Ministrstvo za obrambo in Slovenska vojska sta svoj paradni projekt, vzpostavitev dveh bataljonskih bojnih skupin, ki bi temelji na nakupu bojnih vozil znamke boxer, več let vodila po domače, brez ustreznih podlag v strateških dokumentih, zaradi česar državi grozi, da ga bo preplačala za več sto milijonov evrov.
To je razvidno iz serije dokumentov, ki smo jih v zadnjih tednih pregledali in analizirali v uredništvu Necenzurirano.si. Ugotovili smo:
Da zveza Nato od Slovenije nikoli ni zahtevala, da mora kupiti 136 bojnih vozil 8x8. Njenim zahtevam bi lahko država ugodila že, če bi jih kupila 40 manj, s čimer bi po zdajšnjih cenah prihranila 350 milijonov evrov.
Da zadnji uradno ocenjeni strošek nakupa, ki ga je mogoče najti v investicijskih dokumentih ministrstva, znaša 679,5 milijona evrov. Toliko denarja je ministrstvo leta 2017 predvidelo za nakup 136 bojnih vozil 8x8. Po ceni iz pogodbe, ki jo je maja letos podpisal nekdanji minister Matej Tonin, bi ministrstvo za enako število teh vozil plačalo več kot milijardo evrov, torej dobrih 350 milijonov evrov več.
Da ministrstvo pred odločitvijo o nakupu oklepnikov boxer nikoli ni pridobilo druge, konkurenčne ponudbe.
Vse to nakazuje, da je ministrstvo orožarski projekt desetletja očitno prepustilo različnim interesom znotraj ministrstva in vojske. Z rastjo končne cene, naknadnim prilaganjem odločitev in dogajanjem na terenu, ki je prehitevalo strateške dokumente, tako v veliki meri spominja na projekt šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6), eno največjih afer v zgodovini samostojne Slovenije.
Zadnja uradna cena je iz leta 2017
Maja 2017 je tedanji načelnik generalštaba Andrej Osterman dejal, da je uresničevanje ciljev zmogljivosti zveze Nato, med katerimi je tudi zgraditev dveh srednjih bataljonskih bojnih skupin, med pomembnejšimi cilji Slovenske vojske. Vsaka od teh skupin bi imela po 83 vozil, od tega po 68 bojnih vozil 8x8, skupaj torej 136. Po prvotnem načrtu bi bila preostala vozila v obeh bataljonih oklepniki finske Patrie, pri čemer bi Slovenska vojska ustrezno okrepila njihovo zaščito in nanje namestila topove kalibra 30 milimetrov.
Decembra istega leta je ministrstvo, ki ga je takrat vodila Andreja Katič, pripravilo dokument identifikacije investicijskega programa za nakup 136 bojnih vozil 8x8. Cena: 679,5 milijona evrov. Toda pozor: to je do danes tudi zadnji uradno ocenjeni strošek nakupa teh vozil, kar so nam prejšnji teden potrdili tudi na ministrstvu. Tam namreč v petih letih niso uspeli pripraviti nobenega novega investicijskega dokumenta, ki bi določal podrobnosti nakupa teh vozil.
Priprava posla je zato lahko šla svojo pot. Jeseni 2018 je Karla Erjavca ob prevzemu vodenja ministrstva na mizi počakal predlog dogovora, po katerem bi Slovenska vojska od nemškega orožarskega podjetja Artec kupila 56 oklepnikov. Zanje bi plačala dobrih 300 milijonov evrov ali ali 5,5 milijona evrov za eno vozilo. Gre za znesek, ki bi vključeval stroške usposabljanja, rezervnih delov, testne opreme, razvoja in DDV.
Ko gre cena gor, število oklepnikov pa dol
V naslednjih letih se je cena za posamezni oklepnik dražila, število teh vozil v ponudbah pa zniževalo:
Leta 2019 so bili Nemci za 392 milijonov evrov, torej 86 milijonov evrov več od izhodiščne cene, pripravljeni dobaviti le še 48 vozil in ne več 56. Za eno vozilo bi tako država plačala več kot osem milijonov evrov (z DDV).
