Se obremenjujete z leti?
Nikakor se ne obremenjujem z leti! Le zakaj bi se. Hvaležna sem vsake nove svečke na svoji rojstnodnevni torti, ki jo imam možnost upihniti. Sama s seboj sem zadovoljna in moje vesele smejalne gubice me prav nič ne motijo. Prav v teh je čar! In da bi jih dobila še čim več – tega si želim. Tako kot zapojem v svoji pesmi Moj roman: »V življenju noč in dan vsak si piše svoj roman, moj mi pravi, da želi z mano si čim več strani ...« Mislim, da človeka lahko najbolj pomladi dobra, pozitivna energija, to veselje do življenja, ki ga nosiš v sebi. Tega pa mi res ne manjka.
Upam si trditi, da znate ohranjati otroka v sebi. Kako pomembno je to?
Bo zelo držalo. Pomembno in lepo se mi zdi, če človek, ne glede na leta, ohranja v sebi to otroškost. Na ta način je v življenju dosti bolj preprosto in tudi lažje. Saj veste, kaj se zgodi, ko se na primer nekaj polije po mizi: odrasli po navadi začnemo delati dramo, kako bo spet vse umazano, mokro, in s tem vnašamo neko živčnost in napetost, otrok pa reče: »Nič hudega, saj bomo pobrisali.« To je to. In prav imajo. Točno tako je. Saj bomo pobrisali. V vsakdanjem življenju se velikokrat »spremenim« v najinega Karla in tako se tudi kakšne bolj neprijetne in napete situacije v trenutku spremenijo v smešne in zabavne.
Kako boste praznovali?
V petek bomo čez dan skupaj, zvečer pa imam koncert na gradu v Ribnici. V družinskem krogu bomo tako praznovali nekaj dni pozneje, sem se pa odločila, da bomo letos tole moje praznovanje kar malo raztegnili in praznovali večkrat, saj bi bilo v enem večeru in eni noči premalo časa, da bi lahko nazdravila z vsemi, s katerimi si ob svojem okroglem jubileju želim nazdraviti. Tako da bo moje letošnje praznovanje trajalo kar lepo do konca leta. Z nekaterimi doma, z drugimi na morju.
Ste si zaželeli kakšnega posebnega darila, si ga boste morda privoščili kar sami?
Edino, kar sem si res zaželela, je, da mi Miki (Šarac, njen partner in oče njenih otrok, op. p.) na žuru zapoje nekaj svojih pesmi, ki so mi zelo pri srcu. On mene neprestano gleda in posluša že šestindvajset let, zakaj se ne bi za mojih štirideset stvar malo obrnila? (smeh) Tako da zdaj čakam, kaj bo. Včasih malo poslušam, ali kaj vadi pod tušem, a ga za zdaj še nisem slišala. Vem pa, da bo zanj to predstavljalo kar velik izziv, težave ima namreč z besedili. (smeh) No, ampak saj nisem tako zelo zahtevna, mu pustim, da ima na zabavi napisana, da ne bo v prevelikem stresu.
Če se ozrete na svoje življenje, kako ste zadovoljni? Si česa še zelo želite, imate kakšne neizpolnjene ambicije?
Na to vprašanje vam lahko odgovorim kar skozi svoje pesmi: srečna sem, da mi »tiho, tiho čas beži«, z ljudmi, ki jim lahko zapojem »hvala, ker si ob meni ti«. In če bi se morala kar najbolje opisati z naslovom samo ene od svojih pesmi, bi bila to pesem Zaljubljena v življenje. To sem bila sicer že prej, a odkar se mi je uresničila največja življenjska želja, da sem postala mama, je ta zaljubljenost dobila povsem novo dimenzijo. Če govorimo o ambicijah glede mojega dela, imam še marsikatero idejo in cilj, vendar vse ob svojem času. Brez prehitevanja. Oziroma, kot spet pojem v pesmi Dadi ladi: »Lepo počasi, o-o-ooooo ...« (smeh)
Kako skrbite za svojo postavo in videz, tudi kondicijo? Kako pomembno je to, sploh ker ste javna oseba in s tem velika vzornica deklic?
Prav se mi zdi, da ženske (in tudi moški) skrbimo, da smo urejeni, da se v svoji koži dobro počutimo in smo zadovoljni sami s seboj. A na prvem mestu, pred vsako lepo obleko, čudovitim mejkapom in krasno frizuro, bi izpostavila osebno higieno, saj se mi zdi, da se to premalo poudarja. Nič ti ne pomaga vse prej našteto, če se človek ne prha redno in sta mu dezodorant in zobna pasta tuja. Kar pa zadeva mene kot nekoga, ki je, kot ste rekli, vzor tudi marsikateri mladi dami, želim tem puncam tudi prek svojih fotografij na družbenih omrežjih sporočati, da sama ne vidim smisla v pretiravanju z vsemi možnimi filtri, saj tako človek izgubi stik z realnostjo. Želim si, da bi bilo čim več deklet in žensk hvaležnih za svoje smejalne gubice, da bi znale sprejemati spremembe na svojem telesu in ne bi neprestano na sebi iskale samo pomanjkljivosti. Prav tako ne vidim smisla v tem, da bi bile na fotografijah prek vseh teh filtrov mame videti mlajše od svojih hčera. Prav nič se mi ne zdi narobe, če na fotografijah ločimo med mamo in hčerko. Pravzaprav se mi to zdi zelo prav in naravno. Vendar, to je samo moj prav, moje razmišljanje in dojemanje. Vsak človek ima sam s seboj pravico delati, kar hoče, in biti videti, kakor sam želi. Različni smo, imamo različne poglede, želje, potrebe, občutke, in s tem ni nič narobe. Četudi se v vsem ne strinjamo, se mi zdi najbolj pomembno to, da ohranimo spoštovanje in strpnost. Mi je pa hudo, da ta večna tema o popolnem videzu potisne v depresijo in razna bolezenska stanja toliko mladih življenj. Človek je lahko še tako »popoln«, brez ene gubice, brez dekagrama preveč, a če mu manjkata prava energija in sproščenost, je lahko kaj hitro videti tudi deset let starejši.
