Novice Svet24

Gregor Majdič je kot profesor na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani in Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru lani uspešno kandidiral na mesto rektorja največje slovenske univerze. Majdič je primarno znanstvenik na področju molekularne endokrinologije, drugače pa tudi pisatelj in, kot se sam opiše, popotnik. Meni, da akademiki morajo biti prisotni in aktivni v javnem diskurzu, kar najbolj želi pokazati z lastnim vzorom. Z njim smo se pogovarjali v četrtek, 17. marca, na sedežu univerze na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Če začneva kar z najbolj aktualnim dogajanjem, ki še vedno dominira v medijih, to je seveda vojna v Ukrajini. Vaša univerza se je kmalu po izbruhu konflikta odzvala, lahko pojasnite, zakaj in kako se je angažirala Univerza v Ljubljani glede te vojne?

Vojna v Ukrajini nas je vse zelo presenetila in precej šokirala. Nihče si ni mogel predstavljati, da je v letu 2022 mogoč takšen brutalen napad ene države na drugo državo. Na Univerzi v Ljubljani smo se odzvali najprej z obsodbo te agresije in izrazi solidarnosti s prebivalci Ukrajine, potem pa takoj z iskanjem rešitev in možnosti, kako bi lahko pomagali ljudem, ki so ostali ujeti v Ukrajini oziroma so zaradi vojne vihre zbežali iz svoje države, zlasti našim kolegom iz akademsko-raziskovalnih okolij in študentom, ki jih je ukrajinska kriza prizadela. Tukaj smo zelo aktivni, poskušamo sodelovati z vlado ter ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport, da bi lahko čim bolj pomagali ljudem iz Ukrajine, seveda pa se pri tem kažejo tudi zakonske omejitve, s katerimi se srečujemo. Glede teh smo z vlado v stiku, kako čim bolj olajšati prihod beguncev iz Ukrajine v Slovenijo in kako jih vključiti v naš sistem – od profesorjev do raziskovalcev in študentov. Na predsednika vlade in pristojno ministrico za izobraževanje smo prejšnji teden tako naslovili poziv, da bi uvedli štipendijski sklad za ukrajinske študente, predlagali smo, da se poveča število mest za mlade raziskovalce, da bi lahko v te programe vključili ukrajinske študente. Na univerzi smo medtem pozvali vse raziskovalce, naj preverijo, ali imajo kapacitete, da bi lahko zaposlili ukrajinske raziskovalce v projektih, in dobili smo kar nekaj odzivov. Spet, zaradi zakonodaje je treba narediti javni razpis, ki pa ga za zdaj ne moremo oblikovati tako, da bi bil omejen na ukrajinske raziskovalce.

Sašo Švigelj

Kar zadeva študente, imamo na naši univerzi 39 študentov iz Ukrajine in 98 iz Rusije. Vse te smo že dan po začetku vojne identificirali, da smo lahko stopili v stik z njimi in jim ponudili različne oblike pomoči – od psihosocialne svetovalnice, ki deluje v okviru univerze, do pravne pomoči prek klinik na pravni fakulteti. Potem smo aktivirali akcijo Srčna UL, ki smo jo izvajali že lani za namen pomoči našim študentom, zdaj pa smo usmerili to v ukrajinske študente, tako da zbiramo prostovoljne prispevke, da bomo lahko pomagali ukrajinskim in, to moram poudariti, tudi ruskim študentom. Ti so se namreč ravno tako znašli v stiski, zato na univerzi ves čas opozarjamo, da ne bi morda prišlo do stigmatizacije ruskih študentov, saj ti niso povezani z vojno v Ukrajini, so pa ravno tako naši študenti kot vsi ostali. Smo tudi del večje mednarodne mreže univerz, ki tudi v našem imenu te dni predlagajo Evropski komisiji sprejetje določenih ukrepov, kot so povečanje števila štipendij za ukrajinske študente in števila Erasmus projektov, specifično namenjenih ukrajinskim študentom.

Kako mednarodna je Univerza v Ljubljani in kako mednarodna si želi biti? Kako na to internacionalizacijo vplivajo zakonodajne spremembe vlade, ki je zaostrila pogoje za bivanje tujcev, vključno s tujimi študenti?

