Z ministrico za digitalno preobrazbo smo se pogovarjali med nedavnim obiskom v slovenski Istri, kjer si je skupaj s kmetijsko ministrico ogledala potek dveh projektov s področja digitalizacije na podeželju – pametni vinogradi in Šmarje – pametna vas. Projekt tako imenovanih pametnih vinogradov omogoča vinogradnikom in vinarjem – v Istri jih je v pilotni projekt vključenih pet – vrsto prednosti. Naprave v vinogradih merijo različne parametre, hitrost vetra, vlažnost tal in na listih, tlak plinov in tekočin, sončno sevanje ... Z analizo senzoričnih podatkov, ki jih naprave zajemajo, bodo trte denimo lahko škropili pravočasno in manjkrat, kar bo zmanjšalo stroške vinogradnikov, prijaznejše bo tudi za okolje. Mlade vinogradnike in vinarje v Istri je ta projekt navdušil. Ali pot digitalizacije v kmetijstvo vodi prek mladih generacij?
Izjemno dober odziv na projekt pametnih vinogradov me je lepo presenetil, seveda gre to v veliki meri pripisati dejstvu, da gre za mlade prevzemnike, ki so hitro prepoznali koristi digitalizacije. Jaz sem Šmarje spoznala v okviru projekta pametnih vasi. Tedaj smo morali pridobiti prebivalce na svojo stran in jim pojasniti, kaj vse koristnega lahko prinese digitalizacija. Ni šlo tako gladko kot pri mladih prevzemnikih, ki so hitro posvojili projekt pametnih vinogradov. Med krajani v Šmarjah je bilo kar nekaj zadržkov, češ, zakaj sploh potrebujemo dostop do interneta, saj smo do zdaj normalno živeli tudi brez te novotarije. V okviru tega projekta smo želeli dostop do interneta omogočiti vsem, a najprej je bilo treba prebiti tisto nelagodje. Zato smo se povezali z »lokalci«, ljudmi iz Šmarij, ki dobro poznajo okolje. Tako so nam pomagali prepričati ostale, bolj zadržane prebivalce.
In s čim so jih prepričali?
Razložili so jim, kako jim lahko internet pomaga v vsakdanjem življenju. Nisem zagovornica, da denimo začneš nekaj delati drugače, kot si do zdaj, samo zato, ker tako zdaj narekuje trend. Ljudem je treba predstaviti konkretne koristi, da z internetom lahko lažje in bolj kakovostno delajo ter živijo, da prihranijo čas, tudi denar.
Konkretne koristi preženejo zadržanost ljudi. Bo torej treba več narediti pri spremembi miselnosti? Je to najzahtevnejši zalogaj pri digitalizaciji?
Najprej moramo ozavestiti, kaj sploh pomeni digitalizacija. To ni uporaba družbenih omrežij ali klic prek viberja ali whatsappa. Ljudem moramo pokazati, da lahko uporabljajo spletno banko, da se lahko po spletu naročijo pri zdravniku, od doma uredijo nekatere od upravnih postopkov … Ko vidijo korist, jim ni več težko in so se pripravljeni naučiti nekaj novega, kupiti kakšno novo napravo, ki jim bo to omogočala. Če jim razložiš, kako deluje, strah izgine. Ne moremo pričakovati, da bodo generacije, ki se nikoli niso srečale s tako tehnologijo, te novosti hitro zagrabile.
Kakšen je digitalizacijski utrip Slovenije na splošno?
