Nastja Škopac je poleg vsega naštetega tudi žena in mama treh hčerk. V zadnjem času se političnemu dogajanju, saj z njim ni pomirjena, posveča še bolj. Pogosto o njem razmišlja na družbenih omrežjih.
Pozdravljeni, Nastja! Hvala, ker boste delili svoje misli. Te sicer radi objavljate tudi na Twitterju. Zakaj?
Konkretno je to družbeno omrežje moje okno v svet, saj na njem spremljam kopico časopisov, portalov in agencij, kar mi prinašajo vsakodnevne novice iz Amerike, Kitajske, Evrope – skratka celega sveta, in seveda tudi od doma. Sicer pa je na njem moj mehurček zelo urejen, saj sem si ga prikrojila po svoji meri. Ravno zato, ker si lahko prilagodim uporabniško izkušnjo, mi je všeč. Dojemam ga kot orodje za informiranje, pa tudi razpravo z drugimi uporabniki o različnih, pogosto političnih temah. O slednjih zelo veliko sploh zdaj, pred volitvami.
Kako občutite Slovenijo?
Slovenija je ne povsem moja edina domovina, ker čutim, da pripadam še kam. Moje korenine namreč segajo vsaj še na Hrvaško in v Italijo, korenine mojih hčera pa še kam. Je država, v kateri si definitivno želim živeti. Je dežela, ki jo imam rada. Se pa v njej ne počutim tako dobro, kot sem se. Sem zaskrbljena. Ne toliko zase kot za prihodnost zanamcev in s tem svojih otrok in vnukov.
Zakaj? Kaj je tisto, kar vam povzroča manj prijetne občutke, skrbi?
Zagotovo to, kako se (še naprej) uničuje položaj in vlogo ženske. To dojemam zelo osebno. Zelo pogosta je v naši družbi domestifikacija, kar pomeni, da ženske dojemamo in prikazujemo pretežno kot matere in gospodinje. Sama sem odraščala v skupnosti, kjer so bile ženske spoštovane, enakopravne, izven nje pa je bila zgodba drugačna. Žal. Torej sem imela vsaj v svojem ožjem, mikrookolju, srečo. Rada bi, da bi jo imele tudi preostale Slovenke, vendar ne samo znotraj svojih celic, ampak na ravni celotne družbe. Ta zgodba še ni dokončana. Ne gremo v pravo smer. Samo en primer, ki nakazuje, kako nazadujemo, je ponovno obujena razprava o nekaterih temeljnih pravicah, ki smo si jih ženske izborile skozi čas. Tako je ponekod slišati o odrekanju reproduktivnih pravic, ki vključujejo pravico do zadovoljujočega in varnega spolnega življenja, pravico do svobodne odločitve o rojstvu otroka, do zdravljenja zaradi spolno prenosljivih bolezni in neplodnosti ter pravico do varnega materinstva. Sem spada tudi pravica do splava. Ne morem si predstavljati, da bi moja vnukinja prišla h ginekologu, želela uresničiti eno od teh pravic in bi ta uveljavljal ugovor vesti (to je, ko odkloni zdravstveni poseg, če sodi, da ni v skladu z njegovo vestjo). Ravno v vašem časniku sem nedavno brala, da je v Sloveniji na področju ginekologije deset specialistov ginekologije od skupno 392, ki jih ugovor uveljavlja. To je nesprejemljivo. Pa ne samo to. Še vedno so ženski zaslužki nižji od tistih, ki so jih deležni moških. Ne želim si, da bi moje hčerke imele službe, v katerih bi samo zaradi spola prejemale 20 odstotkov nižjo plačo od svojih moških kolegov, ki so enako izobraženi, sposobni. Nujno moramo doseči standarde razvite in enakopravne družbe.
Ob vsem, kar izpostavljate, ne smeva pozabiti tudi na politični vrh, ki je v zadnjem obdobju večkrat poskrbel za napade na ženske, kar je sprožilo veliko ogorčenje javnosti. Kako ste vi občutili to njihovo obnašanje?
Že v preteklosti se je to večkrat dogajalo. V tem obziru me je najbolj potolkel odnos do Alenke Bratušek v času, ko je kandidirala za evropsko komisarko. Kaj so ji takrat delali! Bilo je ostudno. Za uničenje njene kandidature za funkcije komisarke so bila uporabljena vsa sredstva. Od takrat je šlo vse samo še navzdol.
Na enem od nedavnih volilnih soočenj – no, bolj po njem na družbenih omrežjih, so se recimo politiki obregnili ob noge Tanje Fajon.