Univerza v Ljubljani je zelo dobro vključena v mednarodni prostor, sodelujemo v zelo veliko mednarodnih projektih – smo denimo partnerji pri več kot 600 evropskih projektih – zagotovo pa je še dovolj prostora za izboljšanje, a nas pri tem določene stvari omejujejo. Ena takšna stvar je zakon o tujcih, ki je lani zelo zaostril pogoje za bivanje tujih študentov v Sloveniji, druga stvar pa so birokratske zadeve, ker so postopki urejanja dovoljenj za tujce pri nas izjemno dolgi, celo tako dolgi, da ljudje včasih ne vedo, ali jih bodo izgnali iz države, še preden bodo dobili ustrezno odločbo. Tudi glede teh zadev smo v stikih s pristojnimi ministrstvi, organizirali smo sestanke z vsemi vpletenimi ministrstvi, ravno zdaj čakamo še srečanje z ministrstvom za javno upravo in upravno enoto Ljubljana, da bi to področje uredili, tudi s pomočjo naših predlogov in naše pomoči – pripravljeni smo pri tem pomagati tudi s svojimi viri.

Specifičen problem pri nas predstavlja tudi omejitev poučevanja v tujem jeziku. Vsekakor smo zagovorniki uporabe slovenščine, vendar pa bi za to, da smo vključeni v mednarodne tokove, potrebovali dodatne programe v tujih jezikih. Recimo univerza v Gradcu ima ogromno angleških programov in nam dejansko »speljuje« študente. V Sloveniji imamo to področje zelo strogo omejeno, dejansko imamo lahko na univerzah program v tujem jeziku le, če imamo vzporedno popolnoma enak program še v slovenskem jeziku. To je pri financiranju, ki ga imamo, torej financiranju, ki je še vedno med najnižjimi v Evropski uniji, praktično nemogoče z obstoječimi kadri. Drugače smo odlično vključeni v mednarodni prostor, saj smo člani številnih pomembnih združenj, kot so na primer The Guild, zavezništva evropskih univerz EUA, smo tudi pridruženi član LERU, to je liga najboljših evropskih raziskovalnih univerz, kjer so ugledne univerze Cambridge, Oxford, Sorbonna in druge, prav tako smo aktivni koordinatorji v sestavi mednarodnega združenja univerz Eutopia.

Zelo pomemben del, ki ga naslavljamo tudi na naši univerzi, je prisotnost evropskih univerz na globalni ravni. Tu vidimo priložnost, da bi se Evropa bolj aktivirala denimo v pomoči Afriki, tako da bi nadgradili humanitarno pomoč Afriki, namesto tega pa bi dejansko pomagali pri vzpostavitvi boljših izobraževalnih sistemov, ki so osnova razvoja vsake države. Tukaj ima tudi Evropska komisija precej posluha. Univerza v Ljubljani bi tu lahko igrala pomembno vlogo, ne nazadnje tudi zato, ker vemo, da imajo določene afriške države zadržke do ustanov iz nekdanjih kolonialnih držav, mi pa kot majhna država brez zgodovine kolonializma lahko navežemo boljše stike in vzpostavimo enakovredno sodelovanje.

Ne nazadnje Univerza v Ljubljani goji tovrstne stike še iz časa Gibanja neuvrščenih.

Tako je, tudi to drži.

Zadnjih nekaj tednov se zdi, kot da prehajamo iz krize v krizo. Še pred kratkim smo bili namreč sredi koronakrize, za katero pa se zdi, da bo s povečevanjem števila okužb kmalu spet v središču pozornosti. Kako je Univerza v Ljubljani prebrodila dosedanji potek pandemije, ki je s predavanji na daljavo predstavljal resnično, zgodovinsko gledano, unikaten čas? Koliko »škode« je bilo storjene v tem času študentom?