Nismo najslabši, tudi indeks, ki meri digitalizacijo ekonomije in družbe, kaže, da smo v evropskem povprečju. A čaka nas še veliko dela. Po eni strani je epidemija covida prispevala k hitrejšim premikom na tem področju. Med nedavnim obiskom v slovenski Istri sva si skupaj s kmetijsko ministrico ogledali potek dveh projektov s področja digitalizacije, ki kažeta, da digitalizacijo pravzaprav naredijo podatki oziroma njihova uporaba. Med korono smo napredovali, ampak to velja predvsem za uporabo sredstev za komunikacijo – lahko smo delali od doma, pouk se je iz učilnic preselil na splet … Nismo pa še dovolj naredili glede odločanja na podlagi podatkov. Pri digitalizaciji je ključno, da s pomočjo sodobnih tehnologij zmanjšamo stroške in izboljšamo učinkovitost na vseh področjih. Izkazuje se, da imamo velike težave pri digitalnih kompetencah. Tudi če imamo najboljšo infrastrukturo, opremo, tehnologije in prijazne javne storitve, nam vse to nič ne pomaga, če jih potem ne znamo uporabljati.
Zelo pomemben je dostop do interneta, torej pokritost ozemlja. Ta je v Sloveniji skoraj 75-odstotna, mar ne?
Pokritost je trenutno 73-odstotna, a to je povprečje. Pokritost v mestih in na podeželju se zelo razlikuje, na podeželju je komaj 46-odstotna.
Bo to lahko izboljšalo načrt za razvoj gigabitne infrastrukture?
Načrt za razvoj gigabitne infrastrukture, ki smo ga v službi za digitalno preobrazbo pripravili in ga je vlada potrdila 26. avgusta, je izjemno pomemben, ker je pogoj za črpanje denarja iz načrta za okrevanje in odpornost. Brez tega načrta ne bi mogli priti do dodatnih sredstev, s katerimi bi lahko še naprej gradili omrežja. Vzporedno pa tako ali tako nadaljujemo projekte za razvoj te infrastrukture iz preteklosti, denimo gradnja odprtih širokopasovnih omrežij naslednjih generacij (GOŠO 4 in 5). Toda ne smemo čakati – najprej zgraditi celotno infrastrukturo, šele tedaj pa začeti usposabljati prebivalce. To mora potekati vzporedno.
Bi lahko gradnjo gigabitne infrastrukture primerjali z gradnjo avtocest pred desetletji? Je gigabitna infrastruktura sodobno avtocestno omrežje, le da se namesto vozil po njem »vozijo« podatki?
Po svoje je primerjava ustrezna, saj gre v obeh primerih za osnovno infrastrukturo, ki je nepogrešljiva. Trdno smo prepričani, da je dostop do interneta človekova pravica oziroma mora biti. Je pa seveda nekaj razlik med avtocestami in gigabitno infrastrukturo. Za gradnjo avtocest potrebujemo bistveno več denarja kot za gigabitno infrastrukturo. Avtocesta ne pride do vsake hiše, tudi nobene potrebe po tem ni. Pri gigabitni infrastrukturi vzpostavimo glavno omrežje, potem pa moramo poskrbeti za povezavo do tako imenovanega zadnjega kilometra. V praksi imamo zdaj pogosto internetno povezavo do določene točke, ni pa povezave naprej. Pri internetu nič ne pomaga, če pride do prve hiše, saj so ostali še vedno brez njega. Internet do vsake hiše, tudi na podeželju, to je naš cilj.
Brez interneta na podeželju pa ne bo novih tehnologij v kmetijstvu, ki lahko prinesejo precejšen prihranek denarja in časa, manj je tudi obremenitev za okolje.
Ko so vinogradniki in vinarji v okviru projekta pametni vinogradi ugotovili, da jim ni treba v vinograd, ampak da lahko sproti na svojem telefonu spremljajo podatke o razmerah v nasadu, in zaradi tega denimo uporabijo manj fitofarmacevtskih sredstev, so spoznali, da jim sodobne tehnologije lahko veliko pomagajo. Ko vidijo vse prednosti, jih ni več težko prepričati, da odprejo vrata digitalizaciji tudi v kmetijstvu. Digitalizacija je med drugim uporabna tudi pri namakalnih sistemih; izkazalo se je, da lahko z novimi tehnologijami zmanjšajo stroške celo za 25 odstotkov. To niso majhni zneski.