Potem ko je vlada Marjana Šarca prekinila postopek nabave, se je posel na mizo odgovornih na ministrstvu vrnil v času tretje vlade Janeza Janše. Nemci so znova ponudili višjo ceno za manj vozil – takrat so bili pripravljeni dobaviti le še 45 boxerjev in to za 412 milijonov evrov. Državo bi torej eno vozilo stalo kar devet milijonov evrov (z DDV).
Posel se je vrnil v igro, ko je vodenje ministrstva prevzel vodil Matej Tonin. Čeprav so Nemci zaostrovali pogoje posla, ministrstvo nikoli ni pridobilo druge, konkurenčne ponudbe za nakup bojnih vozil 8x8. Ravno nasprotno, nova pogajanja so znova stekla zgolj z Nemci. Končna cena, določena v pogodbi, ki jo je Tonin podpisal v zadnjih dneh Janševe vlade, tako znaša 343 milijonov evrov za 45 oklepnikov ali 7,6 milijona evrov na vozilo (z DDV). Že pred meseci pa smo razkrili, da je slovenska stran v pogajanjih privolila v slabšo zmogljivosti kupljenih vozil od prvotno ponujene.
Če bi država po ceni, ki jo je ministrstvo izpogajalo pod Toninom, kupila vseh 136 oklepnikov, bi zanje plačala več kot milijardo evrov. To je približno 350 milijonov evrov več od zadnje uradne cene posla iz investicijskih dokumentov ministrstva.
Nato nikoli ni zahteval 136 boxerjev
Toda ključno vprašanje je, ali Slovenija za oblikovanje dveh bataljonskih skupin sploh potrebuje 136 boxerjev. Odgovor: ne, saj tega od naše države tudi zveza Nato nikoli ni zahtevala. Iz dokumentov, ki smo jih dobili na vpogled, namreč ni razvidno, da bi zavezništvo kadarkoli sploh opredelilo srednjo bataljonsko skupino kot formacijo. Kot minimalni standard za srednji bataljon predpisuje le 53 bojnih vozil 8x8, ki so oborožena s topom kalibra najmanj 25 milimetrov in so ustrezno zaščitena. Vse ostalo je stvar odločitve posamezne države članice.
Če od teh 53 vozil odštejemo še poveljniška, izvlečna, sanitetna in druga lažja bojna vozila, to dejansko pomeni, da bi lahko Slovenija zahteve zveze Nato izpolnila, če bi kupila le dobrih 90 boxerjev – torej 46 manj od načrtov iz dokumentov ministrstva. Po dogovorjeni ceni za oklepnik bi država že s tem prihranila okrog 350 milijonov evrov (z DDV), ki bi jih lahko preusmerila v druge investicije, namenjene obrambi.
Je res mogoče, da na ministrstvu in v Slovenski vojski tega niso vedeli?
Fantomski bataljon
V vsakem primeru so na ministrstvu zaradi pogajanj z Nemci, ki očitno niso šla po načrtih, kršili tudi lastne strateške dokumente. Lani jeseni je tako Tonin na zasedanju ministrov zveze Nato sporočil, da bo Slovenija namesto ene od dveh bataljonskih bojnih skupin zgradila srednji izvidniški bataljon. Razlika je pomembna: srednji izvidniški bataljon bi namreč lahko za potrebe zavezništva deloval na prvih bojnih linijah spopadov.
Toda bataljona te vrste ne omenja noben strateški dokument ministrstva in vojske. Ni ga mogoče zaslediti ne v srednjeročnem obrambnem programu do leta 2026 ne v resoluciji o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2035. To so nam v petek popoldne potrdili tudi na ministrstvu, ki ga zdaj vodi Marjan Šarec.
Prav tako o srednjem izvidniškem bataljonu ne govori tako imenovana bela knjiga o razvoju Slovenske vojske. Gre za januarja 2020 sprejet ključni strateški dokument, ki srednji bataljonski skupini opredeljuje kot steber naše vojske. Kje sta torej določeni velikost in struktura srednjega izvidniškega bataljona? Le v zavezniških Ciljih zmogljivosti 2021 za Republiko Slovenijo, odgovarjajo na ministrstvu. Nova bojna formacija Slovenske vojske je torej– zelo verjetno na pobudo tedanjega ministra Tonina – že dobila zeleno luč zveze Nato, čeprav v nobenem dokumentu Slovenske vojske uradno sploh ni predvidena.