Zagotovo je bilo to zelo specifično obdobje, ki ni bilo dobro za študente. Predavanja na daljavo niso enaka kot predavanja v živo. Za nazaj ne bi ocenjeval, kako je bilo izpeljano obdobje, preden sem nastopil mandat oktobra 2021, mislim pa, da smo se od začetka mojega mandata zelo dobro spopadli z epidemijo. Bili smo odprti ves čas, čeprav je bil nekajkrat v razpravah na vladi tudi predlog, da bi univerze ponovno prešle k delu na daljavo. A smo vedno znova uspeli dokazati odločevalcem, da mi, kar zadeva epidemiološko sliko, nismo problem. Na tem mestu bi ponovno pohvalil študentke in študente, saj smo na Univerzi v Ljubljani izjemno dobro precepljeni; med zaposlenimi imamo 95-odstotno precepljenost, med študentkami in študenti pa 80 odstotkov ali celo več. Moram priznati, da sem se lani septembra, še preden sem nastopil mandat, kar nekoliko bal glede precepljenosti, sploh glede na nizke odstotke širše v slovenski populaciji, ampak mislim, da smo tako zaposleni kot študentke in študenti univerze dokazali, da zaupamo in verjamemo v znanost. In prav zato smo bili tudi ves čas odprti. Precepljenosti se lahko zahvalimo tudi, da nismo imeli večjega izbruha niti v jesenskem času, ko so bile okužbe na vrhuncu. Ravno starostna skupina od 15 do 24 let, kamor spadajo tudi študenti, je takrat beležila, relativno gledano, najmanj okužb.

Opažam, da se je v času pandemije v določenih segmentih družbe prijela ideja, da bomo v prihodnje lahko z videokonferencami, nato pa še z virtualno realnostjo, metaversom in čim podobnim, nadomestili predavanja v živo in da bo vsak teoretično lahko »študiral na Harvardu« tudi na daljavo. Kako vidite vlogo poučevanja v živo in kako zgrešena se vam zdi percepcija, ki sem jo predstavil?

Mislim, da je to zelo zmotno prepričanje. Ti dve leti na Zoomu sta pokazali, da študij v živo nikakor ni enak študiju na daljavo in da je kljub vsemu komunikacija v živo drugačna. Lahko povem, da sem imel pred leti projekte z ameriškim sodelavcem in da sva se že takrat komunicirala prek videokonferenc. Ampak vsaj enkrat letno sva se dobila v živo in že takrat sem videl, da so bila srečanja v živo drugačna in neprimerno bolj produktivna. V dobi Zooma se je to potrdilo. Celo mislim, da se lahko zgodi, da bi v prihodnje prišlo do neke diferenciacije univerz na tiste, ki bodo ponujale manj kakovostno izobraževanje na daljavo, in tiste, ki bodo kljub višjim stroškom ponujale bolj kakovostno izobraževanje v živo. In tukaj zame ni vprašanje, na kateri strani mora biti Univerza v Ljubljani.

Prejšnji teden je potekala stavka v šolstvu, pri kateri je sodeloval tudi Visokošolski sindikat Slovenije. Kako gledate na to potezo in ali podpirate to stavko?

Podpiram ureditev plačnih nesorazmerij, ker se je plačni sistem v Sloveniji v zadnjih letih povsem podrl – in tukaj je akademski svet tisti, ki je v slabem položaju. Imamo resen problem pri mladih na številnih fakultetah, predvsem pri inženirjih, gradbenikih, računalničarjih, elektrotehnikih, a tudi pri kemiji, na biotehniški fakulteti …, ker ne moremo več dobiti mladih raziskovalcev. Ta pozicija preprosto za njih ni več zanimiva. Plačo lahko namreč dobijo precej višjo v zasebnem sektorju. Na drugi strani imamo težave na medicinski fakulteti, ker imajo zdravniki višje plače kot izkušeni profesorji. Dodatni problem so še strokovni delavci, predvsem v finančno-računovodskih službah in informatiki, naše plače so preprosto nekonkurenčne in ne moremo privabljati kakovostnih kadrov. Tako da podpiramo stavko, ki opozarja na takšna nesorazmerja.

Pri tej tekmi za talente ne tekmujete zgolj z zasebnim sektorjem, ampak tudi s tujimi univerzami, kajne?