So morebitni zadržki v kmetijstvu povezani tudi z bojaznijo pridelovalcev, da bo vse preveč na očeh?
Kmetijstvo je zadnja panoga, v kateri bi pridelovalci imeli take pomisleke, so druge panoge, kjer se veliko bolj bojijo uporabe podatkov in večje transparentnosti. V kmetijstvu so zadržki predvsem pri starejših. Glede uporabe pa moram poudariti, da so podatki anonimni. In vsekakor ne gre za osebne podatke.
Ali digitalizacija odpira pot tudi večji inovativnosti?
Nedvomno. Dokaz za to je projekt Divina Wine hub, ki so nam ga tudi predstavili ob našem obisku v slovenski Istri. Namen projekta je sodelovanje lokalnih proizvajalcev vina s ciljem, da se poveča oskrba z lokalnimi izdelki visoke kakovosti. Projekt je omogočil povezovanje ter sodelovanje vodilnega partnerja in ostalih pridelovalcev. Začelo se je s proizvodnjo vina, potem so se vinarji začeli povezovati pri skupnih aktivnostih. Pri Divina hubu so s pomočjo informacijsko komunikacijskih tehnologij uvedli nove poslovne modele. Tako so začeli virtualne degustacije vina, povezali so se tudi s tujimi partnerji. Digitalizacija torej lahko vodi tudi do povsem novih poslovnih modelov.
Kaj je središčna točka načrta razvoja gigabitne infrastrukture?
Kot enega izmed ključnih vmesnih ciljev, ki morajo biti izpolnjeni do leta 2025, načrt predvideva zagotovitev dostopa do internetne povezljivosti s hitrostjo najmanj 100 megabajtov na sekundo (Mb/s) za vsa slovenska gospodinjstva, ki se lahko nadgradi v gigabitno hitrost. Načrt vključuje cilje in potrebne ukrepe na področju razvoja gigabitne infrastrukture, da se Slovenija do leta 2030 uvrsti med digitalno najnaprednejše države in da se zagotovi gigabitna povezljivost za vsa gospodinjstva na podeželju in v mestih ter pokritost z omrežjem 5G za vsa naseljena območja. Dodatno k temu načrtu v službi vlade za digitalno preobrazbo pripravljamo tudi strategijo Digitalna Slovenija 2030, ki pokriva več področij – od različnih storitev do kompetenc.
Kdo bo povsod zagotovil infrastrukturo? Verjetno se ne bo trlo operaterjev, ki bi bili pripravljeni zgraditi to infrastrukturo, denimo v Zgornjem Lokovcu na Banjški planoti ali v kaki drugi odmaknjeni vasi.
Najprej bo treba ugotoviti, kje obstaja interes kakšnega izmed operaterjev, da zgradi to infrastrukturo, in kje ne. Če takšen tržni interes na določenem območju obstaja, potem bo gradil operater, v tem primeru država ne sme posegati na trg. Kjer tržnega interesa ni, potem gradnjo lahko subvencionira država oziroma sama zgradi infrastrukturo.
Kje je največ belih lis v državi? Kje je najbolj bela Primorska?
Večinoma so na podeželju, a tudi v mestih, tudi v Ljubljani, jih je nekaj. Največ belih lis na Primorskem najdemo v zaledju Izole, Ajdovščine in Tolmina.
Po tej logiki bodo do interneta prišli najpozneje tisti, ki živijo na malo poseljenih območjih? Prav tisti, ki bi jim internet prihranil največ stroškov in časa.
Marsikdo ne ve, da slovenska zakonodaja v primeru, če končni uporabnik ne more dobiti širokopasovnega dostopa od ponudnikov storitev na komercialni osnovi, omogoča dostop do interneta kot univerzalno storitev.
Kaj to pomeni?
