Čeprav je prišel na delo, bivanje v Sloveniji opisuje bolj kot podarjene počitnice. Mladi direktor razvojne agencije občine Trostjanec, sicer pa mož in oče osnovnošolca, je namreč eden tistih meščanov, ki mesta, od ruske meje oddaljenega zgolj deset kilometrov, ni zapustil, odkar se je začela vojna. Zaradi bližine meje mu je bilo takoj jasno, da jih bodo okupirali Rusi.
Topili sneg za kapljico vode
»In res so se že v zgodnjih jutranjih urah 24. februarja mestu približevali tanki, v soseščini je izbruhnila bitka, pri nas pa je bilo opaziti premikanje vojaške opreme, le da nas to še ni zelo vznemirilo, saj smo sprva mislili, da gre za ukrajinsko vojsko. A v resnici je bila ruska, saj na njej ni bilo oznak. Naslednje jutro so se po ulicah že vozili sovražnikovi tanki, Rusi pa so mesto povsem okupirali dva dneva po začetku vojne,« se spominja. Takoj so vzpostavili svojo oblast ter izropali trgovine, lekarne in bankomate.
Že videno in slišano, bi lahko rekli ob njegovi pripovedi, saj so v našem spominu še kako žive podobe vojne na Balkanu. »Ker so bile trgovine izpraznjene, so se ljudje rešili z zalogami, ki so jih imeli, kruh pa so pekli prostovoljci, večinoma v šolskih menzah. Šele čez čas je vodstvo občine v izgnanstvu, zaradi varnosti je moralo zapustiti mesto, organiziralo dostavo hrane in ostalih nujnih stvari, pri čemer so se izkazali zlasti prostovoljci, ki so za dostavo tvegali lastna življenja. Kritično je primanjkovalo tudi vode, topili smo celo sneg, da smo je dobili vsaj nekaj kapljic.«
Streljali na vsakogar, tudi na porodnice
Poleg tega, da je kritično primanjkovalo vsega, zaradi česar je med okupacijo vladala velika lakota, se ljudje niso mogli prosto gibati. »Rusi so namreč na več točkah postavili ostrostrelce, ki so streljali na vse in vsakogar. Med enomesečno okupacijo je umrlo 51 ljudi, med njimi dva otroka, dobršen del mesta pa je tudi močno poškodovan, do tal je denimo požganih skoraj 20 odstotkov hiš. Preden je naša vojska iz mesta uspela pregnati sovražnikovo, so Rusi tik pred begom še sejali grozo in barbarstvo. Med drugim so se s tanki pripeljali do bolnišnice in iz neposredne bližine obstreljevali kirurški in porodni oddelek, nato pa z mitraljezi streljali v prav vsa okna. Topniški izstrelki so uničili še daljnovode, kanalizacijo in vodovod, poškodovane so tovarne, žal tudi naša kulturna dediščina.«
Hlovatski je vodenje razvojne agencije prevzel tik pred začetkom vojne, tako da mu do prihoda Rusov razen nakupa opreme za pisarne ni uspelo narediti še nič drugega, pa še tisto so takoj zaplenili. »Naloge agencije smo po osvoboditvi mesta prilagodili enemu samemu cilju, to je dostavi humanitarnega blaga, maja pa smo se skupaj z županom odločili, da začnemo obdelovati zemljo in tako pomagamo prebivalcem.«
»Zdaj smo vsi Ukrajinci«
Opravili so setev, čeprav jim njiv ni uspelo razminirati. »Na 151 hektarjih nam rastejo buče, na 18 pa koruza, zdaj smo že tik pred spravilom pridelka. Ljudi oskrbujemo tudi s semeni zelenjave, zlasti pese, korenja, čebule in krompirja. Agencijo v prihodnje seveda čakajo tudi projekti za obnovo mesta. Včasih smo bili v Trostjanecu drugim vzor, od nas so prevzemali dobre prakse, zdaj smo spet na začetku, a sem optimističen, saj se bomo zanesljivo vrnili tja, kjer smo bili pred februarjem.«
Glede na to, da mesto leži tako rekoč na meji z Rusijo, je zanimiv podatek, da v Sumi, regiji, v katero spada tudi Trostjanec, živi manj kot deset odstotkov Rusov. Človek bi pričakoval, da so odnosi med ukrajinskim in ruskim življem po vojni zaostreni in skrhani, a Hlovatski na vprašanje, kakšni so, preseneti z odgovorom: »Danes je seveda bolj malo tistih, ki se glasno hvalijo, da so Rusi, je pa dejstvo, da smo 'ruski mir' na lastni koži občutili vsi prebivalci, ne glede na nacionalno pripadnost. Zato občani z ruskimi koreninami ne želijo imeti nič skupnega z Rusijo. Posledica vojne torej ni razkol med nami, ampak je ta večino združila, tako da smo zdaj vsi Ukrajinci. Agresorju torej načrt ni uspel, kakor mu tudi ta vojna ne bo. S srčnostjo svojih vojakov in podporo prijateljskih držav bomo dosegli zmago, a žal ne tako hitro, kot bi si želeli. Vendarle se borimo proti eni najmočnejših vojska na svetu, ki se ne ozira na nič in nikogar, ki razume le silo.«