V evropskih državah, tudi že na vzhodu celine, denimo na Češkem, imajo mladi raziskovalci višje plače kot pri nas, na zahodu, kjer je plača lahko tudi do trikrat večja, pa sploh. Seveda razumem, da ne moremo imeti tu enakih pričakovanj zaradi nižjega BDP in majhnosti države, je pa to resen kadrovski problem, s katerim se bo morala naslednja vlada čim prej spoprijeti. Če ne dobivamo mladih raziskovalcev in doktorandov, s tem izgubljamo bodočo inteligenco; dejansko v Sloveniji izgubljamo najbolj nadarjene mlade. Želel bi si tudi kakšne aktivnosti vlade za privabljanje uspešnih slovenskih raziskovalcev iz tujine. Na Hrvaškem so denimo uvedli program, v katerem se univerzam poveča osnovno financiranje, če pritegnejo rojake, ki so delovali na odličnih tujih univerzah. Takšen program bi lahko uvedli tudi pri nas, pomembno pa je, da je takšno financiranje trajno, saj z obljubo triletnega projekta z relativno majhnimi sredstvi (kar omogoča Slovenija) uspešnih Slovencev iz tujine žal ne moremo pritegniti.

Povprečen državljan, ki gleda na slovensko visoko šolstvo, je vesel, da imamo univerzo tako v Ljubljani kot tudi v Mariboru, verjetno že za Primorsko pa se marsikdo sprašuje, ali ni to vse skupaj preveč za dvomilijonski narod, kaj šele ko vidijo ostale visokošolske zavode in zasebne univerze. Skratka, generalna percepcija je, da je visoko šolstvo v Sloveniji preveč fragmentirano, bi se s tem strinjali?

Nesporno se s tem strinjam. Mislim, da imamo tu težavo v dojemanju akademskega in evropskega prostora. Mi bi kot člani Evropske unije morali iskati konkurenco na 300-milijonskem trgu EU, ne pa da ustvarjamo neko lažno konkurenco znotraj dvomilijonskega naroda; to je število prebivalcev enega dela velikega evropskega mesta, nekateri nemški inštituti pa so že veliki kot celotna slovenska akademska sfera skupaj. S fragmentacijo pri nas pač ne bomo dvignili kakovosti. Številne evropske države svojim najboljšim univerzam dajejo dodatna sredstva, pri nas pa je še vedno prisotna miselnost, da je treba akademski prostor drobiti, češ da bomo s tem ustvarjali boljšo kakovost, kar zagotovo, tudi glede na izkušnje, ne drži.

Mislite, da je ta miselnost iskrena ali gre zgolj za masko za zasebne interese?

Mislim, da so tu zadaj pogosto bolj kot ne politični interesi in da je skrb za kakovost bolj pretveza.

Univerza je v bistvu, odkar pomnim, pod nenehnim pritiskom zasebnega trga, češ da bi se morala bolj prilagajati trgu ali se sama podati nanj. Ali ne gre pri tem za fundamentalno nerazumevanje vloge visokega šolstva in kdaj si potemtakem lahko obetamo prenehanje tovrstnih pritiskov?

Moramo se vprašati, kaj si zares želimo v Sloveniji. Smo v položaju kavlja 22, če uporabim to literarno prispodobo. Pogosto govorimo, da imamo nekonkurenčno gospodarstvo, ki ustvarja prenizko dodano vrednost, hkrati pa na univerzi poslušamo, da moramo ustvarjati kadre prav za to gospodarstvo. Ali je res naša funkcija, da ustvarjamo kadre za to gospodarstvo, za katero sami pravimo, da je nekonkurenčno, ali moramo ustvarjati kadre za nove ideje? Mislim, da je naše poslanstvo to, da ustvarjamo ljudi z odličnim strokovnim znanjem, a tudi s širokim pogledom in znanjem, ki bodo vodili naš razvoj naprej. Pred kratkim sem govoril z direktorjem enega od visokotehnoloških slovenskih podjetij in mi je pritrdil, da je njemu v interesu, da dobi kadre z odličnim znanjem, ki ga na univerzi nedvomno zagotavljamo, predvsem pa je zanj pomembno, da k njemu pridejo ljudje s širokim znanjem in razgledanostjo ter da so odprti za nove ideje. Seveda lahko izobrazimo ozko usmerjenega inženirja, ki bo znal sestaviti štiritaktni motor z notranjim izgorevanjem in ne bo znal več od tega, toda v dobi zelene tranzicije verjetno potrebujemo ljudi, ki bodo gledali širše. In to razumevanje je treba spremeniti. Univerza mora zagotavljati odlične kadre in to tudi počnemo. Na primer podjetje Novartis ima v Sloveniji enega večjih razvojnih centrov in ni naključje, da je ravno pri nas. Dobra podjetja so zadovoljna z našimi kadri, morda je tu bolj problem pri manj uspešnih podjetij, ki si želijo neke bolj poklicne izobrazbe, kar pa ni namen univerze.

