Najraje imata solato in maline
Najljubša hrana Nanija in Nine je solata, razen radiča. Najljubši priboljšek pa so domače maline s kmetije Cetin. Nanduja ne marata majhnih kužkov, sprva pa sta se bala tudi otroških vozičkov. Napadla nista še nikogar. »Te živali imajo orožje, da zbežijo,« poudarja Cetin.
Nandu Nani se z lastnikom Janezom Cetinom pogosto sprehaja tako po slovenskih kot evropskih mestih. V sklopu ene izmed turnej sta pred dnevi romala po Münchnu, kjer sta nastopila v oddaji Galileo na televiziji Pro7, saj so o nenavadnemu ptiču posneli celo dokumentarec. Po snemanju pa so žival zaplenile bavarske oblasti, a se je po treh dneh Nani vrnil v Slovenijo. Vpletena je bila tudi slovenska diplomacija.
Ko smo s samičko nanduja Nino (Nani si od ujetništva v Nemčiji še ni povsem opomogel) in Janezom Cetinom stopili v eno od gostiln pod Plečnikovimi arkadami na ljubljanski tržnici, je eden od gostov nekaj »siknil« glede ptiča. »Eden do dva na tisoč ljudi imata kaj proti,« pravi Cetin in doda, da se že tri sobote zapored ob njih ni obregnil nihče. »To je zavist,« pravi o nejevoljnih. Kako pa so se živali sploh znašle na njihovi kmetiji? »Z ženo sva sklenila, da bova uredila vrt, pa nekaj ptičkov sva nabavila. Potem sem si želel imeti noja, in smo ga tudi imeli, Franceljna, vendar smo ga morali uspavati, saj je trpel za božjastnimi napadi. Na koncu vsake pol ure. Noj Francelj je bil prava atrakcija, otroci so ga jahali, bil je gost številnih televizijskih oddaj, tudi v tujini, celo v disko smo šli z njim v Avstriji.«
Francelj Cetinu rešil življenje: »Če ne bi bilo noja, mene ne bi bilo več«
Ne samo to, Francelj je Cetinu celo rešil življenje. Zaradi noja je spoznal zdravnico Marjeto Zorc, ki mu je ob priložnosti svetovala, naj gre na pregled srca. »Prvi EKG pred tremi leti ... Naredili so mi tri 'bypasse', vse žile sem imel zamašene. Če ne bi bilo noja, mene ne bi bilo več.« Živali Cetin nima samo za atrakcijo, ampak tudi iz terapevtskega vidika, pa tudi rekreativnega. Z njimi se sprehaja in letom primerno skrbi za kondicijo. »Najprej smo imeli nanduje, ker so manjši od nojev, imajo pa podobno obnašanje. Štirideset kilogramov je lažje obvladati kot 140.« Kot ob tem pojasnjuje Cetin, poznamo noje, ki zrastejo tudi dva metra in pol, prihajajo pa iz Afrike. Emuji prihajajo iz Avstralije in so nekoliko manjši kot noji. Nanduji so najmanjši, zrastejo največ meter in pol, prihajajo pa iz Južne Amerike. Nanduji živijo največ 40 let. Nina in Nani sta zdaj stara sedem let.
Doma ima poleg nandujev še tri pave in tri osličke
Doma ima Cetin poleg nandujev še tri pave, najzanimivejši je Jani, in tri osličke. Spomladi bo nabavil emuje in čez leto ali dve noje. Največji zvezdnik v ekipi je trenutno nandu Nande oziroma Nani. »Bila sva že v državah Beneluksa, pa v Varšavi na Poljskem. Tudi izven meja Evropske unije, v Beogradu, kjer je bil zlasti atrakcija. Povsod, kamor prideva, se zgodi prijava, nato pride policija in preveri dokumente. V vsakem mestu je bilo vse v redu.« Zapletlo se je le v Münchnu pred dnevi. »V Münchnu je kariero očitno delala lokalna inšpektorica. Zapletlo se je po snemanju oddaje, ko smo z Nanijem prišli do božično-novoletnega sejma. Tam so na nas planili policisti, češ da tam velja lokalna, bavarska zakonodaja. Po njihovem mnenju se lahko na sejmu sprehajajo samo psi, vse preostale živali pa bi morale biti v kletki. Vprašal sem, ali bi tudi želvo moral imeti v kletki, pa so bili jezni.«
Zaradi ptiča skoraj mednarodni škandal
In so ga zaplenili, Nanija. »Da bi preverili, katere zakone sva kršila. Omenjali so tudi ovadbo zaradi mučenja živali. In zdaj nimajo nič,« poudarja Cetin, ki ima za vse živali potrebna veterinarska potrdila in certifikate. Po nekaj urah zmrzovanja se je Cetin moral v Slovenijo vrniti sam, Nani pa je ostal v Nemčiji v »luknji 2 x 2 metra«. Agonija je trajala tri dni, zvonili so telefoni med Münchnom, Berlinom in Ljubljano, o drami so poročali vsi vidnejši nemški mediji. Nanija so po treh dneh izpustili. Cetin se ob tej priložnosti zlasti zahvaljuje vodji konzularnega sektorja pri zunanjem ministrstvu Andreju Šteru, generalni konzulki Slovenije v Münchnu Maši Šiftar in slovenski veleposlanici v Berlinu dr. Ani Polak Petrič.
V ujetništvu Nani začel gladovno stavkati
»Prvi je bil zagotovo diplomatski pritisk. Pa medijski, ProSieben je zlasti pritiskal, saj smo začeli zaradi njih snemati dokumentarec. Andrej Šter je stopil do nemškega veleposlanika v Ljubljani, kaj se vendar gredo, da ne bo prišlo zaradi ptiča do mednarodnega škandala. Slovenska konzulka v Münchnu tri dni ni spala, saj so se vžgali telefoni. Najbrž je z gladovno stavko pripomogel tudi Nande, saj v ujetništvu ni nič jedel, shujšal je skoraj dva kilograma. Ker je bil tak 'pomp', so se ustrašili, da bi poginil ob vseh njihovih strokovnih službah.« Ko so Bavarci osvobodili Nanija, je po besedah Cetina kar stekel v prikolico in tridnevno gladovno stavko prekinil s solato. Naslednja turneja? Menda Praga.
