Zdravnica, ki je doma iz Šentjurja, je bila 15 let zaposlena na otroškem oddelku kirurških strok v Splošni bolnišnici Celje, zdaj je predstojnica otroške kirurgije v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Kot največje plačilo za svoje delo šteje, da svojim majhnim bolnikom pomaga povrniti zdravje. »Največ je vreden nasmeh otroka, ki se prebudi iz kome. Ali to, ko lahko zelo nazorno vidim, da se je po posegu izboljšalo njegovo počutje,« pravi.
Kdor se ukvarja z otroško kirurgijo, na zdravje bolnika ne vpliva le kratkotrajno. To, kar otroški kirurg naredi za dojenčka, težkega le nekaj kilogramov, bo k njegovi kakovosti življenja, če bo vse po sreči, prispevalo tudi 80 ali 90 let. Zakaj je prav, da otroke operirajo otroški kirurgi? Milena Senica Verbič poudarja, da otroci niso pomanjšani odrasli ali njihova pomanjšana kopija. Zanje so značilne drugačne fiziološke in psihološke posebnosti kot za odrasle. To pomeni, da imajo otroci drugačen telesni razvoj, prav tako drugače dojemajo stvari. Zato se morajo z njimi ukvarjati specialisti kirurgije, ki poznajo in razumejo ves njihov ustroj. Specialisti otroške kirurgije se pol leta na primer izobražujejo iz pediatrije, ne le iz kirurgije, je pojasnila sogovornica.
Mlada veda
V Sloveniji še pred nekaj leti specializacija iz otroške kirurgije ni bila priznana. Otroke so operirali kirurgi iz posamezne matične stroke. Edina bolnišnica, ki je imela to področje urejeno v skladu s sodobnimi smernicami, je bila celjska. Zadnja leta je otroška kirurgija priznana kot samostojna specialnost. To pomeni, da so pristojni dali zeleno luč, da model, ki je marsikje v svetu že priznan, postopoma uvedejo v naše okolje. S področja otroške kirurgije že imamo nekaj prvih specializantov. Specializacija iz otroške kirurgije zajema splošno otroško kirurgijo, kirurgijo predela trebuha in urologije. Otroški kirurgi se v operacijski dvorani vsak dan posvečajo operacijam kil, nespuščenih testisov, zaraščene kožice na penisu in podobno. Posvečajo se tudi nujnim stanjem v abdomnu oziroma trebuhu, kot je akutno vnetje slepiča. Medtem ko se z otroki, ki imajo bolezni srca, pljuč in možganov, ukvarjajo zdravniki z omenjenimi posameznimi specialnostmi.
Zdravnica, ki prežene strah
Ko otroci prestopijo vrata ambulante otroške kirurgije, jih je največkrat strah. Njihovi občutki pogosto odražajo tiste, s katerimi se spopadajo njihovi starši. Zlasti majhni bolniki, ki so bili že velikokrat v bolnišnici in se spominjajo pogostih zbodljajev ob odvzemu krvi in drugih preiskavah, nad še enim obiskom pri zdravniku niso najbolj navdušeni. Milena Senica Verbič se zato najprej posveti njihovim staršem. »Včasih pride z otrokom mama ali oče. Ko prideta oba starša, vem, da ju je zelo strah in da sta močno obremenjena z otrokovo diagnozo. Tega se ne da spregledati.« Ko je led prebit, specialistka otroške kirurgije z občutkom stopi v stik z nadebudneži. Po njenem prepričanju si je za otroke treba vzeti čas. Če bi jih napadla s stotimi vprašanji, bi se povlekli vase, je razložila in dodala, da je pristop vsekakor drugačen, kot če bi k zdravniku prišla odrasla oseba.
