»Bila sem vesela Župančičeve nagrade. Predvsem zato, ker je to prva nagrada, ki sem jo prejela za pesniško zbirko, in ker je Oton Župančič eden mojih najljubših pesnikov. Prej sem bila že velikokrat nominirana za pisanje, za dramatiko nagrajena v tujini, zdaj pa so me nagradili v rojstnem mestu za pesmi, ki so najintimnejši del mene. Kot da bi me to dejanje vrnilo k izvoru. Priznanje mi po eni strani veliko pomeni, v naslednjem hipu pa sem začutila, da nagrade niso del mene. To so zunanje potrditve, za katere je sicer lepo, da so, a se ne morem s tem identificirati. Nagrade so samo občasni ognjemeti, javno priznanje, ki pa ne vpliva na ustvarjanje. Kar nerodno mi je ob nagradah delati slavje, težko bi, recimo, iz tega razloga koga povabila na dom. Mnogo ljubše mi je povabilo na proslavitev poletja. Sem pa zelo vesela vsakega obiska,« pravi Saša, v kateri je pisanje vedno bilo, vendar nekako sramežljivo, zatrto in samocenzurirano. Šele po štiridesetem, ko ni imela več toliko družinskih obveznosti, ko je bil njen sin že na fakulteti, se je začela z velikim veseljem posvečati tudi pisanju.
Hoja po prstih
»V to me je nekako gnalo. Žal mi je, da nisem ves čas, leta, od gimnazije, akademije ..., ko sem začutila poriv za pisanje, tega gojila. Kajti tudi za pisanje, tako kot za igranje, potrebuješ vajo, prakso in vsakodnevno delo. Ob svojem poklicu nisem imela dovolj energije in tudi poguma še za to. Občasno sem pisala dnevnike, zapiske, osnutke dram, poezijo, kratke zgodbe. Večina je ostala bolj ali manj v začetni fazi v predalih,« iskreno pove igralka, ko sediva na vrtu družinske hiše, ki skriva številne zgodbe, doživetja, pa tudi veselje in bolečine njenih stanovalcev. Umetnica se spominja, da so si hišo v njenem otroštvu delili z dedkom, ki je bil taksist. S partnerko sta živela v zgornjem stanovanju, v majhnem spodnjem pa štiričlanska družina njenega očeta Toneta. »Z bratom sva se veliko igrala na vrtu, pozimi, takrat so bile zelo radodarne s snegom, pa kepala, delala snežake. Poleg hiše je bil še zelenjavni vrt, nikoli pa ne bom pozabila, kako je oče za svojo pisalno mizo presedel večino noči za pisalnim strojem.
Bil je zelo delaven človek. Imel je odlično koncentracijo in je lahko delal praktično kjerkoli in kadarkoli, kar je res odlična lastnost. Ni pa prenesel, da ga kdo moti. Veliko noči sem poslušala udarjanje prstov po pisalnem stroju, ta zvok je bil res glasen in se ni dalo spati. Mama nama je z bratom privzgojila veliko spoštovanje do očetovega dela, morala sva biti mirna in tiha, kadar je delal. Morda sem se zato kdaj počutila, da sem do določene mere prezrta, in sem velikokrat okoli njega hodila po prstih. Tega sem se priučila in to počela tudi, kadar ni bilo treba,« se zasmeje in doda, da so takrat na splošno starši precej drugače vzgajali otroke kot danes. »Rekla bi, da bolj avtoritarno. Preprosto se je 'moralo', ne glede na otrokove potrebe. Toda to so le drobni utrinki. Vem, da sta starša dala vse, kar sta znala in zmogla. Njuno največje darilo pa je bilo moje življenje samo po sebi. Vedno bolj čutim hvaležnost za to njuno sicer naravno, a ne samoumevno darilo.«
Učne ure z disleksijo
