Kjerkoli v Nemčiji se poškodujete, je zdravnik pri vas v 15 minutah, v Avstriji se helikopter dvigne vsakokrat, ko rešilec po cesti ne more biti pri vas v 15 minutah. Pri nas je drugače. Če se ne poškodujete v gorah, kjer bodo za vas poskrbeli gorski reševalci, ki lahko helikopter aktivirajo takoj, mora do vas najprej prispeti zdravnik – po cesti. Šele zdravnik oziroma zdravnica lahko aktivira helikopter. Dragocene minute pa tečejo ...
Za helikoptersko nujno medicinsko pomoč (HNMP) imamo dve bazi, eno na Brniku, ta obratuje do 20. ure, in drugo v Mariboru, ki obratuje do 17. ure. Ponoči smo Slovenci brez helikopterske nujne medicinske pomoči.
Vojaški helikopter z Brnika od klica do vzleta potrebuje od 10 do 15 minut. Težava je, ker je ta helikopter vpet še v druge dejavnosti: gorske reševalne službe, sekundarnih prevozov (npr. pacienta v kritičnem stanju je treba iz izolske bolnice prepeljati v ljubljansko), prevoze novorojenčkov (v inkubatorju) in gašenje. Ko je gorelo na Gorenjskem, je tja poletel helikopter iz mariborske baze, in če bi na sekundarni prevoz odletel helikopter z Brnika, ga za morebitno hudo prometno nesrečo nimamo. Zato potrebujemo vsaj tri namenske helikopterje.
Je težava denar?
Verjetno ste se prijeli za glavo, češ, to stane milijone, ki jih nimamo, uporabljajmo še naprej vojaške, ki bi sicer stali v hangarju. Res je, takšen helikopter stane osem milijonov evrov, ampak tudi vojaški helikopterji niso brezplačni. Samo za njihove rezervne dele smo lani plačali pet milijonov evrov, ura letenja z vojaškim helikopterjem stane po nekaterih podatkih 3000 evrov (odvisno od tipa helikopterja; cougar je s 7000 evri na uro najdražji).
»Zmotno je prepričanje, da so prevozi z vojaškimi helikopterji zastonj. Helikopterske prevoze HNMP-ja plačujemo iz posebne proračunske postavke, medtem ko ZZZS plača medicinsko posadko – to je milijon in pol. Ko vse to namečemo na kup, ugotovimo, da imamo strašno drag sistem, ki ni dovolj učinkovit. Pri čemer ne trdim, da delajo fantje Slovenske vojske slabo – nikakor, samo pohvaliti jih moramo, ampak moramo se vprašati, kaj je primarna naloga vojaškega helikopterja. Je to reševanje?« je kritičen Robert Sabol.
Da je pri nas za helikoptersko nujno medicinsko pomoč pristojna vojska s svojimi zrakoplovi, je unikum v Evropi, tak sistem imajo le še na Hrvaškem. Tako se je s sklepom vlada odločila lani. »To je zdravstvena dejavnost, ki z vojsko nima nič. Vojska ima tudi 15 rešilcev – zakaj jih potem ne uporabljamo mi, kadar imamo gnečo? Zato, ker je to civilna aktivnost. Aha, po tleh ne gre z vojsko, po zraku pa?«
Prepozni ste, obrnite helikopter
Sabol trdi, da bi bilo na dan vsaj 20 vzletov – če bi imeli namenski helikopter samo za nujno medicinsko pomoč. »V UKC Ljubljana vsak dan pripelje 20 reševalnih vozil pod nujno, ki niso iz Ljubljane. To so vitalno ogroženi pacienti. Kadar gre, na primer, kočevska zdravstvena ekipa ponoči iz Kočevja v Ljubljano, ji to vzame dve uri in pol za vožnjo tja in nazaj. Toliko časa je kočevska regija brez zdravstvene ekipe. Zato bi morali v vsaki regiji pripraviti določeno površino, kjer bi lahko pristal helikopter (tudi ponoči), do tja pa bi ponesrečence pripeljali z rešilnim avtomobilom. Tak pacient bi lahko bil v ljubljanskem UKC-ju v 20 minutah, v regiji pa bi ostal rešilec.
