Srečno, šampionka

Za Williamsovo in Federerjem kariero sklenila tudi ta slovenska tenisačica

Andreja Comino/revija Jana
8. 10. 2022, 20.50
Posodobljeno: 8. 10. 2022, 20.50
Deli članek:

V teniškem svetu nikoli več ne bo, kot je bilo. Poslavlja se kar nekaj velikanov: Serena Williams, Roger Federer in naša Katarina Srebotnik, ki je v treh desetletjih treningov in tekem dosegla, kar se je doseči dalo. Ko je pri sedmih letih prvič prijela za teniški lopar, se nikomur ni sanjalo, da bo čez leta krojila sam svetovni vrh in se kot edina na svetu med teniškimi igralci obeh spolov, ki je osvojila svoj debitantski turnir v vseh treh možnih konkurencah – WTA posamezno, WTA dvojice in grand slam mešane dvojice, celo vpisala v Guinnessovo knjigo rekordov.

Šimen Zupančič
Katarina Srebotnik o tenisu in življenju v Dubaju

»Praktično vse življenje sem na poti, od letališča do letališča, od hotela do hotela, od turnirja do turnirja. Desetletja sem vsak teden pakirala kovčke, menjavala hotele, države, celine, časovne pasove. Tokratna pot iz Dubaja, kjer živim že skoraj dve desetletji, pa je bila posebna. Ne samo da sem se srečala z domačimi, s katerimi smo zelo povezani, temveč sem se tudi želela uradno posloviti od vseh, ki so mi ves čas stali ob strani,« je na začetku povedala 41-letna Velenjčanka. Ko jo srečaš v živo, se prav čudiš, od kod tej vitki in drobni ženski taka trma, odločnost in moč, da žogico pošlje čez mrežo s skoraj dvesto kilometri na uro. K tenisu so jo starši vpisali po naključju, a se je hitro zgodila ljubezen na prvi pogled.

Očarana nad Moniko Seleš

»Tenis mi ni bil položen v zibelko, saj sta se starša s športom ukvarjala le rekreativno. Sta pa človeka širokega srca, ki sta mi pustila početi, kar sem si želela. Nikoli ne bom pozabila počitnic pred vstopom v prvi razred, ko je kolega očetu povedal, da imajo v šaleškem teniškem klubu počitniške tečaje za otroke in naj me pripelje. Ko sem prvič prijela za lopar, mi je bilo všeč in sem začela skozi igro trenirati enkrat na teden, saj sem obiskovala še športne krožke v šoli. Ugotovili so, da imam talent za tenis in da štrlim iz povprečja, zato sem počasi imela čedalje več treningov. Kadar pa so na televiziji prenašali tekme moje velike vzornice Monike Seleš, jih nisem zamudila za nič na svetu,« je obujala spomine Katarina. S tenisom je poskusila tudi njena štiri leta starejša sestra Urška, nekaj časa sta trenirali skupaj in zagrizeno tekmovali druga proti drugi. Potem se je Urška bolj navdušila nad plesom, Katarini pa ni bilo nikoli naporno trenirati, vsak teden je nestrpno čakala treninge.

