Na intervju pride ob dogovorjenem času in s širokim nasmehom, nalezljive dobre volje. »Ker počnem toliko stvari, si moram čas dobro razporediti, pa še narediti malo rezerve zaradi nepredvidenih stvari. V zadnjih dneh jih je bilo toliko, da sploh še nisem utegnil strniti vseh vtisov,« za začetek veselo pove postavni športnik. Od malega je bil prava žverca, doda, nikoli pri miru, vse ga je zanimalo.
Pomembno je vztrajati
»Pravijo, da sem znal prej smučati kot hoditi. Za domačo hišo so nam delali skakalnice, da smo se mulci lahko spuščali. Te in še druge vragolije sem počel z najboljšim prijateljem Nikom. In ker se je njegovemu zdaj že pokojnemu očetu zdelo pametno, da bi naju nekam usmerili, so naju pri petih letih vpisali v smučarski skakalni klub. Prvi treningi so bili bolj za zabavo in druženje, rezultatov sprva ni bilo. Vendar sta mi starša, oče Lovro, ki nikoli ni bil športnik, ukvarja se z marketingom in oglaševanjem, ter mama Mateja, srčna učiteljica razrednega pouka, vedno dopovedovala, da je treba pri tem, za kar se odločiš, vztrajati do konca. Žal mi je, ker se danes veliko otrok navduši nad športom, vendar marsikdo ne vztraja in potem ne dosežejo rezultatov. Tudi sam do 15. ali 16. leta nisem imel rezultatov, a sem vseeno vztrajal, hodil na treninge in tekme. Leta 2017 pa se mi je (končno) odprlo in potrdilo, da je bilo vredno truda,« pripoveduje Žiga, ki je zelo navezan na svoje domače. Sedem let starejša sestra Sara potrebuje več vodenja in sodelovanja, saj se je rodila s poškodbo možganov, ki je nastala pri poskusu zunanjega obrata zaradi maternične vstave ploda in zakasnelem carskem rezu. Tistih nekaj sekund, ko je bila brez kisika, je za vedno zaznamovalo njeno, pa tudi življenje preostale družine.
Sestra Sara je eno veliko sonce
»Na Saro sem zelo navezan in ponosen. Dala mi je zelo veliko in je zelo pomemben člen v mojem življenju. Ob njej in zaradi nje sem dobil širino, strpnost, sprejemanje drugačnosti in vse, kar spada poleg. Zelo cenim njeno iskrenost, ob njej se zavedam, da nas v življenju lahko spremljajo drugačne stvari in ljudje, ki so neskončno srčni, iskreni ter ljubeznivi. Starša sta jo zelo lepo vzgojila. Nista popuščala, kot bi marsikdo. Poskušala sta storiti vse, da bi bila čim bolj samostojna in neodvisna. Na odraščanje z njo imam zelo lepe spomine. Tudi na številne tabore, na katere smo hodili otroci s posebnimi potrebami in njihovi družinski člani. Povezovali smo se med seboj, si izmenjevali izkušnje, se podpirali. Pa tudi midva s Saro sva vedno nekaj počela, bila aktivna. Ko sva bila majhna, je ona pela, jaz pa sem igral na harmoniko, pozneje na kitaro in klavir. Ob treningih sem namreč končal še glasbeno šolo, do osemnajstega leta pa hodil na ure harmonike k Janezu Fabjanu iz Besnice. Tega inštrumenta sem se začel učiti pri treh letih, ko sem dobil prvo plastično harmoniko. Tako sem vlekel meh in igral Avsenike, da se je pokvarila. Neskončno sem bil vesel, ko mi je Miklavž prinesel novo. Tudi v glasbi me zanima veliko stvari in si puščam odprte možnosti. Želim si, da ljudje sprejmejo mojo glasbo, se z njo poistovetijo in jim z njo polepšam kak trenutek. Za nastope in ustvarjanje albuma pa nimam časa. Ravno tako ne za vaje s skupino. Morali bi naštudirati repertoar in vaditi, a vse ne gre. Smo pa lani nastopili na eni poroki,« pove skakalec, ki še zdaj rad poje s sestro. Ona pa je njegova velika navijačica. Zelo rada prihaja na tekme v Planico ter z zastavo in trobljo navija za brata. Kadar ga ni doma, ga zelo pogreša. Zelo je vesela, kadar jo pelje na kavo ali sladoled, in uživa, kadar jo pelje v »službo«, kakor reče, ko gre vsak dan v varstveno-delovni center, kjer z drugimi varovanci izdelujejo glinene ptičke, sestavljajo rokavice in druge stvari.