Gorazd Kovačič, predsednik visokošolskega sindikata, je pred kratkim izrazil kritiko do dela Nacionalnega programa za visoko šolstvo, ki da, če pravilno razumem, veleva, da bo vsaka fakulteta, ki bo uspešna pri pridobivanju tržnih sredstev, še nagrajena z dodatnim javnim denarjem. Ali ni to nekoliko paradoksalno in bo avtomatično vodilo do dodatnega razslojevanja med fakultetami? Zakaj bi fakultete sploh morale iskati takšne zunanje vire prihodkov?

Ta člen je lahko malo sporen, a ni čisto tako napisan. Je bolj splošen in tam ne piše tržna, pač pa zunanja sredstva, kar so lahko tudi evropski in mednarodni projekti. V redu je, da se večjo prizadevnost za pridobivanje projektov spodbuja, vendar pa je nujno povedati, kar tudi Evropska komisija venomer poudarja, da pri nas ne slišimo tega – in sicer da so evropski projekti namenjeni nadgradnji raziskovalnega dela, osnovno financiranje pa mora prihajati iz nacionalnih virov. V Sloveniji še vedno poslušamo o tem, kako, če ni denarja, naj se prijavljamo na evropske projekte. Zakaj to v drugih državah lahko razumejo, pri nas pa ne? Upamo, da se bo financiranje znanosti z novim zakonom o raziskovalni dejavnosti, ki je bil sprejet jeseni, vsaj nekoliko izboljšalo. Naj poudarim, da je Slovenija še vedno država, ki izmed vseh članic EU namenja najmanjši delež BDP za znanost in razvoj.

Ali ima Slovenija preveč študentov oziroma ali je kaj takega sploh mogoče?

Zelo težko bi na to odgovoril, zagotovo pa v družbi potrebujemo vse poklice. Vedno pravim, da so vsi poklici častni, brez snažilk, brez tistih, ki odvažajo smeti, naša družba ne bi funkcionirala. Vidimo na primer, da imajo zdaj v San Franciscu velike težave, saj je postal mesto, v katerem navadni delavci zaradi visokih najemnin ne morejo preživeti in imajo zato resne težave z ohranjanjem osnovne infrastrukture. Glede vašega vprašanja, mislim, da tukaj ni enega pravega odgovora in se moramo vsi skupaj truditi izobraziti čim boljše študente, ki bodo konkurenčni na mednarodnem trgu in potem bo to dobro za celotno družbo.

Ko ste že omenili San Francisco, ali vas je strah, da bo tudi ljubljanski nepremičninski trg pregnal mlade talente in študente?

Zagotovo. To, kar se dogaja z nepremičninskim trgom, je izjemno problematično. Nisem strokovnjak na tem področju, a tu bi odgovorni morali ukrepati, da se nekako omeji kupovanje stanovanj kot investicij in da se regulira turistično oddajanje sob. V Ljubljani imamo tudi veliko premalo kapacitet za študentske postelje in jaz to ves čas poudarjam, zato bi si želel, da se čim prej začne gradnja novega študentskega doma, ki je predviden na Roški cesti. Hkrati na univerzi razmišljamo o alternativnih projektih, ki jih želimo predstaviti tudi mestni občini. Na Nizozemskem denimo poznajo pilotne projekte, ki združujejo starejše ljudi, ki živijo sami v stanovanjih, pri čemer jim študenti pomagajo pri vsakdanjih opravkih, v zameno pa dobijo prostor za bivanje.

V začetku meseca ste se srečali z resorno ministrico Simono Kustec. O čem je tekla beseda na tem sestanku?

