Če potegnete črto pod dvema letoma zdravstvene krize, kako je zaznamovala turizem?
Pandemija je za nekaj časa popolnoma ustavila poslovanje podjetij v turistični panogi in to na globalni ravni, kar se ni zgodilo še nikoli v zgodovini sodobnega turizma, niti med vojnami. Večina slovenskih podjetij v tej dejavnosti je preživela, tudi s pomočjo popularnih turističnih bonov. Ko jih omenjam, bi rad poudaril, da država, ministrstvo in minister niso dali nič, ker ničesar nimajo, razen tega, kar vzamejo državljanom. Pomoč v obliki bonov smo torej financirali državljani Republike Slovenije. Izpostavil bi, da so bili ukrepi sprejeti z zamudo in nepremišljeno. Naj omenim samo enega: ko turistični ponudniki svojih storitev zaradi zaprtij države niso mogli opravljati, so morali 20 odstotkov finančnih bremen s svojimi zaposlenimi nositi na svojih ramenih. Ker se vsem to ni izšlo, je prišlo do odliva delovne sile v druge poklice. Rezultat: dolgoročno prizadeto poslovanje turističnih podjetij.
Kakšna bo po vaših ocenah letošnja domača poletna turistična sezona? Že na predkoronski ravni?
Med covidom sta se jasno pokazali dve značilnosti turizma: njegova izredna občutljivost na dogodke, ki jih doživlja svet in katerih značilnosti so negotovost ter okrnitev varnosti, kar se zgodi, ko pride denimo do terorizma ali zdravstvene grožnje, kot se nam je zgodilo zdaj. Razmere v panogi se spremenijo takoj in v večjem obsegu. Hkrati sta se pokazali njegova trdoživost in fleksibilnost, še zlasti kar zadeva hitro okrevanje po normalizaciji razmer. Zasedenost Obale in Ljubljane se trenutno že približuje tisti iz leta 2019, ki velja za rekordno. Finančni kazalci so letos celo boljši od omenjenega leta. Predvidevam, da se bomo do konca leta 2022 približali ali celo dosegli predkoronsko raven turističnega poslovanja. Podčrtal bi turizem na kmetijah ali podeželski turizem, ki se je izkazal kot najodpornejši proti kriznim časom. Obkroženi smo sicer z napovedmi, da bo turizem okreval do leta 2024, a to so prognoze brez resne osnove, dane kar tako po občutku ali ker nekomu to koristi. To je seveda zelo narobe, še posebej če s takimi izjavami opleta turistično-gostinska gospodarska zbornica. Kot kažejo prvi podatki objavljenih poslovnih poročil, je slovenski turizem že v letu 2021 posloval brez izgub.
Torej je zasedenost nastanitvenih kapacitet trenutno zadovoljiva? Kaj glede tega pričakujete v nadaljevanju poletja?
Po fizičnih kazalcih, to je zasedenosti kapacitet, se na Obali, v Ljubljani, termah in Kranjski Gori povsem približujemo turistično zelo uspešnemu letu 2019, torej času pred korono. Nekoliko zaostaja, se počasneje »pobira« Bled, tudi zaradi pomanjkanja kadra. Finančni kazalec prihodkov je v primerjavi z letom 2019 tudi do 20 odstotkov višji. Lahko sklenem, da v prvem polletju po koroni skoraj ne bi moglo biti bolje.
Iz turistično-gostinske panoge slišimo, da je velik problem pomanjkanje kadra. Kadrovske težave v gostinstvu in turizmu so se z izbruhom epidemije povečale, saj je zaradi protikoronskih ukrepov, med njimi večmesečne prepovedi poslovanja, prišlo do odliva delavcev, od katerih so si številni poiskali delo v drugih dejavnostih in tam ostali ali pa so zaposlitev v isti panogi poiskali v tujini. Kako se lotiti tega?
Reševanje perečega problema kadrov v turizmu je kompleksno, dolgotrajno in zahteva sistematičen pristop. Težava ni od včeraj, občutili smo jo že pred korono, pandemija je stanje samo še poslabšala. In kaj je bilo strojenega? Nič, prav nič! Priča smo bili puhlicam, da so zaposleni naše največje bogastvo, a kako, če so plačani tako mizerno, da so plače, ki jih imajo, ustvarjale revščino zaposlenih?! To je licemerje brez primere! Te težave tudi ni mogoče rešiti z ad hoc bedastimi ukrepi, kot je na primer, da podjetje obljubi nagrado zaposlenemu, če pridobi novega delavca. Treba jih je dostojno plačati, pa se bo polagoma vrnila veljava turističnim poklicem in tudi težave s kadri bodo postopoma odpravljene. Težko si je predstavljati nerazumnost lastnikov in menedžerjev, ki vidijo svoje zaposlene zgolj kot strošek delovne sile v izkazu poslovnega uspeha. Seveda bodo višje plače vplivale na strošek poslovanja, vendar je enako denimo z energenti, ki so se podržali. Višje cene bodo primorani sprejeti, za delavce pa ne bodo razprli mošnje, ker bi to, bog ne daj, znižalo dobiček. Kot da jim ni jasno, da so ravno zaposleni tisti, ki ustvarjajo dobiček. Očitno je treba zaposlene izžeti do popolne izčrpanosti, spregledajo pa se ostale možnosti racionalizacije poslovanja ali večja zavzetost pri ustvarjanju prihodkov. Danes se nam že dogaja, da so težave z odprtji nekaterih hotelov, ker ni ljudi, da bi delali. To pomeni tudi, da so povsem zatajile kadrovske službe v takšnih podjetjih.