Treningi in stroga (samo)disciplina
Žigovi uspehi so torej prišli bolj počasi, a nato jih je bilo čedalje več. Prve je začel dosegati v Sloveniji, nato po drugih alpskih državah, pa na celinskem pokalu in tekmah svetovnega pokala. »Po skakalnici se me nikoli ni bilo prav strah spustiti. No, morda malo v mlajših letih, ko sem šel s 50-metrske na stometrsko. Malo treme sem imel tudi pred prvim skokom na velikanki. Kadar precej piha, se fantje včasih pošalijo, naj grem prvi, da bodo videli, kakšna je situacija,« se smeji Žiga, ki je s 186 centimetri precej visok za skakalca. Samo nekaj jih je, med njimi tudi njegov dobri prijatelj in sostanovalec Anže Semenič, ki se je nedavno odločil za slovo od skokov, visokih okoli 180 centimetrov, drugi so nižji. Sam svoje višine ne dojema kot oviro. »Ovire si postavljamo v glavi. Glede na rezultat so moji centimetri prednost,« se muza športnik, ki se mora tako kot drugi skakalci držati strogih omejitev glede teže. Če si prelahek, je problem, ker boš težko izpeljal sezono, če pa si pretežek, izgubljaš metre. Zato skuša biti ves čas »na spodnji meji«. »Vsi dajemo od sebe maksimum, da bi dosegli rezultate. Biti smučarski skakalec je način življenja, pred štirimi leti sem začel pri prehrani sodelovati z Leonom Bedračem, dal mi je nekaj usmeritev. Res pa je tudi, da imamo kopico težkih treningov, ko pridemo domov sestradani in bi jedli. Vsak si mora sam postaviti mejo, koliko lahko poje, da dobi energijo, obenem pa ne smemo imeti preveč mišic. Zdaj me prav nič ne gane, če se kdo ob meni baše s pico. Vsakih nekaj mesecev si jo privoščim tudi sam, sicer pa se pač držim režima prehranjevanja. Zaradi tega in treningov sem bil pred začetkom letošnje sezone v odlični formi, potem pa mi jo je zagodel covid,« pove.
Zaradi covida čez noč ob vso moč
Tisto oktobrsko soboto so še skakali v Kranju, v nedeljo zvečer pa je že imel 40 stopinj vročine, bil pozitiven na testu, nato pa čez noč ni mogel več dihati, ni prišel do zraka. Odpeljali so ga na pregled na Golnik, enajst dni je imel visoko vročino. Teden dni ni mogel vstati iz postelje, več kot mesec in pol je bil odrezan od športa, skokov. »Od tekmovalne teže sem shujšal še tri kilograme. Bil sem sama kost in koža. Ti spomini niso nič kaj prijetni. Šele po enem mesecu sem lahko prvič zapustil hišo in šel malo ven. Nato se je začelo izboljševati. Moral sem se prisiliti, da sem kaj pojedel, počasi sem začel prihajati k sebi. Čim prej sem si želel spet trenirati. Nikoli ne bom pozabil prvega treninga s kondicijskim trenerjem Darjanom Spudičem, ki me je dal na tekaški trak. Začela sva s hitro hojo in lahnim tekom. Ves čas sem imel uro za srčni utrip, da ne bi pretiraval. Po desetih minutah hoje na traku se mi je zavrtelo, da sem komaj prišel dol. Pri osnovnih vajah sem se tresel, nisem imel nobene moči. Napredek se je kazal le počasi. Ko pa sem šel končno na skakalnico, se mi je zdelo, da se fizično počutim že čisto dobro, vendar v roki nisem imel več občutkov, ki sem jih potreboval za skok. To me je zelo potrlo, saj sem bil, preden sem zbolel, v zelo dobri kondiciji, imel sem krasne občutke. Po samo štirih treningih sem šel na novoletno turnejo, in ta je bila nov udarec po glavi. Nisem niti utegnil preizkusiti smuči in dresa. Zelo sem hvaležen trenerju Robiju Hrgoti, da me je kljub temu, da sem se uvrščal na 45. ali 50. mesto, obdržal v ekipi. Po tistem je šlo samo še navzgor,« razlaga svojo neverjetno zgodbo skakalec, neskončno vesel vseh uspehov. Po odličnih rezultatih v Planici si ni utegnil oddahniti, saj ga je čakala kopica obveznosti – sprejemi pri sponzorjih, predsedniku, pa tudi doma v Besnici so mu sokrajani pripravili topel sprejem. Medtem ko tole prebirate, pa je Žiga že na zasluženem dopustu na sončnih Kanarskih otokih. Druženje s prijatelji, deskanje … Ob vrnitvi ga čaka še zaključek študija menedžmenta v športu na fakulteti za organizacijske vede, kjer mu manjkajo le še trije izpiti in diploma. Sploh ne dvomi, da tudi tega ne bo spravil pod streho. Žiga je res izjemen fant!