»Na vrtec se nisem mogla navaditi, bila sem precej plašna, introvertirana, zato so me eno leto prej dali v šolo. Nobenemu se ni sanjalo, da imam težave z disleksijo, obenem sem bila levičarka in so me navajali pisati z desno roko, kar je bilo v tistem času normalno. Učiteljica je to poskušala doseči bolj zgrda kot zlepa. In ker ni šlo, je potem staršem poročala, da Saška 'malo zaostaja, ker je mlajša, večkrat je utrujena, pa v šoli kar zaspi, je zasanjana, telesno šibka ...' Dolgo niso pogruntali, da ne znam brati, ker sem v prvem razredu berilo znala na pamet, saj mi je bral starejši brat, jaz pa sem si veliko zapomnila,« se spominja. »Starši se niso veliko ukvarjali z mojo šolo, to ni bilo v navadi, moja šola je bila moja odgovornost, pa tudi oba sta imela težke službe in veliko obveznosti. Seveda pa sta hodila na roditeljske sestanke in tam poslušala večinoma eno in isto, da nisem dovolj pridna, pametna, zbrana.« Ker ni znala brati, je morala na dopolnilni pouk, matematiko jo je malo učil oče, pa je imel bolj slabe živce za to. Zaradi pisanja z drugo roko je izpuščala črke in jih pisala v drugo smer. Pobrala se je šele v sedmem razredu, ko so jo začeli usmerjati v srednjo poklicno šolo za šiviljo ali trgovko. Tega seveda ni hotela, želela si je na gimnazijo, za kar je bilo treba imeti dober učni uspeh. Začela se je še bolj truditi. »Prav disleksija me je naučila, kako se še enkrat bolj potruditi, kot bi se sicer. Na srečo sem imela dober spomin, in če sem v šoli pozorno poslušala, sem si veliko zapomnila. S šolo sem se zelo mučila tudi v gimnaziji. Kemija, fizika in matematika so bile še težje in sem komaj zlezla. Globoko sem hvaležna sošolkam za skupno učenje in inštrukcije. Dobivale smo se ob nedeljah, poslušala sem jih in se tako učila, predvsem pa sem čutila podporo, pripadnost. Še danes imam iskrene prijateljice iz gimnazije,« pove igralka, ki pa ni imela nobenih težav pri dramskem krožku.
Dvomi in strahovi
Že v osnovni šoli je začela hoditi v Pionirski dom. Tudi zaradi tega se je potrudila s šolo, saj sta starša postavila jasna pravila – če v šoli ne bo vse v redu, tudi k dramskemu krožku ne bo smela, kasneje pa ne v Šentjakobsko gledališče. Z užitkom je tudi pisala spise. »To mi je dvigovalo samozavest, da sem se prebila skozi gimnazijo. Ko sem se vpisala na akademijo, sem imela hude dvome o sebi, tudi tam sem morala veliko delati, redko mi je šlo samo od sebe. Imeli smo selektivne izpite, na katerih so te lahko vrgli in nisi imel več možnosti nadaljevanja. Moral si biti dober. Disleksijo sem počasi sprejela in vadila tako, da sem ob petkih zjutraj pred predavanji hodila na radio snemat oddajo Za Slovence po svetu. Nanjo sem se morala dolgo pripravljati, da sem se čim manjkrat zmotila. To je bila odlična vaja za premagovanje strahu pred branjem in disleksijo; še danes sem hvaležna za potrpljenje tonskih tehnikov. Zdaj mi gre bolje, se pa še danes motim pri branju, zmrznem. Na bralnih vajah včasih rečem kaj smešnega namesto tega, kar piše. To je sprejeto s humorjem in razumevanjem, nihče me ne obsoja ali gleda postrani,« je zadovoljna Saša, ki je kljub izjemni karieri, ki jo je dosegla, zelo dvomila o sebi, se neprestano borila, da je nekako splavala, držala glavo nad vodo. Obenem pa občuti toliko večje veselje, kadar ji uspe in je njeno ustvarjanje mehko ter ji je v užitek. Kajti dosežki zanjo niso nekaj samoumevnega, nikoli se ne uspe na prvo žogo, pravi. Ceni pa lahkotno sproščenost, ki pride z vajo in radostjo ustvariti nekaj novega.