Trenutno je vsako gospodinjstvo v okviru zagotavljanja univerzalne storitve na lokaciji stalnega prebivališča upravičeno do dostopa do interneta. Gre sicer za prenosno hitrost 10 Mbit/s k uporabniku in 1 Mbit/s od uporabnika, a tudi to zadostuje za osnovna opravila. V primeru, ko uporabniki ne morejo pridobiti dostopa do interneta od ponudnikov na komercialni osnovi, se lahko obrnejo na podjetje Telekom Slovenije, ki je izvajalec univerzalne storitve. Če Telekom Slovenije uporabnikom ne bo ponudil komercialne rešitve na povpraševanje, se lahko ta sklicuje na pravico do univerzalne storitve, Telekom Slovenije pa lahko preveri, ali je uporabnik upravičenec ali ne. Priključitev mora biti praviloma zagotovljena v roku 15 dni, najdaljši rok pa je 30 dni, razen v primeru izrednih razmer.
Koliko ljudi pa je to možnost izkoristilo?
Malo. Ker mnogi ne vedo za to.
Od kod boste zagotovili denar za gradnjo infrastrukture, kjer ne bo tržnega interesa operaterjev? Bo šlo za evropska sredstva?
Ne moremo se zanašati samo na evropska sredstva. To je tako pomembno področje, da bomo morali tudi v proračunu zagotoviti dodatna sredstva. Virov bo več; nekaj denarja bo iz načrta za okrevanje in odpornost, nekaj bo kohezijskih sredstev, preostanek pa bo treba, kot rečeno, poiskati v proračunu. Večji ko bo interes operaterjev, zasebnih vlagateljev, manj denarja bo potrebnega iz proračuna.
Se z uvajanjem sodobnih tehnologij v kmetijstvo še bolj mudi tudi zaradi podnebnih sprememb?
Tudi, ker res lahko pozitivno vpliva na okolje, precej lahko denimo zmanjšamo uporabo fitofarmacevtskih sredstev, saj je lahko njihova uporaba ciljno usmerjena. Na splošno pa velja, da je kmetijstvo ena od panog, ki je že tako ali tako najbolj obremenjujoča za okolje. Ampak pozitivnih učinkov je še več; tudi v kmetijstvu se srečujejo z vse večjim pomanjkanjem delovne sile. Optimizirati je treba vse procese in sodobne tehnologije so lahko pri tem v veliko pomoč. To omogoča, da se bolj posvetimo tistim delom procesov, kjer je človek bolj nepogrešljiv.
So dobre tudi izkušnje iz projekta pametnih vasi?
Gre za en projekt, ki pa ima tri pilotska območja – Šmarje, Kungota in Solčava. To je projekt, s katerim sem se ukvarjala, ko sem še delala na fakulteti za elektrotehniko. Izbrali smo tri območja, ki se med seboj zelo razlikujejo, saj je naše podeželje zelo raznoliko. Šmarje so kraj s strnjenimi hišami, tri dostopne točke zadostujejo, da z njimi pokrijejo celotno naselje. V Kungoti pa vsaka kmetija potrebuje svojo dostopno točko, saj so precej oddaljene druga od druge. Pri vsakem pilotnem območju so specifike in izkušnje so res zelo dobre.
Menda ste si v lokalnem območju našli zaveznike …
Da, rekli smo jim kar lokalni heroji. Za uspešnost projekta je bilo zelo pomembno, da smo v okolju poiskali lokalne predstavnike, ki so dojemljivi za take projekte in novosti. Zavedali smo se, da projekt ne bo uspešen, če ga »lokalci« ne bodo podprli.
Koliko je pri projektih, kot so pametne vasi, pomembno, da so vključene vse generacije, celotna skupnost?