Kdo bo letošnje poletje Slovenijo izbral za svojo počitniško destinacijo in kaj bo pri nas iskal?
Ker še vedno niso zaživeli čezoceanski in azijski trgi, bodo to verjetno predvsem gosti iz sosednjih in drugih evropskih držav. Tisti, ki so se odločili, da nas bodo obiskali, so se že odločili z nekim razlogom in dobro bi bilo te razloge poznati, še pomembnejše pa je, s kakšnimi občutki nas bodo zapustili.
Ampak vseeno: kaj prepriča tujca, da pride v Slovenijo in kaj si pri nas želi izkusiti?
V specializiranih segmentih turizma prepričajo posebnosti, ki jih v Sloveniji lahko nudimo. Menim, da to najbolje opiše primer specializiranega kolesarskega turizma ekohotela Koroš Mountain bike base na Koroškem. Pred leti je družino Štrucl, ki vodi to posebno izjemno destinacijo, obiskala skupina kolesarjev iz Avstralije. Pridobiti goste od »tam spodaj« v koroške gmajne ni ravno običajno. Vendar so avstralski kolesarski navdušenci hitro pojasnili, da so kolesarili že na himalajskih planotah, v Sibiriji, puščavi, stepah in savanah, nikoli pa še ne v rudniških rovih. Gre namreč za izredno ponudbo rudnika Mežica, kjer je mogoče kolesariti po rudniških rovih. Tako zelo preprosto je, če znamo prepoznati svoje primerjalne prednosti in jih profesionalno ponuditi trgu.
Kje pa bomo to poletje letovali Slovenci? Turistične agencije pravijo, da nas Hrvaška, kjer smo običajno poleti preživeli svoj dopust, zanima občutno manj. Zakaj in kam se bomo odpravili, če ne tja?
Mislim, da se navade, povezane z letovanjem Slovencev, niso oziroma ne bodo bistveno spremenile. Morda bo zaradi cenovnih razlogov nekaj upada zanimanja za dopustovanje na Hrvaškem, ki bo verjetno nadomeščeno s turškimi in grškimi letovišči. Zanimivo bo videti, ali je koronski čas, ki je domačim gostom približal lokalne lepote in doživetja, imel pozitivni učinek na odločitev za preživljanje dopusta doma.
Zakaj so se storitve hrvaškega turizma tako podražile? Se je morda podobno zgodilo v Sloveniji?
Hrvaški turizem je zelo nehvaležno ocenjevati, predvsem iz razloga, ker več kot 80 odstotkov nočitev realizirajo v obdobju treh mesecev. Kolikšne so zares podražitve pri naših južnih sosedih, še ni mogoče oceniti, kajti cena storitev v turizmu je izjemno fleksibilna. in če bodo ugotovili, da se je povišanje cen odrazilo na obisku, jih bodo prilagodili. Enako lahko pričakujemo v Sloveniji, čeprav slovenski turizem nima tako izrazitih sezonskih nihanj kot hrvaški. V Kranjski Gori je denimo poletna sezona že presegla zimsko. Ceno je mogoče zadržati s kakovostjo storitve. Ali bomo to lahko dosegli brez ljudi, ki bodo izvajali storitve na ravni cen? Si predstavljate mladega natakarja in njegov entuziazem pri strežbi, če njegovi gostje zlahka v dveh urah porabijo več, kot je njegova mesečna plača z vsemi dodatki vred?
Kako se je spremenil Slovenec kot turist, kakšne so njegove glavne značilnosti?
Takšne generalne ocene so vedno na nekoliko majavih nogah in nisem prepričan, da se je Slovenec kot turist res spremenil. Dejstvo je, da si želimo privoščiti počitnice ali dopust in v tem času tudi uživati, pa rajši krajši čas, kot da bi se prikrajšali za ugodje. To preprosto pomeni, da se na dopustu ne bomo odpovedovali užitkom. To je verjetno tudi vzrok za trend krajših dopustov, vendar večkrat na leto.
Pogosto je iz ust strokovnjakov za turizem slišati, da ima Slovenija še veliko potenciala, ki bi ga lahko izrabila ...
