Že od mladih let rada potuje in tudi zato se je odločila za študij turizma na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru. Lani se je prijavila na razpis v okviru projekta Izmenjava na podeželju, da bi videla nove kraje in spoznala kmetovanje na drugi strani luže. V ZDA je ob koncu minulega leta približno tri mesece preživela pri družinah ter spoznavala njihov način življenja, a ker te niso imele kmetij, je bilo spoznavanje kmetovanja omejeno na krajši čas.
Od leta 2015 je Tjaša Stiplovšek dejavna v taborskem društvu podeželske mladine, ki v okviru zveze omogoča tudi mednarodne izmenjave, saj sodeluje z organizacijo IFYE. Starejši od 18 let se lahko odločijo, da bodo bivali v Avstriji, Nemčiji, Estoniji, Finski, Švici ali ZDA, in sicer od dveh tednov do treh mesecev, odvisno od ponudbe države partnerice. V tem času udeleženci začutijo utrip države in življenje družin, ki jih gostoljubno sprejmejo.
Če v evropskih državah kmečki gostitelji mlade povsem vključijo v vsakodnevno delo, v ZDA ni bilo čisto tako, pravi Tjaša. »Zanimalo me je predvsem hmeljarstvo in sem želela v Montano, a ker država lani ni sodelovala v programu, so mi določili Kolorado.« Njen obisk je bil tako bolj usmerjen v spoznavanje življenja ameriške družine, za katero ni nujno, da ima kmetijo. Na njeno prošnjo so ji nato gostitelji pomagali nekaj časa preživeti tudi ob spoznavanju življenja na kmetijah in nazadnje je uspela obiskati tudi hmeljišče ter manjšo pivovarno.
Od čilijev do brez
V Pueblu na jugu Kolorada se je začela njena ameriška dogodivščina. Družina, pri kateri je bivala, jo je peljala na ogromno kmetijo, kjer se ukvarjajo s pridelavo zelenjave, predvsem čilija, ki ga prodajajo velikim trgovskim korporacijam. »Videla sem, kako sezonski delavci iz Mehike delajo na ogromnih poljih, saj so kmetije velike več sto hektarjev. V sosednji zvezni državi Wyoming sem si ogledala tudi živinorejsko kmetijo v lasti nečakinje moje gostiteljice. Videla sem, kako bikcem preverjajo krvni tlak, s čimer ugotavljajo, ali so primerni za vzrejo na visokih nadmorskih višinah.« Država Kolorado namreč leži skoraj dva tisoč metrov visoko, zaradi česar je imela tudi Tjaša nekaj težav s prilagajanjem. »Govedo še kastrirajo, da je meso bolj kakovostno, in pomagala sem tudi pri tem opravilu,« pove sogovornica, ki je tudi to delo ni vrglo iz tira, čeprav ni bilo ravno prijetno.
Druga družina, kjer je Tjaša prebivala nekaj časa, je živela v hribih bolj na severu Kolorada. Zanimivo je bilo, ker je gostiteljica »rangerka«, kar pomeni, da kot kavboji na konju zganja živino z enega pašnika na drugega, saj zaradi zahtevnega terena nič drugega niti ne pride v poštev. Njen mož je inšpektor za plin in je Tjašo peljal na ploščad, kjer ga črpajo. Ker tja ne more vsak, je bilo to zanjo posebno doživetje. Tretja družina je imela drevesnico z brezami, zato je lahko slovenska pomočnica pomagala pri pripravi sadik, preden so jih odpeljali k strankam.
Vse je precej drugače
V ZDA je šla brez predstav o tem, kako bo, in da je bila pogosto presenečena, tudi v negativnem smislu. »Spoznala sem, da je res velika razlika med našim in njihovim načinom življenja. Sploh na hrano sem se težko navadila, ker je v jedeh veliko sladkorja. Tako kot je pri njih vse veliko, je tudi v kmetijstvu, kjer so kmetije ogromne, na njih je treba pridelati čim več. A niti v takšnih razmerah kmetje niso premožni,« je spoznala Tjaša, ki je s kolesom sama raziskovala okolje, kjer je živela, medtem ko ji je za vožnjo z avtom manjkalo mednarodno vozniško dovoljenje. »V Ameriki je bilo marsikaj dražje kot pri nas. Takrat so se tudi pri njih dvignile cene bencina, ob čemer so zelo negodovali, čeprav so bile še vedno nižje kot pri nas.« Prva družina, s katero se je najbolj povezala, je imela dovolj prostega časa, da so lahko skupaj šli tudi na izlete. »V tej zvezni državi otroci že ob petkih niso imeli pouka in večinoma so bili tudi odrasli prosti. Družina me je peljala celo na ogled Velikega kanjona, čeprav je bila do tja dolga vožnja.« S to in s tretjo družino je tudi ostala v stiku. »Gostitelja iz prve družine sta napovedala svoj obisk v Sloveniji. Poleti se nameravata seliti na Kitajsko, saj imata že odrasla otroka in službo, ki jo lahko opravljata kjerkoli. Tudi to se mi je zdelo čudno, da se Američani tako radi selijo. Ko otroci odrastejo, se ne vidijo tudi več let.« Pravi, da ne bi želela živeti v ZDA, ob priliki pa bi si rada ogledala še vzhodni del države. »Zanimivo, da ne razmišljajo o zdravi prehrani in zdravem načinu življenja, tudi odpadkov ne ločujejo,« je ugotovila.
Kje je Slovenija?
Seveda so jo Američani spraševali o Sloveniji, saj je mnogi ne poznajo. »Starejši so slišali vsaj za Jugoslavijo. Presenetilo me je, ko sem imela nekaj predstavitev o državi v srednjih šolah, kjer sem spoznala, da niti za Evropo ne vedo, niti jih ne zanima karkoli zunaj ZDA. So me pa ljudje pogosto spraševali, ali drži, da jih Evropejci ne maramo ...« Po vrnitvi je morala napisati poročilo o svojem bivanju, medtem ko drugih obveznosti ni imela. Ker je program sofinanciran iz sredstev ministrstva za kmetijstvo in evropskih sredstev v okviru programa razvoja podeželja, je lahko odločitev o izmenjavi lažja, a kljub temu je treba mlade zadnja leta spodbujati, da se odločajo za to. »Težava je predvsem v daljši odsotnosti, kjer na kmetijah pogrešajo vsak par rok,« meni sogovornica, ki je prepričana, da je tovrstna izkušnja dragocena za vsakogar. »Spoznala sem veliko novih stvari in izpopolnila znanje jezika.« Zveza podeželske mladine Slovenije zato želi ustanoviti poseben samostojen program, namenjen samo tovrstnim izmenjavam. »V Evropi se največ mladih odloča za Švico in Nemčijo, ker dobijo tam veliko znanja o sodobnem kmetijstvu. Novosti, ki jih vidijo, želijo nato uvajati doma, kar je tudi eden od pozitivnih učinkov izmenjav.« Seveda lahko tudi slovenske kmetije gostijo tuje obiskovalce in jim predstavijo slovensko kmetovanje.