oskrba

Paliativni pristop: pravica bolnika zgolj na papirju?

Simona Šolinič
3. 11. 2022, 19.50
Deli članek:

»Celostna paliativna oskrba je ena od osnovnih bolnikovih pravic in je zato tudi državna prednost na področju zdravstvene dejavnosti.« To so besede, zapisane v Državnem programu paliativne oskrbe, ki so ga sprejeli leta 2010. Kako država ureja področje, lahko sklepamo iz tega, da v Splošni bolnišnici Celje po 12 letih še ni paliativnega oddelka.

Dreamstime
Paliativni pristop ni le protibolečinska terapija.

Oskrba bolnikov, ki potrebujejo tovrsten pristop, je še danes na Celjskem na plečih prostovoljcev iz društva Hospic in protibolečinske ambulante. Visokoleteči celostni cilji državnega programa so predvsem zapisani na papirju, medtem ko je v resnici država tudi v tem primeru večino hudo bolnih in umirajočih pustila na cedilu. Razumljivo je, da zdravniki hudo bolnemu človeku pomoči ne odrečejo. A paliativna oskrba ne pomeni le medicinske pomoči, temveč celostno obravnavo, pri kateri bi morali sodelovati tudi psihologi, socialni delavci, farmacevti, dietetiki in drugi strokovnjaki hospica, ki bi lahko izboljšali kakovost bolnikovega iztekajočega se življenja. Da, država je spet pozabila na bolnike. »Ob svetovnem dnevu paliativne in hospic oskrbe sem poslušala, da bi v Sloveniji za paliativno oskrbo potrebovali približno 180 postelj, pri čemer jih je v državi 20. Nekaj v Slovenj Gradcu, Ljubljani, na Jesenicah in – mislim, da – v Mariboru. V Celju ni niti ene postelje, ki bi bila namenjena paliativni oskrbi,« pravi predsednica celjskega območnega odbora Slovenskega društva Hospic Heda Zimšek. Vso poklicno kariero je posvetila zdravstveni negi in podpori neozdravljivo bolnim, zato z zaskrbljenostjo ugotavlja, da za najhuje bolne ljudi danes na Celjskem ni poskrbljeno po načelih paliativnega pristopa.

Paliativna oskrba je zahtevno področje, toda zanimanja za dodatno usposabljanje med zdravniki ni veliko.

Celosten pristop k zdravljenju

Paliativna celostna oskrba ni le oskrba ob koncu življenja, ampak se ta pristop začne že ob diagnozi kronične bolezni, ki spremeni bolnikovo življenje tako, da celosten pristop k zdravljenju potrebuje vse bolj. Ko se pojavi neobvladljiva bolečina – in te je vedno več v kasnejšem obdobju bolezni – bolnik potrebuje hospitalizacijo. Najpogosteje se zgodi, da prispe na urgenco, kjer mora skozi ves protokol obravnave. Če bi imel paliativno oskrbo že na terenu, bi lahko zanj celostno poskrbeli ne le s protibolečinskimi terapijami, ampak tudi s psihološkega in socialnega vidika. Bolečino bi lahko ublažili že prej in tako bolniku prihranili morebitne zaplete ter odhode na urgenco. V skrajnem primeru neobvladljive bolečine bi ga sprejeli na paliativni oddelek, ga tam oskrbeli in napotili nazaj v domačo ali morda domsko oskrbo. Toda paliativnega oddelka v celjski bolnišnici ni.