Kot ste omenili, je samopodoba deklic v današnjem potrošniškem svetu, ob modnih trendih, »idealnih« podobah na družbenih omrežjih in tako dalje, lahko precej problematična. Kaj bi jim svetovali, kako se spopasti s tem? Kako se boste vi, kot mama deklice?
Pri vsem tem, sploh pri zdravi samopodobi, ima, tako se mi zdi, glavno vlogo primarna družina. Pri meni je bilo tako, da ne svoje mame ne očeta nisem nikoli slišala, da bi se pritoževala nad svojim videzom. Prav tako se ni nikoli nihče pritoževal nad svojimi leti. Vzgajala sta me v duhu, da se moramo znati sprejeti takšne, kot smo, in da smo lahko najsrečnejši na svetu, če smo zdravi. Meni sta neštetokrat povedala, kako sem za njiju lepa. In seveda sem to neskončno rada slišala. Veliko mi je pomenilo. Ko sem odraščala, sem začela razmišljati o tem, kako hudo bi mi bilo, če bi kdaj slišala svojo mamo govoriti, da si ni všeč, da jo na sebi moti to in ono. In hkrati sem se spraševala, kako bi se moji starši počutili, če bi bila jaz tista, ki bi bila sama s sabo neprestano nezadovoljna. Tako bom tudi jaz poskušala svojima otrokoma vlivati tisto pravo, zdravo mero samozavesti in dobre samopodobe – da sem v prvi vrsti zadovoljna in neobremenjena jaz sama.
Nikoli niste skrivali želje po veliki družini. Bosta Karlo in Marina dobila še kakšnega bratca ali sestrico?
Res večkrat povem, da bi bila zaradi ljubezni do otrok pripravljena imeti kar cel vrtec (smeh), ampak realno življenje je nekaj drugega. Če bi kakšnih pet do deset let prej začela, bi se zlahka zgodilo, da bi zibala več kot dvakrat, v tem trenutku pa čutim, da je to to. Ta naša štiriperesna deteljica me neskončno osrečuje! Ko se zbere vsa naša družina, ko pridejo k nam tudi vsi trije starejši Mikijevi otroci s svojimi partnerji, pa babi in dedi, nas je toliko, da bi skoraj že potrebovali gasilske mize. (smeh)
Kaj vas v življenju najbolj osrečuje?
Kot sem že dejala, je ni stvari na svetu, ki bi me lahko bolj osrečevala in dajala večji smisel mojemu življenju kot moja družina. Zanimivo je bilo zadnji dve leti, ko zaradi korone nisem mogla oziroma smela opravljati svojega dela, občasno pa sem kje srečala kakšnega glasbenega kolega ali koga iz medijskega sveta in reakcija vseh ob srečanju z mano je bila enaka. Pomilujoče so me pogledali in me vprašali: »Tanja, kako si?« In ko sem odgovorila, da je to zame najlepši čas, ker lahko z Mikijem toliko časa preživiva skupaj z otrokoma, brez gledanja na uro, ne da bi se nama kam mudilo, in da bi to obdobje zato takoj ponovila, so me najprej dvomljivo pogledali, ko pa so dojeli, da mislim resno, so mi priznali, da so bili prepričani, da sem glede na to, da so se moji nastopi in koncerti v trenutku končali, zagotovo padla v depresijo in zelo težko preživljam te čase.
Zdaj smo spet nekako normalno zaživeli. Se je v času zaprtij vaš pogled na svoje delo in glasbeno industrijo kaj spremenil?
Z Mikijem sva se v tem obdobju seveda veliko pogovarjala tudi o poslu. Ugotovila sva, da oba to še vedno zelo rada počneva ter da nama volje in navdiha ne zmanjka. Vsekakor pa sva v teh dveh letih pridobila tudi nova spoznanja, nekoliko sva spremenila razmišljanje in tudi pogled na nadaljnje delo. Zdaj si rečeva: umirjeno, brez stresa in s pravo mero.
Kakšno bo letošnje poletje? Pripravljate kaj novega?
Večino časa bomo preživeli na morju, prav tako bom uživala na vseh svojih poletnih nastopih, posnela kakšen nov spot, izdala še kakšno pesem s svojega zadnjega albuma Moj roman, jeseni pa me, kot kaže, čaka še ena povsem nova zgodba, nov izziv, o katerem pa vam več povem, ko bo pravi čas za to. Skratka, letošnje poletje bom skupaj s svojo štiridesetko maksimalno izkoristila, da mi bo ostalo v spominu. In ker se v življenju prav vse spremeni v spomine, si prizadevam, da bodo moji oziroma naši veseli, lepi in nepozabni!
