Ideja o skrivnostnem nedeljskem gostu je v mislih župnika Goriška zorela že nekaj časa in v življenje jo je spravil v sodelovanju z Luko Modicem, bratom kapucinom. Ta je odigral vlogo migranta, ki ob vratih v cerkev prosi za svojo muslimansko družino. Za župljane je bil to precejšen šok, saj prosjačenja in drugačnih ljudi na pragu domače cerkve niso vajeni. Predvsem pa niso pričakovali, da bo klošar med mašo zakorakal v cerkev, odvrgel svojo posodo, da je zaropotalo, objel župnika – ta mu je nadel štolo – in začel pridigati.
»To je bil dogodek v sklopu devetdnevnice, priprave na birmo, da bi mlade in druge farane pripravil na pot spreobrnjenja. Kaj to sploh pomeni? To ne pomeni, da odslej ne bom več 'nagajal', ampak da na isto stvar pogledaš z drugimi očmi. V tem primeru nam je morda človek pred vrati, ki je beračil, predstavljal grožnjo ali se nam gnusil, nekateri so se mu izognili, nato pa je ta isti človek prišel k oltarju in začel govoriti besede življenja.«
Ljudi ni hotel prestrašiti, gotovo pa jim je želel odpreti oči in pripraviti mašo, ki si jo bodo zapomnili. Neka gospa je takoj zjutraj stekla k duhovniku: česa takega pa doslej še ni bilo pri nas, klošar je pred vrati!
Za mlade je bil dogodek še posebej zanimiv, saj še niso videli tako bradatega duhovnika, ki bi si privoščil takšno preobleko. Tudi starejši so na vse skupaj gledali z naklonjenostjo, saj kot pravi njihov župnik: »Vedo, da jih imam rad in da jim ne bi hotel škodovati. Se pa poslužujem različnih pristopov, da si ljudje bolj zapomnijo – zato sem, recimo, za prvi november pridigal s prižnice, ki je nihče več ne uporablja. Jezus je šel na goro, jaz pa sem se povzpel na prižnico.«
Genialna zamisel ali slaba ideja?
Edini negativni komentar se je pojavil na družbenem omrežju, zapisala ga je užaljena gospa, ki sploh ni bila pri tej maši. »Čeprav sem gospe razložil, da so vsi ti dogodki namenjeni popestritvi pastoralnega življenja, da bi se tudi preko take izkušnje še bolj povezali kot občestvo ene družine, ki jim je mar za drugega, je vztrajala. Najbrž je pričakovala, da ji bom odpisal z isto mero nesramnosti.« Nekateri pač iščejo drobce, na katere se lahko obesijo, in se prepirajo na daljavo z ljudmi, ki jih ne poznajo. Boštjan Gorišek jo je skušal razorožiti s prijaznostjo. »In to je spreobrnjenje, o katerem sem govoril na začetku. To je pot, ki jo moramo vsi prehoditi – eni s komentarji na družbenih omrežjih, drugi na veleplakatih … Po drugi strani pa je bolje, da ljudje iščejo odgovore, četudi z izzivanjem, kot da bi bili indiferentni in jim ne bi bilo za nič mar.«
V tisto beraško posodico je celo nakapljalo nekaj denarja – v manjši župniji 15, v večji pa 37 evrov. Kar ni tako slabo za manj kot eno uro. Zbrani denar so namenili za ukrajinske begunce.
Ukinil je verouk
Najšokantnejša stvar, ki jo je uvedel novi župnik Boštjan Gorišek, je bila ukinitev verouka. »To je bil šok ne samo za našo župnijo, ampak kar za vso Slovenijo. Sicer sem pri verouku zelo užival, ampak mi nikoli ni bilo jasno, zakaj devet let matramo otroke, jim dajemo domače naloge, delimo listke za prisotnost pri maši, jih ocenjujemo, jim podeljujemo spričevala, da po devetih letih pomahajo župniku, cerkvi in bogu v slovo. Namesto da bi se po devetih letih čutili Cerkvi pripadni, rečejo nasvidenje in si oddahnejo, ker so se je končno rešili. Zato sem ukinil verouk za otroke in vpeljal družinsko katehezo, kar pomeni, da potekajo srečanja družin – dobimo se v cerkvi, otroci gredo včasih posebej, pojemo ... Tako začutijo, da cerkev ni samo maša, kjer morajo biti pridni in tiho, temveč da postaja naš dom, kjer se dogajajo tudi take stvari, kot je 'šov' z bratom Luko.«