Seksizem! Nedopustno! Pogosto slišimo opazke v zvezi z videzom žensk. Moje stališče je, da se o njem ne razpravlja, se ga ne zlorablja. Za opazke o telesu, obleki, čevljih, frizuri in preostalem ne sme biti prostora. Saj razumem, da je pomembno, kako smo oblečeni in da glede tega obstajajo družbene norme. Razumem tudi, da bo časopis, ki se ukvarja z modo, komentiral obleko, ampak s pomembno razliko, saj bo v povsem nekem drugem kontekstu. Na račun videza raztrgati človeka je linč z nedopustnimi sredstvi!
Kaj pa grožnje in žalitve Nike Kovač, ki jih je prispeval marsikateri aktualni minister, celo predsednik vlade?
V zadnjem času so me prav napadi nanjo najbolj prizadeli. Nika je družben organizator, sploh ne politik, a so se nanjo spravili prav politično. No, ne glede na to, kaj je njena vloga, se kaj takega ne bi smelo zgoditi. Tako so me vznejevoljili, da sem se odločila, da moram nekaj ukreniti, ne samo sedeti doma in se jeziti. Pomembno je obsoditi take poteze, za to pa je več poti. Ena od njih je, da poskrbimo, da so na položajih ljudje, ki posedujejo prave vrednote, imajo etiko, manire in kulturo.
Ker od njih vedenja prevzemamo.
Tako je. Potem slišiš najstnike, ki uporabljajo tak diskurz in besednjak in te pretrese. Če grem še malo nazaj, bi ocenila, da imamo že kar bogato zbirko javnih funkcionarjev, ki so pomembno prispevali, da smo, kjer smo. In veste, kaj nas najbolj ovira, da bi se to spremenilo? Naša potrpežljivost, tolerantnost. Oboje sta sicer zelo lepi lastnosti, ampak ne v tej zgodbi. Ti dve vrlini nam zelo škodita, saj nas delata pasivne; ko nekdo izjavi, naredi (ne)kaj neprimernega, se ne odzovemo v smislu, da se oprimemo prepričanja, da saj bo sam doumel, da je storil narobe. Ne, ne bo! Mi mu moramo to jasno pokazati.
Kaj lahko vsak od nas stori, da se to spremeni?
O tem sem se veliko spraševala. Zdi se, da je to, da nekaj samo obsodiš na nivoju družbenih omrežij, kar ljudje še najraje počnemo, premalo, zato se osebno trudim, da grem dlje, ampak lahko pri tem storim omejeno. Več lahko storijo, in nanje stavim, »opinion makerji« (angleški izraz za ustvarjalce mnenja, op. p.), torej tisti pomembnejši od mene. Oni nam morajo biti zgled in moralno zrcalo. Edino primerno je, če take položaje zasedajo, da nam kažejo, kaj je prav in kaj ne. Kot figuro, ki bi to morala izpolnjevati, najprej vidim predsednika države, vendar aktualni tega ne doseže. Ne morem se sprijazniti, da imamo že osem let na najvišji državni funkciji, sicer »samo« protokolarni, človeka, ki se temu niti malo ne približa in se raje »guga na zaprtih otroških igriščih« ali pa se javno sramoti z: »Ajde, miška mala, gremo! To mi deli, to mi deli.« In če menim, da je predsednik države nevreden položaja, ki ga zaseda, pa je predsednik vlade zagotovo odgovoren za »odslužene prostitutke«. Ne samo oškodovanima novinarkama, tudi vsem nam in meni!
Kakšno državo si želite?
Take, kot je, zagotovo ne. Zato si prizadevam za spremembo oblasti, tako s pasivno volilno pravico, s tem, ko bom oddala svoj glas, kot z aktivnim udejstvovanjem v družbi. Pomembno je in upam, da bodo to razumeli tudi tisti, ki bodo v novi vladi, da je treba to družbo v temelju zaščititi pred tako destruktivnimi obnašanji. Nujno je zavarovati institucije oziroma braniti njihovo neodvisnost, prav tako v vseh pogledih poskrbeti za civilno družbo. Morda v enem mandatu vsega še ne bo možno doseči, pa tudi sicer se mi zdi, da nam je Slovencem velika vrednota, da so spremembe počasne.
Kaj vas najbolj skrbi?
Daleč najbolj, da je Slovenija brez vsake vizije za prihodnost. Vizije, ki bi segala čez volitve oziroma štiriletni mandat. Ker ko jaz razmišljam o demokraciji, se mi zdi ključno imeti odgovor na vprašanje, kakšno državo si želimo čez 20, 30 in več let. Da tega ni, je resen problem. Saj vizijo smo do prihoda v evropsko skupnost imeli, ko smo to dosegli, pa …
Kakšna pa je vaša vizija Slovenije?