Glavni temi sta bili potek investicij gradnje novih fakultet in, ker je ta sestanek potekal ravno ob začetku vojne v Ukrajini, je bilo še največ časa namenjeno tej temi.

Kako sicer ocenjujete sodelovanje z aktualno vlado?

To je relativno dobro. Dvakrat sem se srečal tudi s predsednikom vlade, tako da mislim, da obstaja posluh za naše težave, je pa seveda še prostor za izboljšanje. Želel bi si, da bi imela univerza še večjo vlogo pri odločanju o pomembnih strateških zadevah, ne nazadnje smo največja raziskovalna ustanova v Sloveniji, imamo največji intelektualni potencial, pokrivamo vsa področja udejstvovanja ljudi in širše družbe. In tukaj bi si želel, da smo še bolj vključeni, saj je to naša vloga v družbi.

Na več področjih je iz pogovorov z deležniki mogoče razbrati, da sodelovanje s to vlado »na terenu« poteka povsem dobro, zaplete pa se potem pri ideoloških in političnih vprašanjih. Prej sva omenjala restriktivni zakon o tujcih, lani je predsednik vlade sprožil kar nekaj nezadovoljstva, ko je samovoljno začasno blokiral standarden postopek razpisa vpisnih mest. Kako gledate na takšne poteze vladajočih?

Vsekakor nas take poteze zelo motijo. Želel bi si, da bi imeli o vseh strateških vprašanjih skupaj pogovore, tudi pri ustanavljanju novih univerz na primer bi želeli, da bi postavljali skupno strategijo z vsemi deležniki. Predvsem smo željni več dialoga na vseh področjih.

Ena takšna ključna ideološka postavka, ki se vedno znova vrača, je ločevanje med »dobrim in potrebnim« naravoslovjem ter »slabim in odvečnim« družboslovjem na univerzitetni ravni. Kako vi gledate na to ločnico?

To je izjemno zgrešeno gledanje in je v bistvu umetno producirano. Pod družboslovje spadajo pravo in ekonomija, pa se verjetno vsi strinjamo, da potrebujemo pravnike in ekonomiste, kajne? Del humanistike je psihologija, pa se verjetno strinjamo, da potrebujemo psihologe, da potrebujemo socialne delavce, logopede, učitelje, novinarje. Za napredno družbo potrebujemo tudi filozofe, antropologe in druge, ki nam pomagajo razumevati nas same in delovanje naše družbe … Skratka, mislim, da je to zelo zgrešena in umetno ustvarjena ideja. Za funkcioniranje družbe potrebujemo oboje. Res si ne želim, da to ločnico presežemo, saj te delitve opažam tudi na univerzi, ko zaposleni govorijo o »nas« in »njih«, jaz pa menim, da smo lahko uspešni kot družba samo, če bomo vsi sodelovali. Ne nazadnje se je v času covida pokazalo, da je bolezen res primarno medicinski problem. Morda pa je razlog, zakaj smo imeli toliko zanikovanja znanosti in odvračanja cepiv, da smo na zadevo gledali skoraj izključno kot medicinski problem, nismo pa dovolj vključili družboslovja in humanistike, ki bi lahko pomagali pri tem kako nagovarjati ljudi, kako pristopiti do njih, da bi bolje razumeli zadeve.

Ali smo premalo ponosni na pomen in dosežke Univerze v Ljubljani? Ko potujete po tujini ali to, da ste z Univerze v Ljubljani, prinaša kako vrednost?

To zagotovo. Naše izobrazba je dobra, to priznavajo vsi. Imamo izjemne kolege v tujini, ki delujejo na najboljših tujih univerzah in prejemajo prestižne nagrade. Jaz sem sicer včasih malo kritičen, češ da imamo dobro faktografsko izobrazbo, da pa mogoče osnovne in srednje šole otroke premalo učijo razmišljanja in samostojnosti. Premalo smo ponosni na našo največjo in najstarejšo univerzo, a to je splošni slovenski problem, da ne znamo razlikovati med patriotizmom in nacionalizmom. Lahko si ponosen na svojo državo, a to ne pomeni, da sovražiš katero drugo. Tudi na univerzi bi rad videl več pripadnosti ustanovi. Mislim, da gre za proces, ki ga moramo spodbujati v vodstvu, se pa trudimo in tudi že dobivamo pozitivne odzive s fakultet, ki sporočajo, da se čutijo bolj povezane, predvsem zaradi več komunikacije, ki poteka na ravni univerze. A to so šele začetki, tu je še dolga pot. Mi smo najboljša slovenska univerza in smo tudi visoko med evropskimi univerzami, tako da preprosto moramo biti ponosni na svoje dosežke.

