Novice Svet24

Evtanazijo ločimo na aktivno, pri kateri se življenje konča denimo s smrtonosno injekcijo, pasivno, ko govorimo o odrekanju dejavnosti, ki pacienta ohranjajo pri življenju, in neaktivno, ki predstavlja odklop z aparatur.

Poznamo še prostovoljno evtanazijo, ki poteka ob privoljenju pacienta ali njegovih sorodnikov, in neprostovoljno, ki je brez omenjene privolitve. Pomembno je ločiti še med evtanazijo in pomočjo pri samomoru. Pri slednji zdravnik predpiše smrtonosna zdravila, a jih pacient vzame sam, pri evtanaziji pa je zdravnik tisti, ki da pacientu smrtonosni odmerek.

V Evropi je evtanazija legalna na Nizozemskem od leta 2001, v Belgiji od leta 2002, v Luksemburgu od leta 2009 in nazadnje, od lani, še v Španiji. Pomoč pri samomoru pa je dovoljena tudi v dveh kantonih v Švici in Albaniji, zunaj tega dela sveta še v Kolumbiji in Kanadi, nekaj ameriških zveznih državah in avstralski zvezni državi Viktoriji.

To bi bilo mogoče pri nas

O vprašanju evtanazije tudi v Sloveniji poteka burna razprava, je pa lani na tem področju prišlo do premika – dobili smo zakonski predlog o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) ki so ga pripravili univerzitetni profesor, znanstveni svetnik in trikratni doktor znanosti Andrej Pleterski, zdravnik in nekdanji minister za zdravje Dušan Keber, pravnik Luka Mišič, filozof Igor Pribac in zdravstvena strokovnjakinja Brigita Skela Savič. Pri njegovem snovanju je aktivno sodelovalo tudi združenje za dostojno starost Srebrna nit.

Z njim bi postala uzakonjena pravica vseh polnoletnih zdravstvenih zavarovancev v Republiki Sloveniji, ki neznosno trpijo in ne morejo upati na izboljšanje svojega zdravstvenega stanja, da pod določenimi pogoji zaprosijo družbo za pomoč pri izvedbi svoje odločitve o končanju življenja. Zakon omogoča le pomoč pri samousmrtitvi. Usmrtitev, ki jo z aktivnim ravnanjem povzroči druga oseba (evtanazija), je mogoča samo izjemoma, kadar pacient, ki je uveljavil zakonsko pravico, iz objektivnih razlogov ni zmožen samostojne izvedbe samousmrtitve.

Imajo zadržke

»Večina si nas želi mirne in spokojne smrti, a je smrt lahko tudi trpeča, povezana z dolgotrajnim umiranjem in izgubo osebnega dostojanstva,« je dejala predsednica Srebrne niti Biserka Marolt Meden. Zato se jim v združenju še kako pomembno zdi državljanom omogočiti, da si lahko sami izberejo čas in kraj svoje smrti.

Osebni arhiv

Ena večjih ovir pri tem so lahko zdravniki, če bi uresničevanje zakona zavračali. In kot kaže za zdaj, nekateri niso najbolj naklonjeni premikom na tem področju, kar se je pokazalo tudi na nedavnem strokovnem srečanju z naslovom Evtanazija: pogledi iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, na kar je opozorila Srebrna nit.

Omenjeno združenje je presenetil povedni osrednji nastavek srečanja, ki se je glasil: Zdravniki nikoli ne smejo ubijati. Nič ni bolj fundamentalno in nekompromisno. 

»To je nakazovalo, da je srečanje namenjeno utrjevanju nasprotovanja evtanaziji in njene nesprejemljivosti za zdravnike, in ne morebitni razpravi o predlogu zakona,« je dejala Marolt Medenova in izpostavila še, da so pričakovali povabilo na aktivno sodelovanje na virtualnem dogodku, da bi predstavili osrednje rešitve, ki jih ponujajo s predlogom ZPPKŽ, a se to ni zgodilo.

Predstavitev in debata

STA

Da bi predlog zakona predstavili zdravstvenim organizacijam in ustanovam, saj gre za pomembno vsebino, se jim zdi nujno, zato pozivajo, da se jim omogoči predstavitev predloga ZPPKŽ zdravstvenim delavcem tako UKC Ljubljana kot drugim in da jim je omogočena odprta strokovna razprava z njimi.

Vodstvu UKC Ljubljana so poslali protestno pismo, v katerem so povedali, kako dojemajo dogodek, sporočili pa so jim še, da se jim ni zdelo primerno, da niso dali besede eni od slušateljic spletnega dogodka, članici Srebrne niti Alenki Čurin Janžekovič – sicer avtorici avtobiografije, ki govori tudi o evtanaziji – čeprav je večkrat nakazala, da bi to želela. »Ravnanje, ki si ga je privoščilo vodstvo UKC Ljubljana, naše najodličnejše zdravstvene ustanove, z Alenko Čurin Janžekovič je bilo nesprejemljivo, nesočutno in omalovažujoče,« je izpostavila Biserka Marolt Meden.

Revija Zarja

Vsebina za javnost

»UKC Ljubljana je javna ustanova, financirana z javnimi sredstvi. Njenemu vodstvu v zvezi z vodenjem posveta očitamo pristranskost in izključevalnost do drugače mislečih in nesočutno ravnanje. Teh očitkov, če ne držijo, se bodo najbolje otresli z objavo posnetka. Zato terjamo transparentnost, da bi si ljudje lahko sami ustvarili sodbo o resničnosti in pomembnosti naših kritik, vodstvo UKC Ljubljana pozivamo k objavi posnetka posveta,« je poudarila Biserka Marolt Meden in dejala, da bodo v nasprotnem primeru potezo največje slovenske bolnišnice razumeli kot zavračanje odprte in argumentirane javne razprave o možnosti uzakonitve pomoči pri končanju življenja.

»Od ljubljanskega kliničnega centra terjamo transparentnost, da bi si ljudje lahko sami ustvarili sodbo.« Biserka Marolt Meden

Še enkrat je podčrtala, da v njihovih očeh ni sprejemljivo, da bolniki njihovih intenzivnih oddelkov ne smejo razpravljati s svojimi zdravniki o vprašanjih medicinske etike. »To zavračanje je v demokratični javnosti nesprejemljivo, zato še enkrat pozivamo UKC Ljubljana k objavi posnetka posveta,« so sporočili iz Srebrne niti.