Težave so ji dale moč
»Zaradi teh težav sem po mojem dobila večje delovne navade, več discipline. In moč, da se ne ustavim pred oviro. Moj poklic je večkrat plavanje proti toku z ovirami in prilagajanji. Zlasti prilagajanje je znak fleksibilnosti, odzivnosti, čutenja drugih ljudi, pri tem pa ne smeš čisto izgubiti sebe. Moje začetne učne težave in otroštvo so mi dali notranjo moč, da sem verjela, da je moj sanjski svet, v katerega sem se kot otrok vedno zatekala, bogat. To me je reševalo in me rešuje še danes. Zaupam fantaziji, intuiciji. Da pa sem lahko nekaj delala po svoje in ne čisto tako, kot so mi rekli, sem morala vložiti več notranje moči in tudi dela. Še vedno mi povzročata težave štetje korakov in pisanje v ravni vrsti, pa tudi računanje, pisanje v tabelo. Če je vse urejeno po stolpcih, ni nekako okroglo, organsko, se ustrašim, da ne bom zmogla. To se mi je kot otroku tudi v resnici dogajalo. Ko sem, denimo, hodila na balet, nisem zmogla takoj sprejeti ukaza štetja in gibanja v ravni vrsti. Medtem ko sem se pri izraznem plesu in gimnastiki, ki sem jo trenirala, počutila svobodnejšo. Vedno mi je šlo bolje pri stvareh, povezanih s čustvi in njihovim izražanjem, stanji, čutenjem ... Da le ni bilo nekaj strogo mehaničnega,« razloži umetnica, ki je imela veliko podporo pri pokojnem bratu. Vedno je brezpogojno verjel vanjo. Sicer morda to tudi ni čisto res, a tako ima v spominu in ji zadostuje. Bil je tisti, ki je, ko je šla na sprejemne izpite, govoril: ta mala bo to naredila ... In prav je imel! Kajti sicer ne bi imeli ene najimenitnejših slovenskih igralk, ki se je vlog, sploh tistih, ki so ji predstavljale izziv, lotevala z veseljem.
Kdaj odnehati
»Brez užitka raziskovanja, čudenja, iskanja ne moreš narediti dobre vloge. Pa tudi poklic nima smisla brez tega. Ko bom začutila, da nimam več veselja pri igranju, bom nehala. Spomnim se starejših kolegov in kolegic, ki so v zrelih letih z veliko muko opravljali svoj poklic. Kot mlada nisem mogla razumeti, kaj jim je tako hudega. Danes razumem, da so bili zelo utrujeni, kajti naš poklic je težek, lahko te zelo izčrpa in ti včasih telo ne služi več tako dobro, kot bi ti moralo. Telo je bistveno, je igralski instrument in je treba z njim lepo ravnati, kar pa ob različnih okoliščinah ni vedno možno. Mislim, da mora biti zato v zrelih letih radost igranja toliko večja, da premagaš morebitno bolečino, bolezen, utrujenost, težave s spominom. Zato veliko več časa porabim za to, da se regeneriram, več časa, da se naučim besedilo. Vse to sem vzela v zakup in si moram odpustiti tudi kakšne napake, ki se mi zgodijo,« prizna Saša, ki je dolgo uživala tudi v poučevanju umetniške besede na AGRFT. Tako kot dolga leta v šoli in igranju ji tudi tu ni šlo zlahka. »Potrebovala sem kar nekaj let, da sem se ujela kot profesorica, našla svoj način. Od študentov sem se ogromno naučila, prirasli so mi k srcu, zanimali so me. Želela sem jim čim mehkeje predati ljubezen do literature, jezika, poezije, pripovedovanja, da bi to po eni strani delali suvereno in sproščeno, po drugi pa bi preko vseh literarnih velikanov postali boljši, plemenitejši ljudje in umetniki. To sezono sem poučevanje opustila, saj sem bila preobremenjena. Zdelo se mi je, da se moram bolj posvečati tistemu, kar je res najbolj moje. Imam pa kar naenkrat novo željo, da bi se dovolj izobrazila na področju osebne rasti in psihologije, da bi znala, morda kdaj v prihodnosti, z drugačnimi metodami pristopiti k mlademu igralcu ali igralki. Da bi jih notranje bolj podprla, opolnomočila in ne samo predala obrtno znanje. Dvomim pa, da se bom še kdaj vrnila na akademijo, saj me ne vleče več v institucije,« pojasni.