Relativno dosti se oglašate v javnosti, aktivni ste tudi na družbenih omrežjih, kjer jasno izražate svoja stališča. Ali želite videti več tovrstnega delovanja tudi pri profesoricah in profesorjih s celotne Univerze v Ljubljani, da bi s tem na neki način izstopili iz lastnih akademskih balonov?

Vsekakor je to zelo pomemben del akademskega dela, kot akademik moraš biti družbeno angažiran. V 90. letih, ko sem se začel ukvarjati z znanostjo, so se znanstveniki, ne samo v Sloveniji, ampak po vsem svetu, nekako postavili na piedestal in se zaprli v slonokoščene stolpe, češ da je znanost tako zapletena, da je navadni ljudje ne morejo razumeti, in tu je bila narejena res velika škoda. Del tega so tudi te posledice, ki so se pokazale v času covida. Pri tem seveda nikakor ne moremo koga siliti, da se izpostavlja, nekateri pač raje sodelujemo z mediji, nekateri težje, vsekakor pa to mora biti tudi vloga univerze, tako da bomo poskušali z določenimi ukrepi to spodbujati. Predvsem pa želimo to doseči z zgledom. Začeli smo prirejati tudi okrogle mize o različnih znanstvenih temah, naslednja bo na temo trajnostnega razvoja in podnebnih sprememb. Verjamem, da ko bomo mi v vodstvu pokazali to aktivnost, bodo za nami potegnile članice in člani preostanka akademske skupnosti in bomo bolj aktivni v družbi. Ne nazadnje moramo biti aktivni tudi na družbenih omrežjih, čeprav sem že večkrat slišal, da družbena omrežja niso akademska. S tem se nikakor ne strinjam, družbena omrežja so današnja realnost in naša dolžnost je, da smo na njih aktivni ter jih ne prepustimo še bolj, kot so že, neznanju, zavajanju in sovražnemu govoru.

Splošen občutek v družbi je, da današnji študenti niso pretirano aktivni v družbi. Menite, da so študenti danes res bolj pasivni kot v preteklosti ali gre le za retrospektivno gledanje skozi rožnata očala?

Študentkam in študentom Univerze v Ljubljani, ogroženim zaradi ukrajinske vojne, lahko pomagate tudi vi: – s poslanim sporočilom SRCNAUL5 (prispevate 5 evrov) ali SRCNAUL10 (prispevate 10 evrov) na 1919 ali – z nakazilom finančnih sredstev na transakcijski račun ZPMS: Zveza prijateljev mladine Slovenije, Dimičeva 9, 1000 Ljubljana TRR DH: SI56 6100 0000 3512 232 Sklic: SI00 07-245104 Namen: POMOČ ŠTUDENTOM Koda namena: CHAR

Mislim, da je to držalo, da v zadnjih nekaj generacijah študentov res ni bilo pravega naboja, ne samo političnega, manjkal je neki splošni entuziazem. Ne bi želel s tem koga užaliti, ampak te nove generacije, ki jih videvamo zdaj, so dejansko bistveno drugačne. Morda so jih aktivirale klimatske spremembe, ki predstavljajo nevarnost za obstoj človeštva. Jaz imam sicer otroka v osnovni šoli, ampak moja generacija ima že otroke na fakultetah in opažam, da so ti veliko bolj družbeno aktivni, da se zavedajo družbenih problemov in razmišljajo o njih ter si želijo reševanja le teh. Zato sem glede tega optimističen, se pa strinjam, da so bile generacije pred tem nekoliko bolj pasivne. Kaj je vzrok, ne vem. Morda se nam je nekaj časa zdelo, da svet teče lepo dalje, bili smo nekako zazibani v virtualno realnost, skupaj z višjim standardom smo nekako zaspali, zdajšnje generacije pa se prebujajo in vidijo, da marsikaj ni v redu v tem svetu in da bo treba veliko spremeniti.

