povedalo, da jo oče zlorablja, ko je pijan. Stara je 16 let in nihče ni opazil, da je zlorabljena. Kje smo kot družba, se sprašuje.
Tudi njen prihodnji film bo film s težko temo, poklicali so jo otroci samomorilcev, ki so zaznamovani. Pogosto je samomor posledica alkoholizma. Med kovidom je bilo v Sloveniji veliko samomorov. Slovenci smo samomorilski narod. Ker kot narod vedno gledamo nazaj, v preteklost, nimamo nobenih vizij za prihodnost, tudi država je nima, niti ljudje. Tudi o tem ne govorimo. V tujini ljudje gledajo v prihodnost, imajo želje, sanje. V Sloveniji pa je tako, kot da nam ne bi dovolili sanjati.
Tudi ptujski pogovor o(b) filmu je izluščil potrebo po odpiranju teh perečih tem, da bomo kot družba lahko napredovali in kvalitetno živeli ter da bo nevidnih otrok čim manj. Informacij o tem, da obstajajo službe in ljudje, ki lahko v teh primerih pomagajo, je veliko. Občutek, da ne moreš nikomur zaupati, je po prepričanju Valerije Ilešič Toš tisti, ki mladim ljudem v stiski preprečuje, da bi poiskali pomoč, zato ostanejo sami s seboj. Verjame pa, da imamo v sebi vire moči in da smo sami sebi najprej opora pri premagovanju takšnih ali drugačnih travm.
