Za socialno državo lahko označimo tisto, ki svojim državljanom zagotavlja določeno stopnjo socialne varnosti. Cilj je dostojno življenje vsakega posameznika. To doseže na način, da je pozorna do blagostanja družbe in uresničevanja temeljnih pravic posameznikov. Ključni so tako državni programi, ne le socialni transferji, kot tudi drugi ukrepi, ki pripomorejo k večji socialni varnosti.
Dozdajšnje vlade so (bile) bolj ali manj prepričane, da Slovenija je socialna država, a je njihovo videnje na hudi preizkušnji, saj ji pred nosom ves čas skačejo revščina, izredno krhek zdravstveni sistem, pomanjkljiva skrb za srebrno generacijo, višanje življenjskih stroškov, prikrajšani starši otrok s posebnimi potrebami in redkimi boleznimi, nezadovoljni mladi, ki so v bivanjski stiski, saj jih pesti stanovanjska problematika, pa tudi slaba štipendijska politika, če osvetlimo le največje črne pike in dodamo, da je seveda ob epidemiji in gospodarski krizi udejanjanje socialne države še toliko večji izziv.
Naslednja vlada bi si morala na področju socialne varnosti zastaviti več prioritet, med njimi zmanjšanje administrativnih ovir, skrb za ustrezno višino minimalne plače, socialna zavarovanja po načelu »prispevki po zmožnostih – pravice po potrebah«, integrirano dolgotrajno oskrbo in dostojne pokojnine, menijo v Socialni zbornici Slovenije (SZS) in Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Prva kot najvišjo prioriteto vidi dolgotrajno oskrbo. Nujne naj bi bile namreč priprave na izvajanje tega novega zakona, pri čemer bi bilo treba oblikovati integrirano dolgotrajno oskrbo. V predlogih pravilnikov se dolgotrajna oskrba zelo drobi, spregledane so vrste invalidov, so posvarili.
Minimalna je res prenizka
Novo vlado pozivajo k potrebi po korenitih spremembah zakona o socialnem varstvu po načelu, da je treba »ustvarjanje storitev na podlagi potreb uporabnikov, ne na podlagi potreb izvajalcev«, ter zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov v smeri zmanjšanja administracije. Omenjajo tudi še vedno preveč birokratizirane postopke ugotavljanja upravičenosti do socialnovarstvenih transferjev, kar je treba popraviti. Ne morejo mimo minimalne plače, ki je prenizka, in razlik med regijami, ko gre za revščino, kar po njihovo terja decentralizacijo.
Spomnili so na reorganizacijo centrov za socialno delo, ki po njihovem mnenju ni dala rezultatov, še vedno naj bi bili kadrovsko podhranjeni. Od prihajajoče vlade pričakujejo tudi več poudarka na izobraževanju deležnikov s področja socialnega varstva. Z nekaterimi od naštetih prioritet se strinjajo tudi v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Kot so pojasnili, je nujno vztrajanje »na primerni višini minimalne plače« in socialnih transferjev. Glede na prepričanje, da so najboljša garancija socialne varnosti in preprečevanja revščine obvezna socialna zavarovanja po načelu »prispevki po zmožnostih – pravice po potrebah« in zajamčeni zneski pravic za socialno varnost, se zavzemajo tudi za spoštovanje na tem temelječe socialne države. Pri reformi obveznih socialnih zavarovanj je nujno soglasje socialnih partnerjev, so podčrtali.
Treba bo zagotoviti nove vire za pokojnine, so opozorili in izenačiti prispevke za pokojninsko zavarovanje, ki jih plačujejo delavci in delodajalci. Kot pomembno prioriteto prihodnje vlade vidijo tudi ureditev dostojnih pokojnin in upokojitvenih pogojev v prvem pokojninskem stebru.
Programi eno, ravnanje drugo
Ostajamo pri starejših. Eni od bolj glasnih pred volitvami so v združenju za dostojno starost Srebrna nit. Njihova predsednica Biserka Marolt Meden je povedala, da so podrobno preučili strankarske programe in med drugim ugotovili, da jih le nekaj jasno naslavlja problematiko starejših in izpostavlja več kot le splošno potrebo po pokojninski reformi. V združenju se sicer dobro zavedajo, da so »volilni programi eno, ravnanje izvoljenih poslank in poslancev ter vlade pa nekaj drugega«.
Pričakujejo, da se v koalicijsko pogodbo vključi čim več njihovih predlogov. Z njihovo uresničitvijo bodo namreč zagotovljena dostojna starost. Predlogi Srebrne niti so med drugim ustanovitev ministrstva za starejše, zagotovitev javnih nastanitev za starejše, sprejetje kadrovskih standardov in normativov za področje socialne oskrbe in zdravstvene nege na področju dolgotrajne oskrbe, povečanje vloge stanovalcev in njihovih sorodnikov pri upravljanju domov, ureditev najnižje pokojnine ter izvedba nujnih sprememb po njihovem slabega zakona o dolgotrajni oskrbi, če jih izpostavimo samo nekaj.
Samo 22 tisoč jih ima to
Tudi iz humanitarnih vrst prihajajo pozivi po izboljšanju življenja starejših. Ninna Kozorog, zdravnica in ustanoviteljica društva Humanitarček, je poudarila, da mora naslednja vlada avtomatizirati pravice, ki pripadajo najstarejšim, saj so z zakonodajo že predvidene pravice zanje nedostopne, saj jih ne poznajo ali pa je sistem vlog zanje prezapleten. Pri tem ima v mislih birokratske prepreke in tudi to, da seniorji niso digitalno pismeni. Še posebej je opozorila na varstveni dodatek za tiste, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati. »Tega v Sloveniji prejema le okoli 22.600 ljudi, čeprav pod pragom revščine živi več kot 90 tisoč starejših od 60 let,« je podčrtala.
