»Ogorčen sem … Prejšnji teden je za kandidata, ki se je prijavil na razpisano delovno mesto v podjetju Mikro+Polo, poklicala mama. Želela je prej govoriti z nami in se prepričati o delovnih pogojih, opisu delovnega mesta ... Šele nato bo sina poslala k nam na razgovor, je povedala. Dragi starši, upam, da se je to zgodilo prvič, zadnjič in nikdar več,« se je ostro odzval na svojo izkušnjo Marko Podgornik, direktor podjetja Mikro+Polo.
Če pride mama, jo prosijo, naj počaka zunaj
V kadrovskih podjetjih smo poizvedovali, ali imajo tudi pri njih podobne izkušnje. Povedali so, da se občasno zgodi, da s svojim odraslim otrokom, pa naj bo to hči ali sin, na osebni zaposlitveni razgovor pride mati. Zanimivo, da ne oče, temveč takšne vloge prevzamejo matere. Če se to zgodi, pa je njihova praksa takšna, da prosijo mater, naj počaka zunaj, da se kadrovska svetovalka na samem pogovori z odraslim otrokom. Pojasnijo tudi, da se bo delovno razmerje v primeru pozitivne razrešitve prošnje sklenilo med odraslim otrokom in delodajalcem in da morajo neposredno s kandidatom za zaposlitev ugotoviti, kje so ujemanja v zahtevah in pričakovanjih in kje jih ni. Starši morajo s svojo pomočjo pri iskanju zaposlitve paziti, kje je meja, ki naj je ne prekoračijo pri nudenju podpore in pomoči, oziroma se morajo ustaviti pri neposrednem prevzemanju naloge, ki pravzaprav ni njihova, temveč je v domeni njihovega otroka. In od kod naprej je treba zaupati svojemu »odraslemu« otroku, da bo zmogel sam. Četudi prvič, drugič, tretjič morda ne bo najbolj uspešen, bo pridobil določene izkušnje in kompetence pri iskanju zaposlitve. In če je ta otrok učljiv in ustrezno usmerjen, bo v doglednem času najverjetneje uspešen pri samostojnemu iskanju zaposlitve.
Kaj je vloga starša?
»Naučiti otroka se učiti, naučiti otroka iskati službo, naučiti otroka, kako naj vzpostavlja medosebne odnose, kamor spada tudi odnos z delodajalcem – to je bistvena naloga staršev, in ne udejanjanje določenih stvari namesto svojih otrok,« meni psihologinja Alenka Kraljič iz Trenkwalderja in dodaja: »Ne smemo pa pozabiti, da so lahko tudi primeri, ko odrasel mlad otrok ne govori ali ne razume jezika delodajalca, ker prihaja iz drugega nacionalnega okolja, ali pa so morebiti lahko druge fiziološke ovire v komunikaciji, povezane s sluhom, govorom in podobno. Vedno poudarim, da nikoli ne smemo prehitro soditi sočloveka in njegovih dejanj, dokler ga nekoliko bolje ne spoznamo. Ne glede na situacijo ali dogajanje. Lahko je to tudi iskanje zaposlitve. Hitro namreč ugotovimo, da imajo ljudje po večini svoje razloge, zakaj na neki način delujejo, teh razlogov pa se sprva drugi niti ne zavedamo in se hitro znajdemo v tendencah neutemeljenega obsojanja.«
Mladi danes kasneje opolnomočeni za samostojno življenje
Sicer pa Kraljičeva meni, da gre v tem primeru najverjetneje za posamičen primer nesamostojnega mladega odraslega in preveč zaščitniške matere. Takšnega ravnanja nikakor ne moremo kar pripisati celotni generaciji mladih. Pravi, da so danes zaradi podaljšanega obdobja formalnega izobraževanja in kasnejšega vključevanja na trg dela mladi po večini kasneje opolnomočeni za samostojno življenje, kasneje in manj tudi kompetentni za iskanje prve zaposlitve ter se naslanjajo na več podpore staršev in tudi širše socialne okolice. Obstajajo tudi mladi odrasli, ki pri svojih 20, 25 letih ne vedo, kaj bi počeli v življenju, katero področje dela jih privlači, kako in kje bi sploh začeli poklicno pot. Pa vendar ni razlog za to le v njih samih, temveč tudi v sistemu izobraževanja, zahtevah delodajalcev in vzgoji, ki so je bili deležni v svoji družini. Če bi šlo za iskanje zvez z namenom, da bi starši odraslemu otroku našli dobro službo, bi se verjetno tega starši oziroma mama lotili drugače in ne bi pri delodajalcu preverjali pogojev dela ter opisa del in nalog pred samim razgovorom za zaposlitev, temveč bi preverili vse javno dostopne podatke in informacije o podjetju, iskali povezave v svoji socialni mreži in poskušali pridobiti »vstopnico« za zaposlitveni razgovor.
Naslednji korak: »Delale bodo namesto otrok in jih vzdrževale«
Psiholog dr. Andrej Perko iz Zavoda Mitikas, ki se ukvarja z družinskimi odnosi, izpostavlja še drug problem sodobne družbe. V družinah, kjer ženske prevzemajo moško vlogo, pobudo, so se vloge staršev radikalno zamenjale. Moški so doživeli polom v svoji osnovni odgovornosti in ženske so prevzele moško vlogo. Posledice pa so katastrofalne za normalen in zdrav osebnostni razvoj otrok – zlasti fantov. »Osnovna naloga očeta je, da otroke odpelje od matere, iz družine v svet tam zunaj. V svet, ki je 'nevaren', poln preizkusov in frustracij. Ker pa so se vloge v družinah zamenjale, matere očete iz vzgojnega procesa izločijo, večina se jih z veseljem tudi umakne. Otroci brez očeta pa ne morejo oblikovati zdrave identitete. Matere jih ne spustijo iz svojega toksičnega objema. Predvsem sinove – vemo, da pri nas ostajajo sinovi v 'mama hotelu' vse do 34. leta starosti,« pojasnjuje. »Smo očitno na pragu nečesa novega, ki pa ni nujno boljše zgolj zato, ker je moderno in avtomatično s tem napredno, progresivno. Ustvarja se nov človek, ki ni zavezan nobenim antropološkim spoznanjem, ustvarjajo se novi odnosi in vloge očetov in mater v družinah. Naslednji korak bo ob popolnoma nefunkcionalnih mladeničih in mladenkah verjetno ta, da jim matere ne bodo iskale samo zaposlitve, temveč bodo namesto njih tudi delale in jih vzdrževale,« meni Perko.