Pred intervjujem ste mi povedali tudi za vaše aktivistične izkušnje iz študentskih dni, nam lahko zaupate kaj več?

Jaz sem bil sredi 80. let aktiven član novih družbenih gibanj, to je bilo v okviru takratne Zveze socialistične mladine Slovenije, ki se je ravno takrat reformirala v alternativo takratni oblasti. Aktiven sem bil v ekološkem gibanju. Mi smo bili takrat med prvimi, ki smo govorili o onesnaževanju zraka. Nismo sicer še poznali problematike globalnega segrevanja in toplogrednih plinov, bolj nas je skrbel SO2 (žveplov dioksid), ki je bil takrat velik problem zaradi kislega dežja.

Kako v kontekstu študentarije vidite vlogo Študentske organizacije Slovenije ali Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, pri katerih gre hkrati za pozitivno zgodbo študentske avtonomije, po drugi strani pa so jasni indici, da gre za organizacije, ki so tako rekoč ugrabljene s strani določenih interesnih skupin in posameznikov?

Moj primarni sogovornik je Študentski svet Univerze v Ljubljani, s katerimi imam izjemno dobre odnose, z obema predsednikoma, s katerima sem sodeloval, smo v rednih stikih in me lahko kadarkoli pokličeta, tako da tukaj poteka sodelovanje zelo dobro. ŠOS in ŠOU sta bolj avtonomni organizaciji, tako da tisto nekaj stikov, kar sem jih imel, so bili korektni. Kaj pa se dogaja v samih organizacijah, težko komentiram, če se dogajajo takšne in drugačne finančne mahinacije, ki se očitajo, bi to bilo treba urediti, vendar s temi zadevami nisem dovolj seznanjen, da bi jih komentiral.

Podpirate študentsko delo kot tako? Ali mislite, da se pri nas preveč zanašamo na to, da si bodo s tem študenti omogočili bivanje in študij?

Samo študentsko delo podpiram, to je prisotno v vseh delih sveta. Ni pa prav, da je to socialni korektiv in da ljudje ohranjajo status, ker jim v podjetjih tako pravijo, da lahko še naprej delajo prek napotnice. To je absolutno narobe in tovrstno delo bi moralo biti absolutno omejeno na čas študija. Predvsem pri podjetjih je treba to poskušati omejevati. Prav tako študentsko delo ne bi smelo biti osnova za preživetje študentov, osnovno kritje študentskih stroškov bi morali zagotavljati s štipendijami. Enako pravim za agencijsko delo, ki se vse širše uveljavlja. To ni prava pot, zato bi morali to kot družba spremeniti.

Je Univerza v Ljubljani okrevala od časov zategovanja pasu in Zujfa?

Če si je opomogla, je težko odgovoriti. Trenutno je stanje finančno takšno, da lahko kolikor toliko normalno delamo, lahko pa bi seveda delali mnogo bolje z več sredstvi. V primerjavi s tujimi univerzami smo namreč še vedno podhranjeni. Ilustrativen primer iz moje osnovne stroke: veterinarska fakulteta v Ljubljani dobi za svoje delovanje tri milijone evrov letno, veterinarska fakulteta na Dunaju, ki ima trikrat več študentov, pa 120 milijonov evrov letno, torej 40-kratnik denarja, tako da mislim, da si lahko predstavljamo, kakšna razmerja so to. Vsekakor si želimo, da bi se začela implementirati določila zakona o visokem šolstvu ter znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti, ki napovedujejo, da bi se v nekaj letih delež bruto domačega proizvoda povišal na en odstotek za visoko šolstvo ter en odstotek za raziskave in razvoj. To bi nam omogočilo veliko boljše delo. Menim, da dosegamo res odlične rezultate s sredstvi, ki jih imamo, da pa bi bili lahko še boljši, če bi bilo tudi naše financiranje bolj podobno najboljšim evropskim in svetovnim ustanovam. Še vedno trdim, da imamo velik potencial in da lahko veliko prispevamo k družbi, seveda pa mora ta družba vlagati v nas. Le tista družba, ki vlaga v znanje, napreduje.