»Ko gledam nazaj, je vse šlo spontano, vendar pa je bila pot dolga in težka. Če bi se zdaj odpravila nanjo, bi me bilo strah, saj vem, koliko je odrekanja, kaj vse je bilo treba dati skozi, kako me je morala podpirati družina. Zelo sem jim hvaležna, da so mi vse to omogočili, da sta starša verjela vame in mi pustila živeti sanje. Ponudila sta mi ljubezen in podporo, prav tako sestra Urška, ki se ni nikoli pritoževala, ko smo ob koncih tedna namesto na družinske izlete odhajali na turnirje in državna prvenstva. Nikoli ne bom pozabila, kako sem šla pri 14 letih prvič sama v Ameriko, na Florido na Orange Bowl, mladinsko svetovno prvenstvo za otroke, stare do 14 let. Težko smo zbrali sredstva za pot, slabo sem govorila angleško, in ker ni bilo denarja še za spremljevalca, sem se morala znajti sama. Naredila sem si načrt, da bom tisti mesec že zdržala, nato pa se bom vrnila k domačim. A sem zmagala, in to mi je omogočilo še nekaj turnirjev in dodaten mesec dni po Južni Ameriki. Po eni strani sem bila vesela zmage, po drugi pa sem jokala od domotožja. Klicala sem domov, da bi se rada vrnila, pa so me tolažili, da naj zdržim in da mi nato ne bo treba več nikamor sami,« je pripovedovala. Starša sta nekako napraskala denar, da je lahko oče Jože spremljal mladoletno hčerko po svetu, mama Zlatka pa jo je podpirala od doma. Takrat se ni zavedala, kako so se starši morali potruditi, saj na televiziji predstavljajo samo zgodbe o uspehu, ne pokažejo pa tistih, ki jim zaradi tega ali onega razloga ni uspelo. Pa toliko staršev mladih športnikov proda hišo, vzamejo kredit, da podprejo svoje nadarjene otroke, a če gre narobe samo ena stvar, se lahko podrejo vse domine. Oče je s Katarino potoval do njenega 18. leta. Vmes je dozorela in si nabrala izkušenj, da ni imela več toliko domotožja.

Zaradi skromnosti je postala iznajdljivejša

»Pozneje sem imela tudi rezultate, da sem si lahko privoščila trenerja. Slovenija je pač majhna in zato ni takšne podpore kot denimo v teniških velesilah Ameriki, Angliji, Franciji, Avstraliji ... To so države grand slamov, ki imajo bogate teniške zveze in dosti vlagajo v mlade. Pri nas so se trudili in pomagali, a stroški so velikanski,« je povedala Katarina, ki je več kot dve desetletji preživela na treningih in tekmovanjih po vsem svetu. Tenis je šport, ki se seli za soncem. Kadar je v Evropi zima, igrajo v Avstraliji, spomladi in poleti pa se turnirji igrajo na drugih celinah. Prost je običajno samo november. Takrat si igralci privoščijo teden ali deset dni dopusta, nato pa se kolesje spet požene. »Vsak dan sem imela po dva ali tri treninge, tako kondicijske kot tehnične. Desetletja sem imela roke polne žuljev. Nikoli nisem štela, koliko loparjev sem zamenjala. Ves čas me jih je spremljalo pet ali šest v kompletu, priprava in izbira loparjev pa je prava znanost, šteje vsaka malenkost,« je razložila vrhunska športnica, ki je igrala z vsemi najboljšimi igralkami na svetu – Sereno in Venus Williams, Marijo Šarapovo, Lindsay Davenport, Mary Pierce, Eleno Dementjevo, Kim Clijsters in drugimi. Ponosna je na svojih deset zmag proti desetim najboljšim igralkam sveta. To so bili časi teniških legend, pa tudi pristnejših odnosov med igralkami. Spominja se, da so bile na igriščih profesionalke, sicer nasprotnice, med potovanji na turnirje in treninge pa so se družile na večerjah, klepetale in postale prijateljice. »Danes je šport drugačen. Individualiziran. Včasih si je več igralk delilo trenerje, danes pa ima večina ekipo najboljših nutricionistov, kondicijskih, teniških trenerjev, urednike družbenih omrežij ... Vsaka se trudi biti najboljša in se med njimi skoraj več ne tkejo prijateljstva ali da bi se družile,« je opisala razliko med tenisom pred desetletjem ali dvema in danes.

Osebni arhiv
Vse svoje življenje je posvetila tenisu.