Imamo ga, a ga ne znamo dobro unovčiti, še zlasti ne v specializiranih segmentih turizma, kot so na primer apiturizem in povezava s čebelarstvom ter čebelarskimi izdelki, ornitoturizem, povezan z opazovanjem ptic v naravi, ali kolesarski turizem. Od 16. do 19. junija bo na Koroškem, točneje na Jamnici, tekmovanje v gorskem kolesarjenju Enduro world series, ki privabi tekmovalce z vsega sveta. In če odidejo od nas z navdušujočimi občutki, so to najboljši ambasadorji slovenskega aktivnega in zelenega turizma. Vsi ti specializirani turizmi so v trendu sodobnega ekoturizma in segajo v višji cenovni razred. Od govoričenja bo treba preiti k izvedbi in trženju. Čaka nas še mnogo dela, pri čemer bi bilo dobro, da imamo v mislih, da lahko uspeh dosežemo s povezovanjem vseh akterjev, od velikih turističnih sistemov do manjših ponudnikov atraktivnih doživetij. Izključevalnost ne prinese koristi, največkrat ne prikaže raznolikosti lepot Slovenije, lahko pa njeno podobo zmaliči.
Katere slovenske kotičke vi najraje obiščete in zakaj? Kje kot turistu vam je najbolj všeč?
Tukaj pa nisem objektiven presojevalec. Lepa mi je vsa Slovenija, vendar sem najraje na koroških kmečkih turizmih, z rženim kruhom in grumpi, klocovimi nudlni, repičevim golažem, kruhovim hrenom, koroškim moštom ter mojimi prijatelji. Popolna hedonija.
Slovenija je vse bolj opazna tudi na kulinaričnem zemljevidu sveta. Kaj za turizem naredi(jo) zgodbe, kot je zgodba Hiše Franko in kuharske mojstrice Ane Roš?
Pa še kako nas promovirajo in postavljajo na gastronomsko-kulinarično evropsko panoramo! Seveda to ni vsa zgodba, in ne za vsakogar. Vendar mora biti vsa ponudba, tudi preprostega bistroja, kakovostno pripravljena. In to sploh ni drago ali zahtevno. Dovolj je denimo, da gostinec ocvre kalamare na olju z ustrezno deklaracijo, ki ga menja bolj pogosto kot menja olje v svojem avtu.
Pogosto opozarjate, da bi morali biti še bolj pozorni do obnašanja in urejenosti vsakega zaposlenega, ki je v neposrednem stiku z gosti, pa naj bo to receptor ali natakar. Zakaj?
Ker s tem izkazujemo gostoljubje in spoštovanje do naših gostov, pa tudi spoštovanje do samih sebe. Hotelska veriga Hilton je opisala svoje strežno osebje tako: »Mi smo gospe in gospodje, ki strežemo gospem in gospodom.« Gostoljubje in spoštovanje pa morata biti profesionalno izpeljana, nobena servilnost in »pocukrana« uslužnost ni na mestu. Ob tem se prav z otožnostjo spominjam mojih nekdanjih sodelavk in sodelavcev, njihovo ponosno držo, ki ni imela najmanjše sledi nadutosti in so ustvarili gostom prijetno doživetje.
Pravite, da vas žalosti, da so nekateri domači hoteli povsem izrinili slovenski jezik iz komunikacije s turisti.
Turizem je globalna gospodarska dejavnost in prvi občevalni jezik je angleščina. To pa še zdaleč ne pomeni, da je slovenščina manjvreden jezik. Nasprotno, najprej bomo gosta pozdravili v slovenskem jeziku ter nato glede na potrebe in okoliščine nadaljevali z jezikom, ki omogoča komunikacijo z gosti. Vsi napisi in obvestila morajo biti tako v gostinskih lokalih kot tudi v hotelih najprej v slovenskem jeziku in nato še v angleški verziji ali kakšnem drugem jeziku, glede na poreklo naših gostov. Ob tem ne gre za nikakršen nacionalizem, ki v turizmu nima mesta, ampak za zavezanost našemu narodu, jeziku in kulturi.
Kaj si želite, da bi za turizem in njegov razvoja naredila nova vlada?
Prebral sem koalicijsko pogodbo in v njej je turizmu namenjeno nekaj stavkov. Ni prav veliko vsebine oziroma je ni nič, a vsaj ni zapisane kakšne traparije. Zelo pomembno je, da najvitalnejši deli slovenskega turizma, ki so locirani na strateških točkah, kot so Bled, Bohinj, Obala, izviri mineralne in termalne vode, zaščitena področja ..., ostanejo pod nacionalnim nadzorom. Ni res, da nimamo sposobnega menedžmenta, vendar je ta prevečkrat pod pritiskom lastniških blodenj ali političnih interesov. V teh primerih sta tako menedžmentska struktura kot tudi turizem ujetnik interesov, ki z razvojem turizma in njegovim prispevku k obči blaginji nimajo nobene zveze. Gotovo bi bilo treba opraviti objektivno analizo poslovanja podjetij v državni lasti ali solastništvu države, kajti nobenega razloga ni, da bi takšna podjetja poslovala slabše od povsem privatiziranih. Razen seveda, če v teh podjetjih, v katerih je prisotna država, ne prevladujejo korupcijski, klientelistični in ideološko-politični kriteriji nad tržno poslovnimi. O vsem, kar naj bi naredila ta vlada oziroma upamo, da bo naredila v korist turizma in naroda, pa na tem mestu niti ni mogoče spregovoriti.