Tega dela ne more opravljati vsak

Sherpa
Heda Zimšek.png

Ker celostne paliativne oskrbe ni, se dogaja, da bolnike, ki potrebujejo paliativni pristop, nameščajo na različne bolnišnične oddelke. »Da bi se uresničilo, kar je bilo z državnim programom za paliativno oskrbo sprejeto že leta 2010, bi potrebovali postelje za tovrstne bolnike, a ne le tega – tudi ustrezno usposobljen in izobražen kader. Tega dela namreč ne more opravljati vsak,« pravi Zimškova. Dodaja, da ima Slovensko društvo Hospic že vrsto let usposobljen kader za paliativni pristop, ki je pripravljen sodelovati tudi z bolnišnico, s paliativnimi timi na terenu, kjerkoli, da bi le za bolnike celostno poskrbeli. »Pri tem delu gre za interdisciplinarni pristop, pomoč mora biti hitro dosegljiva, komunikacija med vsemi, ki pomagajo, mora biti dobra in hitra,« omenja sogovornica. Dodaja, da v celjski bolnišnici deluje, sicer dvakrat na teden, ambulanta za diagnostiko in terapijo bolečin, kjer prav tako pomagajo bolnikom, ki potrebujejo paliativni pristop. »Za pomoč ljudem je potreben čas, včasih je bolnik tudi nekomunikativen, neodziven, morda nima svojcev, a ga je treba hospitalizirati. Kje?« se sprašuje Zimškova. Zaveda se, da je paliativna oskrba zahtevno področje, toda zanimanja za dodatno usposabljanje med zdravniki ni veliko. »Včasih je bilo izobraževanja zdravstvenega osebja s tega področja več, z enega oddelka so se usposabljali trije ali štirje, a danes zdravstveni zavodi varčujejo. Če pride na izobraževanje samo eden od zaposlenih, to ni dovolj. To znanje mora prenesti med sodelavce, a če ni podpornega okolja, ki to omogoči, ni rezultatov. Medicinsko osebje se sicer usposobi, a potem želja ali namen, da bi to izvajalo, nekako ponikneta v obilici drugega dela,« dodaja sogovornica.

Paliativna celostna oskrba ni le oskrba ob koncu življenja, ampak se ta pristop začne že ob diagnozi kronične bolezni, ki spremeni bolnikovo življenje tako, da celosten pristop k zdravljenju potrebuje vedno bolj. Ko se pojavi neobvladljiva bolečina – in te je vedno več v kasnejšem obdobju bolezni – bolnik potrebuje hospitalizacijo. Najpogosteje se zgodi, da prispe na urgenco, kjer mora skozi ves protokol obravnave. Ce bi imel paliativno oskrbo že na terenu, bi lahko zanj celostno poskrbeli ne le s protibolečinskimi terapijami, ampak tudi s psihološkega in socialnega vidika.

Tudi duševna bolečina je bolečina

Zimškova kritično pogleduje proti osebnim zdravnikom. »Ti danes zelo malokrat bolnike obiskujejo na domu – čeprav obstajajo tudi izjeme. Takšni obiski trajajo deset minut, kar je premalo, da bi o bolniku izvedeli vse. In ko se pojavi bolečina, ne le da bolniki in svojci iščejo pomoč na urgenci, ampak pokličejo tudi nas in prosijo, naj uredimo. Čeprav sem medicinska sestra, ne morem storiti veliko. Potem poskušamo pomagati prek telefonskih pogovorov z zdravnico Vesno Papuga iz ambulante za zdravljenje bolečine, ki svetuje, kaj je treba storiti, da bi se bolečina umirila. Največkrat svojcem svetujemo, naj od osebnih zdravnikov pridobijo napotnico za protibolečinsko ambulanto. Spet je odvisno od zdravnika, ali napotnico uredi ali ne, in kdaj bodo svojci osebnega zdravnika uspeli doklicati. Tako se pogosto dogaja, da patronažne sestre stopijo v stik z zdravniki bolnikov, za katere skrbijo. Želim povedati, da bi takšno bolečino ublažila že na terenu, v kolikor bi bila paliativna oskrba urejena s pomočjo paliativnega mobilnega tima, da bolnik ne bi trpel utrujajoče vožnje na urgenco in prav tako napornih preiskav. Toda, veste, paliativni pristop ni le protibolečinska terapija. Bolečina je lahko različne vrste. Ni samo telesna, lahko je tudi psihična in socialna. In pomoč pri tej vrsti bolečine je prav tako – paliativni pristop,« pojasnjuje. Hkrati poudarja pomen zdravnice mag. Vesne Papuga v ambulanti za zdravljenje bolečine: »Gre za izjemno zdravnico, ki živi za svoje bolnike in razume pomen paliativne oskrbe. A bolnikov je preveč in bojim se, da sama vsega dela kmalu ne bo zmogla več in potrebuje dodatno pomoč. Toda kaj, če zanimanja med zdravniki za to delo ni veliko.« Da bi se stanje na tem področju izboljšalo, je po besedah sogovornice potrebna zavzetost vseh, ki naj bi pri paliativni oskrbi sodelovali. »Koordinacija vseh, ki bi morali biti vpeti v paliativni pristop, je pomanjkljiva, ni veliko izobraževanj, ni veliko sestankov, minister za zdravje pa glede na vse, s čimer se ukvarja na državni ravni, dvomim, da bo kmalu prišel do reševanja te situacije. S stanjem, kot je zdaj, bolnike, ki potrebujejo paliativni pristop, odrivamo na rob in ne dobijo celostne oskrbe, ki si jo zaslužijo,« zaključuje.