Vsi morajo biti vključeni. Naši tako imenovani lokalni heroji so pri tem projektu prepoznali ključne akterje z različnih segmentov – od gospodarstva in izobraževalnih ustanov do nevladnih organizacij. Ti akterji so potem drugim predstavljali te projekte. Nikakor pa ne smemo privoliti v to, da bi se zaradi digitalizacije povečevali kakršnikoli razkoraki – družbeni, socialno-ekonomski, tudi digitalni …
Nasprotno, mar ne bi digitalizacija morala te razdalje krajšati?
Seveda, zato pa morajo biti vključeni vsi, nikogar ne smemo pustiti zadaj. To vsekakor ni kratkoročni projekt, gre tudi za spremembo miselnosti in taki projekti zato zahtevajo več časa.
Digitalni boni za starejše so povzročili precej razburjenja. Njihovo unovčenje je bilo pogojeno z usposabljanjem, vpisnih mest za to pa je bilo premalo. Se vam zdi takšen pristop smiseln? Ali digitalni boni, kot so bili zasnovani, prispevajo k zmanjševanju digitalnega razkoraka med posameznimi skupinami prebivalcev ali je prav nasprotno?
Pomembna so usposabljanja za celotno populacijo, za mlajše in starejše ter za trenutno delovno aktivno prebivalstvo. Trg dela se nenehno spreminja, zato so vse bolj nepogrešljive tudi digitalne kompetence. Usposabljanja za starejše zagotovo bodo, saj so nujna. A ne bodo taka, kot so bila predvidena z zadnjim razpisom, ki ga bo Slovenski regionalno razvojni sklad 16. septembra uradno razveljavil, saj se je izkazalo, da je diskriminatoren. Novela zakona o spodbujanju digitalne vključenosti nam bo na nediskriminatoren način omogočila usposabljanja za vse, ki jih želijo in potrebujejo. Do zdaj ni bilo upoštevano, ali kdo sploh ima kompetence in kakšne so. Naš cilj je, da vse usposobimo tako, da lahko uporabljajo digitalne storitve in da se znajdejo v digitalnem svetu v vsakdanjem življenju.
Toda ne bi se smel zgoditi rez – danes še analogno, jutri vse digitalno.
Gotovo ne, potrebno je prehodno obdobje, v tem času mora biti vedno na voljo tudi opcija B. Ljudem moramo dati dovolj časa, da preidejo na novo realnost, ko bodo mnoge storitve digitalne. Švedska je denimo veliko bolj digitalizirana, kot smo mi. Na njihovih manjših letališčih praktično ni videti zaposlenih, povsod so avtomati. Še vedno pa imajo tisti, ki ne znajo uporabljati avtomatov, možnost, da jim pomaga osebje. Takšen pristop bi zagovarjala tudi pri nas.
Se bodo digitalni boni torej poslovili?
Pristop, da vsak dobi bon v vrednosti 150 evrov ne glede na to, kakšne so njegove materialne zmožnosti, da pride do opreme, in ne glede na to, ali morda kakšno napravo že ima, se mi ne zdi sprejemljiv. To je neodgovorno zapravljanje davkoplačevalskega denarja; kriza trka na vrata, nekateri bodo zaradi podražitev mogoče morali izbirati, ali se bodo ogrevali ali kupili hrano. So pa usposabljanja vsekakor potrebna, le da boni po moje niso primeren ukrep. Pripravljamo že druge možne ukrepe.
Bodo gospodinjstva dobila nove bone, tokrat za dostop do hitrega interneta?
To je predvideno v zakonu o elektronskih komunikacijah, trenutno je v postopku v državnem zboru. Pravzaprav so predlog vložili opozicijski poslanci, je pa vseboval nekatere »podtaknjence«, dele oziroma rešitve, ki so bile problematične za evropsko komisijo in strokovno javnost. Tudi zakonodajno-pravna služba državnega zbora je imela precej pripomb. Vse sporne dele smo odpravili in besedilo medresorsko uskladili. Matični odbor je potrdil vse predlagane amandmaje in zakon bo v kratkem sprejet v državnem zboru.