Saša v nastajanju. Kot smo že povedali, zelo uživa v pisanju
Trenutno ima malo predaha, saj je ravno oddala obsežno knjigo Živi ogenj gledališča, v kateri je popisala svoje spomine na gledališče, poklicno pot, portrete ljudi, ki jih je poznala in so sooblikovali gledališče, pa tudi razmišljanja o času, kulturi, pedagogiki, besedi, pisanju … »V veselje mi je bilo pisati o ljudeh, ki sem jih srečevala, občudovala in jih še vedno nosim v srcu, vsakega na svoj način. Žal mnogih ni več med nami, a v meni so še kako živi.
V nasprotju z očetom sem kampanjska piska, razen kadar je treba, takrat lahko delam strastno in vestno. Pri zadnji knjigi sem se zelo disciplinirala, saj me je preganjal rok, počistiti sem morala stare zapiske, preoblikovati že napisano in poiskati ogromno fotografij. To je bila tudi dobra priložnost, da sem prečistila svoje arhive in se poslovila od več kot 40 let ustvarjanja. To je postalo preteklost, za katero nočem, da me določa in obremenjuje v prihodnosti. Odigrane vloge so preteklost, fotografije imajo mesto v muzeju, jaz pa gledam naprej. Vsak dan se tako začenja z večjo jasnostjo kot poprej. Obenem me vleče k novim stvarem, za katere doslej ni bilo možnosti, rada samo poslušam in opazujem ljudi. Veliko bolj opažam tudi naravo. Letos je res prečudovita pomlad. Bolj zaznavam vonje, drobne stvari, veliko raje si vzamem čas zase, za veliko tišine, prijateljstva. Pri ljudeh bolj opazim njihovo lepo jedro. Zaznam, kaj jih muči, ne da bi o tem sami spregovorili, se pa razkriva na druge načine. Globlje jih želim začutiti v polnosti njihovih življenj, v lepoti in temini. Težke in lahkotne. No, uživam pa tudi s psičko Rumi. Ona se tako veseli življenja! Ta preprostost, radost gibanja, plavanja, zlasti pa njena radovednost, so zame navdihujoče. To njeno čutenje, terapevtska narava, značajska mehkoba so mi pravi vzor in navdih. Opažam pa tudi, da se zna postaviti zase, pokazati: strah me je, lačna sem, hočem tekati, spati. V trenutku si zna vzeti čas za počitek, kar je zame, ki mi to ne gre zlahka, pomembno odkritje. Delo je bilo doma dolgo osnovna vrednota, pomembna je bila delovna storilnost. A tudi v tem je bilo veliko dobrega, saj me je delo velikokrat potegnilo iz osebnih stisk. Zdaj se privajam na upočasnitev, da si vzamem čas, da samo akumuliram, kar mi dajejo narava, ljudje, živali, rastline, vesolje ... Da znam to res sprejeti. Ljudje tako radi dajo, smo zelo darežljiva bitja, jaz pa se učim sprejemati darove, ki mi jih dajejo. In največji so ravno iskreni pogovori,« nam še zaupa.