Lepo je biti na vrhu

Katarina si je trdo prigarala svoje uspehe. Največje je dosegla leta 2008, ko je na grand slamu v Parizu v tretjem kolu premagala Sereno Williams. »Tisto je bilo res noro, sanjsko. Takrat sem se počutila, kot da sem na vrhu sveta. Po tekmi so me dobesedno pograbili. Bila sem senzacija na Eurosportu in v vseh medijih. Bila sem na vrhuncu, na dvajsetem mestu v 'singlih' in tretjem v dvojicah. Nato sem si poškodovala Ahilovo tetivo in pet mesecev nisem mogla trenirati. Ko sem se spravila na igrišče, pa je prišla še poškodba rame in potem kar deset mesecev nisem mogla prijeti loparja v roke. Tako hitro se to lahko zgodi,« je povedala Katarina, ki nikoli ni imela težav z motivacijo za treninge in tekme. Vedno je imela zelo »pospravljeno« v glavi in se je zlahka lotila vseh obveznosti, ki jih je od nje zahtevala kariera vrhunske športnice. Zaradi praktičnosti in večno toplega ter za treninge ugodnega vremena se je preselila v Dubaj. Tam je tudi spoznala, kako krasna je Slovenija z vsem zelenjem in bujno naravo, kar se nam zdi tako samoumevno. Še vedno tudi pogreša domačo mamino hrano, kot so slivovi cmoki, sirovi štruklji, goveja juha ...

Veliko igralcev si za svojo bazo in dom izbere tople kraje. »Pred skoraj dvajsetimi leti je bilo tam precej drugače kot v Sloveniji. Veliko se gradi, ves čas nastajajo novi projekti, usmerjeni v turizem, saj se zavedajo, da bo nekega dne zmanjkalo nafte in bo treba živeti od nečesa drugega. Zaradi posvečenosti tenisu nisem imela veliko časa uživati v Dubaju. Potem pa je pred dvema letoma prišla korona, svet se je ustavil in tudi mi nismo mogli nikamor. Zato tudi nisem mogla praznovati štiridesetega rojstnega dne. Tega jubileja se niti nisem veselila, saj sem tik pred njim prebolela precej hud covid. To je bila prelomnica, ki mi je preprečila nadaljevanje kariere. Covid me je tako izčrpal, da sem se po dveh mesecih mirovanja le stežka vrnila na trening. Na srečo ni bilo tako hudo, da bi morala v bolnišnico, mi je pa posrkalo vse moči. Tega ne bi rada še enkrat doživela ali prebolela. In ko sem končno okrevala, sem upoštevala priporočila WTA, ki športnikom svetujejo pregled, predvsem srca, da se vidi, ali bolezen ni pustila dolgotrajnih posledic.« Ko je po dolgem mirovanju končno spet začela trenirati, je bilo to zelo zahtevno za njeno telo. Začelo jo je boleti zapestje, pri 40 je tudi okrevanje čisto drugačno kot pri 20. Ko je videla, s kakšnimi težavami se sooča, se je morala sprijazniti, da je prišel čas za slovo od tenisa.

Živeti v času brez metuljčkov

»To odločitev mi je bilo zelo težko sprejeti. Srčno si želim, da bi lahko igrala še danes in nadaljnjih deset let, pa ne gre. Vedela sem, da se bliža konec, kar doleti vsakega športnika, a se braniš in potiskaš stran. Enkrat si je treba reči, zdaj je to to. Sem si pa vzela dovolj časa, da sem se odločila in bila v srcu pomirjena s tem, da ni nobenega obžalovanja. Pred dvema letoma, ko sem odigrala svoj zadnji dvoboj, sem vedela, da se bliža slovo, ko pa so prišle korona in vse težave, sem vedela, da se bo zelo težko vrniti. Dokler ni ugasnilo zadnje upanje, nisem rekla, da je konec, saj sem znana po tem, da ne obupam. Zato se mi tudi ni mudilo z uradno odločitvijo,« je razložila. Dubaj za zdaj ostaja njena baza, še vedno je veliko po svetu, pogreša tenis, prav nič pa nenehnega pakiranja in življenja v kovčkih. »Zdaj živim v trenutku, v sedanjosti. Na začetku mi je bilo še posebej prijetno, ko ni bilo budilke, hitrega vstajanja, hitenja na letališče in stresa, povezanega s potovanji. Bi pa lagala, če bi rekla, da ne bom pogrešala tekmovalnega tenisa. To je v meni, del mojega življenja, velika prelomnica. Se pa tudi veselim obdobja, ki prihaja. Vsa vrata si puščam odprta. Loparja ne bom v celoti postavila v kot. Igrala bom zase, vzdrževala svoje telo, se ukvarjala še z drugimi športi. Še vedno bom ostala v tenisu, a drugače,« je sklenila naš pogovor.