Tudi zdravnik je samo človek
Pri otrocih narava veliko naredi sama od sebe, je pojasnila sogovornica. Marsikatera zdravstvena težava se sčasoma odpravi na konservativen način, torej brez kirurških posegov. Včasih pa brez operacije ne gre. Ker se otrokovo telo še razvija, to narekuje drugačno kirurško zdravljenje kot pri odraslih. Otroku na primer ni možno vstaviti proteze za daljše obdobje, kot lahko kirurgi to storijo pri odraslem, saj se umetni material ne razvija hkrati z otrokom. Če so vendarle potrebne proteze iz umetnih materialov, je treba skrbno spremljati, kdaj jih je treba zamenjati. Kadarkoli ima na operacijski mizi majhnega bolnika, je čustva težko pustiti ob strani. Takrat se osredotoča na to, da operira najbolje, kot le zna. »Tudi ko končam poseg, grem v mislih še enkrat čez vse korake. Ko pridem iz operacijske dvorane na oddelek ali ko se peljem domov, razmišljam o tem, ali je vse tako, kot mora biti. Ne glede na to, da želim delati stoodstotno, sem samo človek.«
Po znanje čez lužo
Če so operacije kil in slepičev vsakodnevni kruh otroške kirurginje, se ta veja medicine ukvarja tudi s posebnostmi, tako imenovanimi redkimi boleznimi oziroma napakami. Nekatere morajo otroški kirurgi odpraviti v nekaj urah po otrokovem rojstvu. V Sloveniji se na primer vsako leto rodi pet otrok, pri katerih se anus ne konča tam, kjer bi se moral. Odvodni kanal za blato se lahko pri dečkih konča v mošnji, prostati ali vratu mehurja. Pri deklicah se lahko konča v nožnici, maternici ali še kje drugje. Milena Senica Verbič se je o tem med drugim izobraževala v kolorektalnem centru v Cincinnatiju v Združenih državah Amerike. Njen mentor je bil eden največjih strokovnjakov za zdravljenje tovrstnih napak. Ta mehiški kirurg je pred več desetletji povsem spremenil način operiranja in tako pripomogel, da lahko otroci po kirurškem zdravljenju zadržujejo blato. Pri zdravniku, ki je spremenil celoten pristop obravnave majhnih bolnikov, se po besedah sogovornice uči ves svet. V Sloveniji se trenutno s takšnimi primeri ukvarjajo samo v UKC Ljubljana. »Če želiš dobro operirati, moraš imeti s tovrstnimi operacijami veliko izkušenj. Za primere, ki so najzapletenejši, naše zdravstvo uporablja povezavo s svetom. Otroci so napoteni na zdravljenje v bolnišnice v tujini ali pa tuji strokovnjaki pridejo v Slovenijo.«
Razkošje časa
Na izobraževanju v ZDA je kot največje razkošje ameriške otroške kirurgije dojemala čas, saj lahko zdravnik v enem delovniku sprejme približno deset majhnih bolnikov, medtem ko jih v Sloveniji vsak dan na pregled pride še nekajkrat toliko. Navdušena je bila nad pristopom svojih mentorjev, ki so bili po njenih besedah zelo dostopni in odprti. »Vse jih lahko vprašaš, z njimi se lahko pogovarjaš kot s prijateljem, zelo ti pomagajo.« V Cincinnatiju je opazila precejšnjo razvojno prednost otroške kirurgije v primerjavi z našim okoljem. Pomembno se ji zdi, da se tudi pri nas to področje razvija korak za korakom. Ameriški kolegi so jo – polno novih spoznanj – pred odhodom opozorili, da kljub pridobljenemu znanju v domovini občutnih sprememb ne bo mogla doseči čez noč. Nasvet, naj dela najbolje po svojih močeh in zaupa, da se bo sčasoma vse postavilo na svoje mesto, jo spremlja še danes. Trimesečno potovanje v Združene države Amerike je bilo za zdravnico iz Šentjurja posebno tudi zato, ker je bil takrat njen sin star le poldrugo leto. Zato se je na drugo celino preselila z njim, možem in nečakom. Tam so najeli stanovanje, avtomobil, nečak je na daljavo spremljal pouk slovenske šole. Za vse je bila to zelo dobra izkušnja.
Zmagovalna kombinacija
Slovenija bi v primerjavi s sosednjimi državami potrebovala od osem do 18 otroških kirurgov, zdaj jih pri nas dela devet. Mlade zdravnike, ki so se odločili za tovrstno specializacijo, lahko trenutno preštejemo na prste ene roke. Razlogi za to se po besedah sogovornice skrivajo v tem, da je otroška kirurgija mlada veda. »Kdor izbere tovrstno specializacijo, mora vanjo vložiti veliko truda. Da se otroški kirurgi dobro usposobijo, morajo na številna izobraževanja v tujino. Poleg tega se morajo soočiti še s prepričanjem nekaterih kolegov z zdravstvenega področja, ki menijo, da tovrstnega kadra naša družba ne potrebuje.«
Zanimivo je, da je zdravnico iz Šentjurja življenje do tovrstne specializacije pripeljalo, čeprav se ji je med študijem kirurgija najprej zdela bolj podobna mesarskemu poklicu. A to se je kmalu spremenilo. Ob druženju s skalpelom je spoznala, da lahko s kirurškim posegom hitro pripomore k ozdravitvi bolnika. Presunil jo je učinek zdravljenja, ki je viden takoj. Ko je v Celju prišla v stik z Jožetom Robido, dr. med., in odkrila vejo kirurgije, namenjeno le otrokom, je našla svojo zmagovalno kombinacijo. »V resnici nisem vedela, v kaj se podajam. Velikokrat sem se vprašala, le kaj mi je bilo, zlasti zato ker sem zelo občutljiva oseba. A prav ta specializacija me je utrdila, mi dala potrebno samozavest, s katero grem lažje skozi življenje.«
