Boštjan Kersnič, zdravnik in vršilec dolžnosti (v. d.) strokovnega direktorja Splošne bolnišnice Novo mesto, in Živojin Stevanović, prav tako zdravnik in v. d. predstojnika medicinskega sektorja iste bolnišnice, si intenzivno prizadevata dati glas slovenskim bolnišnicam, ki kolapsirajo, pri čemer lahko slehernega Slovenca upravičeno skrbi, kako bo poskrbljeno za njegovo zdravje.
"Ne da smo tik pred zlomom javnega zdravstva, ta se je že zgodil; izvajalci zdravstvenih storitev in pacienti že občutimo hude, da ne rečeva nepopravljive posledice. Da je tako, moramo spregledati in zaradi tega tako mi, zdravstveni zavodi, kot državljani od države zahtevati takojšnje ukrepanje," so njune uvodne besede.
To je realnost
Da je zdravstvo v zelo težkem položaju – tako je bilo sicer že desetletja pred korono, epidemija pa je bila dodatna brca –, neposredno pričajo vse večja kadrovska podhranjenost v zdravstvu, vse daljše čakalne dobe in med drugim zgodbe Slovencev, ki se obračajo na nas, medije, da bi jim dali glas, ker so jim kršene pacientove pravice, saj so doživeli nekvalitetno zdravstveno obravnavo, ta ni bila pravočasna in podobno. Povedni so tudi številni incidenti, kot je nedavni z zamenjavo identitete dveh starejših dementnih pacientov.
Kersnič in Stevanović, sicer nefrolog in internist, sta na vodstvenih položajih novomeške bolnišnice podrobno proučila njeno stanje in stanje nekaterih drugih: Splošne bolnišnice (SB) Murska Sobota, SB Franca Derganca Nova Gorica, SB Slovenj Gradec in SB Trbovlje. Sklenila sta, da ju zelo skrbi za njihov obstoj: "V trenutnem sistemu financiranja periferne bolnišnice ne bodo 'preživele', čeprav na njih sloni zdravljenje slovenskega naroda."
NE PREZRITE V SOBOTO
Zdravnika Kersnič in Stevanović sta z nami o težavah zdravstva in rešitvah, ki jih vidita, spregovorila še podrobneje. Več, kar sta povedala, bomo objavili v sobotni izdaji časnika. Povsem na novo sta osvetlila zahtevne razmere na področju, ki se dotika najvišje človekove vrednote – zdravja.
Vidita probleme, imata rešitve
Izluščila sta težave zavodov, za večino pa sta našla tudi rešitve. S tem sta seznanila takrat še kandidata za zdravstvenega ministra Danijela Bešiča Loredana, ki jima je na skupnem srečanju prisluhnil in dal vedeti, da bo resno in hitro zagrizel v reševanje zdravstva ter da je na voljo za dialog, povabil ju je celo k sodelovanju, a se od tu dalje ni zgodilo nič, sta povedala sogovornika.
Nato je v začetku meseca minilo sto dni nove vlade in v zvezi s tem njeno delovno srečanje na Brdu pri Kranju, na katerem so predstavniki ministrstva za zdravje izvajalcem javne zdravstvene dejavnosti predstavili ukrepe za stabilizacijo zdravstvenega sistema, epidemične ukrepe in ukrepe plačevanja vseh opravljenih zdravstvenih storitev v javnem sistemu zdravstva. Nadejala sta se, da bo minister zdravstvenega resorja postregel z zelo konkretnim reševalnim in akcijskim načrtom, a sta bila razočarana, saj tega v njegovih besedah nista zasledila.
Stroka se strinja
Na ministrove načrte reševanja slovenskega zdravstva se je po delovnem srečanju na Brdu pri Kranju odzvala tudi zdravniška zbornica in prav tako izrazila razočaranje. "Sprememb v zdravstvenem sistemu še ni zaznati. Način priprave interventne zakonodaje, ki je bila javno dostopna šele na dan obravnave na vladi, ni omogočil vključevanja rešitev strokovnih poklicnih združenj in drugih deležnikov. Prav tako zakonske spremembe napovedujejo predvsem podzakonske akte, ki še niso bili sprejeti oziroma z njimi nismo seznanjeni," je zbornica povedala po srečanju na Brdu, njenemu mnenju pa se naša sogovornika pridružujeta.
"Nismo tik pred zlomom javnega zdravstva, ta se je že zgodil."
Zdravnika
Kersnič in Stevanović sta za naš medij izpostavila, da so vse od epidemije njihovi zaposleni preutrujeni in izgoreli, zato so začeli množično odhajati, in sicer v službo k zasebnikom. "V zadnjem letu je novomeško bolnišnico zapustilo pet specializantov in štirje specialisti," sta poudarila. "Organizacija dela je tako velik izziv. Težave imamo z zagotavljanjem redne specialistične ambulantne dejavnosti, ki se je skoraj ustavila, saj moramo zdravniki dežurati v urgentnem centru, da rešujemo življenja, namesto da bi bili na svojem oddelku. Obravnava bolnikov na oddelkih je tako po najini oceni padla na raven, na kateri smo včasih celo nevarni za paciente. Misel na nenapovedani zunanji strokovni nadzor v naju sproža strah in neskončno zaskrbljenost," sta odkrita. Zaključita, da jim bodo urgentni centri, če jih ne bomo rešili, »hiperakutno« požrli bolnišnice.