Komu je namenjen ta bon in kaj bo dobil v zameno zanj?
Boni za povezljivost bodo na voljo na območjih, kjer že obstaja vsaj eno omrežje, ki lahko zagotavlja hitrosti prenosa 100 Mb/s, in sicer kot spodbuda gospodinjstvom oziroma uporabnikom, da se naročijo na novo storitev širokopasovnega internetnega dostopa ali nadgradijo zdajšnjo naročnino na storitev, ki zagotavlja hitrost prenosa vsaj 100 Mb/s. Pravna podlaga za vzpostavitev bonov za povezljivost bo predvidoma določena v novem zakonu o elektronskih komunikacijah, ki je trenutno v zakonodajnem postopku v državnem zboru, podrobneje pa bodo pogoji sofinanciranja določeni z vladno uredbo.
Čeprav digitalizacija ni uporaba družbenih omrežij, pa je ravno na njih, zlasti na Twitterju, vse več sovražnega govora. Ali te primere podcenjujemo, vanje tiho privoljujemo?
Da, to je zelo nevarno. Pogosto ob primerih sovražnega govora zamahnemo z roko, češ to je pač Twitter, to so lažni profili. A ne smemo pozabiti, da je, čeprav je profil lažen, v ozadju vedno nekdo, ki to napiše. Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti je kaznivo dejanje.
Koliko pa zaleže prijava teh primerov?
Zagotovo jih je treba prijaviti. A če gre za lažni profil, je težje ugotoviti, kdo se skriva za njim. Kljub temu ne zamahnimo z roko, češ saj ni tako pomembno, saj je na družbenih omrežjih.
Bi lahko bila rešitev odstranjevanje lažnih profilov?
Lažne profile lahko prijavimo, je pa od podjetij, ki imajo ta družbena omrežja, odvisno, ali in v kolikšni meri bodo ukrepala.
Bi zato morala ukrepati država?
Prav na blejskem strateškem forumu smo razpravljali o tem, da bi poskusili z regulacijo družbenih omrežij oziroma z omejitvami s strani države. Tu vidim večjo vlogo države in Evropske komisije, ki bi lahko stopila v bran človekovih pravic. Regulacija bi bila pravi odziv na ta problem, ker drugače žal ne gre. Sovražni govor ni svoboda govora. In zadeve so šle predaleč. Veliko predaleč.
Kako si predstavljate digitalno podobo Slovenije ob koncu vašega mandata leta 2026?
Če se opremo na DESI 2022 (indeks digitalnega gospodarstva in družbe), Slovenija napreduje in je glede na najnovejše poročilo uvrščena na 11. mesto – to je najvišja uvrstitev do zdaj. Na lestvici od 1 do 10 bi tako Sloveniji podala oceno 6, saj se je treba zavedati, da so digitalna znanja in spretnosti, kjer smo pod povprečjem EU, predpogoj za učinkovito rabo digitalnih tehnologij, tako z vidika učinkovitosti in hitrosti kot tudi varnosti delovanja in uporabe. Čez štiri leta si Slovenijo predstavljam višje, pri oceni 7, morebiti tudi pri oceni 8, po načinu delovanja oziroma stanju digitalne preobrazbe pa precej bližje Estoniji, kot smo danes. A treba se je zavedati, da za takšen premik naprej potrebujemo celostno in v človeka usmerjeno digitalno preobrazbo z zagotovljenimi ustreznimi človeškimi, finančnimi ter tudi časovnimi viri. Digitalizacija kot proces ni več stvar tehničnih izzivov, temveč družbeni – gre v prvi vrsti za spremembo mišljenja ljudi in s tem spremembo v procesih delovanja družbe – tako na ravni posameznika, organizacij kot družbe v celoti. In točno to delam oziroma delamo v službi vlade za digitalno preobrazbo.