Pravilo zlate ure pravi, da ima poškodovani, če od nastanka poškodbe do prihoda na kirurgovo mizo mine manj kot ura, bistveno večje možnosti za preživetje. Že v Ljubljani v svojem rajonu potrebujemo do kakšnega kraja 35 minut. Prištejmo še čas za oskrbo in pot nazaj ... V enem takih krajev smo imeli poškodovanca, ki mu je v delovni nesreči odtrgalo nogo, in vedeli smo, da bomo potrebovali helikopter, ampak protokol narekuje najprej zemeljsko ekipo, za kar smo izgubili 50 minut! Deset minut po prihodu smo lahko helikopterju zgolj javili, naj se obrne, saj je človek izkrvavel. Helikopter bi do kraja nesreče potreboval 12 minut.«
Prevečkrat grem na mrliški ogled
Take zgodbe se dogajajo vsak teden in Sabol, za katerim je 30.000 opravljenih intervencij, se sprašuje: »Sem jaz kaj manj vreden kot Avstrijec, kjer na kraj nesreče, do katerega je z avtom več kot 15 minut, takoj vzleti helikopter? Ko grem na skrajno točko svojega rajona pod nujno, grem po vsej verjetnosti delat mrliški ogled, saj bom po cesti prišel prepozno. Če bi leteli po zraku, bi v bolnišnico pripeljal živega človeka. To gledamo jaz in moji sodelavci, policija in gasilci. Skrajni čas je za sodoben sistem nujne helikopterske pomoči!«
Sabol je bil tudi prvi reševalec na motorju, prvi v posebnem intervencijskem vozilu in drezanje v sistem ni njegov hobi, saj si s tem zgolj nakoplje težave, vendar se ne namerava ustaviti. »To želim urediti, do penzije imam še deset let. Predvsem boli to, da sem bil že pri preveč nesrečah, ko bi lahko rešili življenje s helikopterjem. Operativci smo na terenu, gledamo, kako ugasne življenje, in to te grize tudi po tem, ko se odštempljaš v službi. Sprašuješ se, kaj bi bilo, če bi bilo ... Sto mrtvih na cesti na leto je lahko zgolj statistika, za nekoga, ki je izgubil moža, očeta, ženo, mamo ali otroka, pa je to tragedija. To pa mene boli. Ker to gledam! Ko to govorim, mi gre kar na jok. Jaz to gledam! Na cesti sem tudi že kdaj pokril kakšnega znanca ali prijatelja. Jaz to delam, ne zafrkavajte me, dajte mi orodje za delo! Videl sem veliko. In da, res sem lobist – za človeška življenja.«
Prelepo Posočje, oddaljeno od bolnišnic
Posočje je obsežen, gorat in turistično obremenjen teren, z veliko oddaljenostjo od bolnišnic, kjer brez helikopterske pomoči težko zagotavljamo nujno medicinsko pomoč. Na nedopustno dolg dostopni čas do bolnišnice obremenjeni zdravniki v Posočju (ZD Tolmin) opozarjajo že leta.
Si predstavljate, da se v Posočju prevrne avtobus z otroki? »Najprej aktivirajo en helikopter, nato potrebujejo še enega. To pomeni, da je celotna Slovenija nekaj ur brez helikopterske pomoči. Da bi imeli otroci več možnosti, da sploh preživijo, bi potrebovali več helikopterjev. Na kraj prometne nesreče šolskega avtobusa v Švici je v desetih minutah priletelo osem helikopterjev – in to ponoči!«
Ob taki množični nesreči bi pri nas vse ponesrečence prepeljali v eno bolnišnico in tam ustavili delo za druge paciente. Če bi po ponesrečence prileteli s helikopterji, bi jih takoj lahko razporedili po bolnišnicah po celotni državi.
Tujci so zavarovani, denar ni problem
Poškodovana avstrijska padalka, ki je v Bovcu v bolečinah čakala na zdravnika iz Tolmina eno uro in nato še dve uri na helikopter, je že na začetku zahtevala helikopter, saj ima za to plačana ustrezna zavarovanja. Na družbenem omrežju se je odzvala, češ da v Sloveniji ni problem denar, ampak je helikopterska pomoč pri nas vprašanje organizacije.
»Slovenija in Hrvaška sta očitno oazi, saj tujcem (njihovim zavarovalnicam) za reševanje ne moremo izstavljati računov, ker se ne dela v skladu z evropskimi predpisi. Račun lahko izstavimo samo za hospitalizacijo, za reševanje s helikopterjem pa ne. Med tujci tako kroži šala: če se želiš peljati s helikopterjem, pojdi v slovenske gore z natikači, pa se zaplezaj,« pripomni Sabol.
Za nesreče v gorah skrbi gorska reševalna služba (GRS), ki deluje na prostovoljni bazi. Če se ponesrečim v gorah, me bo helikopter zanesljivo rešil, če se poškodujem na povsem običajni cesti na po ovinkastih cestah težko dostopnem podeželju, pa mi helikopterska pomoč ni samoumevno zagotovljena.
Koliko stane človeško življenje?
Za vsakega je njegov najbližji neprecenljiv, vendar obstajajo tudi izračuni, ki spravijo človeško življenje v evre. Poročilo Evropske komisije pravi, da je povprečna družbena škoda umrlega človeka v nesreči vredna skoraj dva milijona evrov. »Mlad fant, ki je ravno dokončal študij, bi lahko 40 let delal, prispeval družbi tako in drugače, plačeval davke ... Verjetno je vse jasno? Če zaradi helikopterske pomoči rešim dve življenji na leto, sem državi privarčeval štiri milijone.«
