Plače v trgovinski dejavnosti so na ravni praga tveganja revščine, in to kljub rasti dobičkov v preteklih dveh letih, poudarjajo sindikati.
»Delavke in delavci smo vse manj zadovoljni, saj ob galopirajoči inflaciji ne moremo več preživeti s svojimi nizkimi plačami. Zaradi pomanjkanja zaposlenih smo vse bolj obremenjeni, povečuje se bolniška odsotnost in izčrpanost, kar posledično vodi v invalidnost. Zaposlitev v našem podjetju ni več privlačna niti za mlade, saj v takšnih delovnih pogojih in za takšno plačo nihče več ne želi delati – in razumemo jih. Skrajni čas je za spremembe. Želimo boljši življenjski standard, ne zgolj preživetja iz meseca v mesec.« Takšen je zapis, ki ga je v sodelovanju s Sindikatom delavcev trgovine Slovenije (SDTS) v peticijo vključil Sindikat Tuš Slovenije, ki želi z zbiranjem podpisov zaposlenih izboljšati delovne razmere v podjetju. Zato so v peticijo zapisali pet jasnih zahtev.
Z malico in prevozom do 900 evrov
Prva je dvig osnovne plače na raven, da državi ne bo treba nobenemu zaposlenemu doplačati razlike do minimalne plače. Po besedah Mirjane Janjić, predsednice Sindikata Tuš Slovenije, je povprečna neto plača zaposlenega v trgovini v njihovem podjetju od 730 do 760 evrov. In v ta znesek je že vključen dodatek za popoldansko delo in delovno dobo. Z regresom za malico in prevozom na delo je mogoče doseči 900 evrov, pa čeprav se dela tako popoldne kot dopoldne in seveda tudi v soboto. Da ima v trgovinah na drobno večina delavcev plače pod minimalno oziroma jim mora država do te doplačati, pravi tudi Ladi Rožič, generalni sekretar SDTS: »Tako zaradi nizke plače večina tudi ob upokojitvi brez pomoči države ne dobi izplačanih 654 evrov pokojnine, kolikor je zakonski minimum za 40 let delovne dobe. Plače v trgovinski dejavnosti – v trgovini je zaposlenih 88 tisoč, v maloprodaji 44 tisoč delavcev – so na ravni praga tveganja revščine, in to kljub rasti dobičkov v preteklih dveh letih.« Dodaja, da bodo v sindikatu peticijo razširili tudi na druga podjetja iz trgovinske branže: »In če premikov ne bo, bomo aktivnosti zaostrovali.«
Vse večje pomanjkanje delovne sile
Zaradi nizkih plač, neugodnih delovnih razmer in vse slabših odnosov v kolektivu se trgovine že nekaj časa spopadajo s pomanjkanjem delovne sile. »Fluktuacija zaposlenih je velika. Tudi tisti, ki pridejo, po treh mesecih odidejo, saj je zaradi pomanjkanja zaposlenih tempo prehud. Zlasti v marketih moramo prodajalke delati vse, tudi čistiti prostore. Včasih mora en zaposleni delati za tri – in posledično je veliko izgorelosti, invalidnosti. Marsikdo si zaradi nizkega dohodka tudi bolniškega dopusta ne more privoščiti. A tako ne moreš delati iz leta v leto,« pojasnjuje Mirjana Janjić. In ni edina. Tudi Tina Skubic, sindikalistka iz Mercatorja, pravi, da so nizke plače in pomanjkanje kadra težave, ki trenutno najbolj pestijo tamkajšnje zaposlene. V Lidlu, kjer se bodo po besedah Maruše Gmajner, predsednice Sindikata Lidl, pridružili peticiji Tuševih zaposlenih, si trenutno najbolj prizadevajo, da bi jim vodstvo Lidla priznalo dodatek na popoldansko delo. Do desetih odstotkov bruto urne postavke je delavec upravičen, če 75 odstotkov dela opravi po 12. uri. »Pri nas so to vsi, ki delajo popoldne, a vodstvo podjetja tega dodatka ne želi izplačati, saj trdijo, da pri nas ni izmenskega dela, temveč je neenakomerno razporejen delovni čas,« pove Gmajnerjeva in doda, da se njihovi zaposleni soočajo s podobnimi težavami kot kolegi v drugih trgovinah. To pa je pritisk, da se opravi čim več dela, in nenehne premestitve. »Zanje ne dobimo logičnega pojasnila. Enega delavca premestijo v drugo trgovino, od koder premestijo nekoga drugega.« Na koncu se tako oba vozita v oddaljenejši kraj na delo.
»Tudi storilnost je vedno višja, saj promet raste, kadra pa je vedno manj,« pojasni Maruša Gmajner, ki je kot pomočnica poslovodje maja prejela 150 evrov povišice in tako za 40 ur po petih letih v Lidlu dobi ob koncu meseca izplačanih tisoč evrov neto. Povišice pa niso prejele vse prodajalke. Te imajo sicer v primerjavi z zaposlenimi v Tušu in Mercatorju višje plače, a »se tudi te sistematično nižajo. Prodajalke, ki delajo 25 ur na teden, imajo višjo urno postavko kot prodajalke, ki delajo 30 ali 36 ur. In tako imamo tudi mi delavke, ki so na meji minimalne plače. Plačo, ki jo podjetje oglašuje, pa je mogoče doseči šele po šestih letih dela.«
Za ves regres v gotovini
V peticiji Tušev sindikat zahteva še regres za letni dopust v višini 1500 evrov – letos so prejeli 1300 evrov – in to celotnega na transakcijski račun. Mirjana Janjić sicer priznava, da je v kolektivni pogodbi zapisano, da je del regresa mogoče prejeti v obliki bonov, a zaposleni si želijo celotnega v gotovini. Prav tako je ena od zahtev povračilo polnih potnih stroškov, in ne zgolj povračilo stroškov najcenejšega javnega prevoza, saj mnogi možnosti javnega prevoza nimajo in morajo tako uporabljati lastna vozila, kar jim povzroča dodatne stroške. Rožič upa, da bodo lahko pogoje za zaposlene izboljšali v novi kolektivni panožni pogodbi, saj sedanja za dejavnost trgovine velja le še do konca leta, zato so zahteve že naslovili na delodajalske organizacije. V Trgovinski zbornici Slovenije so pojasnili, da se bodo pogajanja začela jeseni, ko bo opravljena analiza stanja na področju trgovine, kar naj bi bil tudi dogovor s SDTS.