Ker bo to Slovenija mojih otrok, še bolj pa vnukov, bom tja pogledala v luči tega dejstva. Zanje in ostale si želim, da bi bila še vedno zelena, da bi imela vodo in da ne bi bilo energetske revščine. Želim si vključujočo družbo za vse, da bi imel vsak možnost delati in pravico preživeti, javno šolstvo, javno zdravstvo, urejeno stanovanjsko politiko. Bi bilo pa nujno to pomembno vprašanje zastaviti predvsem mladim.
Opazite, da se mlajše generacije vse bolj vključujejo v pomembne debate, ki zadevajo državo, njeno prihodnost, se zavzemajo za pravice, in to ne samo svoje, pokažejo, kaj jim ni prav, izkazujejo interes za uresničevanje demokracije ...
Ja, in to me navdušuje! Ko me sprašujete o mladih, bi rada povedala, da me zelo veseli, da imamo tako dobro javno šolstvo. V svetovnem merilu je dokazano priznano kot dobro. Med drugim ogromno poudarka daje naravi in njenemu spoštovanju. Prav to, kako bomo ravnali z njo, je eno najpomembnejših globalnih vprašanj. Otroci pa se že v vrtcu učijo odnosa do nje, na primer ločevanja odpadkov, in to znanje prenesejo tudi domov na svoje starše, stare starše. Vidite ta vpliv!? Vse se začne z mladimi. Z njimi lahko – in bomo – spreminjamo svet!
Kakšen je za vas dober predstavnik ljudstva? Kakšni ljudje naj sedijo v parlamentu in v roke primejo vodenje države?
Če govorim o oblasti na splošno, se mi zdita najbolj pomembni tako izvršna sposobnost oblasti kot njena zmožnost globalnega pogleda vnaprej. Če se dotaknem samo ene funkcije, ministrske, menim, da jo mora zasesti človek, ki področje, ki ga zastopa, zelo dobro obvlada. Ker nekdo, ki prevzame resor, ki ga ne razume, ne pozna zakonodaje in procesov, ima lahko najboljše ideje, pa jih ne bo mogel izpeljati. Ko pogledam nazaj, smo imeli kar nekaj izvrstnih ministrov, denimo Gregorja Viranta, ministra za javno upravo med leti 2004 in 2008. Z njim ne delim političnega mišljenja, opazila in priznala pa sem njegove dosežke. Bil je eden največjih strokovnjakov za področje javne uprave, predvsem ker je vedel, kako deluje njeno kolesje in je tudi strokovno razumel, kam javna uprava mora priti. Veliko je dosegel. Pa še kakšnega bi lahko omenila.
Kakšna so vaša pričakovanja od nove vlade?
Upam, da bo vlada, ki jo bomo dobili, premogla širši pogled, onkraj štiriletnega mandata, ker kot sem že omenila, bi bilo nujno, da se začne ukvarjati z vizijo Slovenije in tem, kakšna bo čez desetletje, dve, tri. In da ta vizija postane zavezujoč dokument, ki se uresničuje. Sicer se sproti, če se okoliščine, stališča spremenijo, prilagodi, vendar le v konsenzu in s ponovnim razmislekom. Želim si tudi vlade, ki bo razmišljala in poskrbela za vse; za mlade, nas, odrasle, starejše, za tiste s socialnega roba, Rome, migrante … Oblast mora poskrbeti za vse, ne le tiste, ki so jo izvolili, ki ji prikimavajo. Lahko vam povem, da se bom volitev nedvomno udeležila. Pri tem bi rada izpostavila, da si želim, da bi to storili tudi drugi državljani. Cel kup strank je, med katerimi lahko izbirajo. Pomembno je, da izberejo tisto, za katero čutijo, da zastopa njihove interese. Pomembno je, da izrazimo, kaj si želimo, ker to, da ostanemo doma, je najslabše. Bi pa na koncu rada dodala še misel s Twitterja, ki pravi, da na volitvah, ko izbiraš stranko, ne izbiraš moža, žene – se ne poročaš, ampak izbiraš avtobus, ki te bo pripeljal najbližje želeni postaji. Saj morda nobeden od teh, ki so na voljo, ne gre točno tja, ampak izbereš pač tistega, ki te pripelje najbližje cilju. Sicer pa nam želim srečo, saj bomo morali v prihodnosti sprejemati težke odločitve. Da bodo te lažje in dobre, pa je treba imeti delujočo demokracijo. Do tja pa nas loči še kar nekaj …