Ne samo upokojence, ampak vsakega Slovenca so močno prizadele podražitve energentov in hrane. Ta udarec še najbolj čuti več kot 250 tisoč Slovencev, ki živijo pod pragom revščine. Stopnja tveganja revščine se žal pri nas vsako leto povečuje. Med 254 tisoč osebami, ki so živele pod pragom tveganja revščine, je bilo največ upokojencev, kar 97 tisoč upokojenih oseb (med njimi dve tretjini žensk), 46 tisoč je bilo revnih zaposlenih (5 odstotkov med delovno aktivnimi osebami), 38 tisoč je bilo brezposelnih (43,4 odstotka od vseh brezposelnih), 41 tisoč mladoletnih otrok oziroma desetina vseh otrok v Sloveniji, 32 tisoč pa je bilo drugih oseb (nezmožni za opravljanje dela, gospodinje, študentke in študenti ter ostale neaktivne osebe).
Bo blažila država ali ...
Ni čudno, da državljani od nove vlade pričakujejo, da bo odločneje ukrepala v smeri blaženja posledic inflacijskih pritiskov. Inflacijska tveganja so se v zadnjih dveh letih okrepila zaradi povečane stopnje negotovosti, povezane zlasti s koronakrizo, pa tudi z nekaterimi drugimi dejavniki in dogajanji, vključno z vojno v Ukrajini. V Trgovinski zbornici Slovenije del rešitve za blaženje posledic vidijo v povečani samooskrbi, tesnejšem sodelovanju gospodarskih deležnikov in ponovni vzpostavitvi dobavnih verig. Po njihovo je ključno, da vse napore usmerimo v povečanje prehranske in energijske samooskrbe.
Analitik na Gospodarski zbornici Slovenije Bojan Ivanc se sicer odziva na prepričanje javnosti, da bi morala gospodinjstvom inflacijska gibanja blažiti država. Poudarja, da to ni njena vloga, še posebej ne z uporabo fiskalnih sredstev. Kot je dodal, mora država vendarle počasi preiti iz ekspanzivne v restriktivno fiskalno politiko. Že aktualno izplačilo vavčerjev povečuje inflacijska tveganja, saj pomeni dodatna sredstva, ki jih prejmejo gospodinjstva na svoje račune. Morebitno znižanje stopnje davka na dodano vrednost pa bi povečalo javnofinančni primanjkljaj, je prepričan Ivanc.
Predsednik fiskalnega sveta Davorin Kračun je opozoril, da je Slovenija kot članica evroskupine pristojnost svoje denarne politike prepustila Evropski centralni banki. Zato monetarni vzvodi za spoprijemanje z inflacijo niso v naših rokah, je spomnil, so pa v rokah države vzvodi fiskalne ter dohodkovne politike in ta mora biti po njegovih besedah proticiklična. Predvsem je treba poskrbeti za to, da se zunanjim generatorjem inflacije, kot sta rast cen surovin in še vedno dokaj ohlapna monetarna politika, ne pridružijo še notranji generatorji inflacije, je dejal.
Kračun ob tem opaža, da predvsem zahteve po povišanju plač v javnem sektorju in povišanju cen različnih storitev že vzbujajo notranje generatorje inflacije. Takšen primer je denimo zelo jasna povezava med povišanjem plač zdravstvenih delavcev in zaposlenih v negi ter povišanjem cen v domovih za starejše.
Ko združimo zahteve po povišanju plač in posledično zahteve po povišanju cen storitev na eni strani ter se temu pridružijo še zunanji vzroki inflacije prek cen energije in surovin, se ujamemo v inflacijsko spiralo. Temu je treba posvetiti polno pozornost ter seveda delovati v sozvočju z Evropsko komisijo in Evropsko centralno banko, je prepričan Kračun.
Naši prihodki so …
Žalosten je pogled na še nekaj postavk, in sicer podatki ministrstva za finance za leto 2019 kažejo, da je letni prejemek do minimalne plače prejemalo celo 662 tisoč davčnih zavezancev, manj kot povprečno plačo pa kar 1.150.000 zavezancev od 1,5 milijona davčnih zavezancev. Glede na zvišanje minimalne plače v letih 2020, 2021 in 2022, ko se je zvišala s 886 bruto na letošnjih 1074 bruto, je delež ljudi z najnižjimi prihodki zagotovo še krepko večji.
Nič manj ne skrbi podatek, da srednji razred izginja ne samo v tujini, ampak tudi pri nas. To nam pove povprečna plača Slovenke in Slovenca (povprečna plača je seštevek vseh rednih prihodkov zaposlenih posameznikov, ki ga nato delimo s številom vseh zaposlenih), ki je leta 2020 znašala 1066 evrov. Iz leta 2020 je tudi podatek Sursa, da je 63,9 odstotka zaposlenih oseb prejemalo plačo, nižjo od povprečne.
Ena od najbolj kritičnih problematik je javno zdravstvo. Trenutne številke oziroma dejstva so namreč več kot zgovorna: 130 tisoč ljudi je brez osebnega zdravnika, skoraj 600 brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja, 80 tisoč pa brez dopolnilnega. Poleg tega ima v rokah napotnice za pregled ali poseg več kot pol milijona Slovencev, od tega jih skoraj 100 tisoč na svojo obravnavo čaka nad dopustno čakalno dobo!
