NAJ UVEDEJO OPRAVIČILO!

"Lažje je nekomu na Twitterju napisati, da je bedak, kot pa to izreči, ko stoji pred nami"

pk/revija Jana
20. 3. 2022, 13.06
Posodobljeno: 20. 3. 2022, 13.06
Deli članek:

Znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU in izredni profesor za antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani o državljanski vojni na družbenih omrežjih, digitalni goloti in opravičilu, ki je izginilo neznano kam.

Sašo Švigelj
Antropolog dr. Dan Podjed

Zakaj je sedanja komunikacija na družbenih omrežjih tako problematična?

Ogromno komuniciramo prek družbenih omrežij, torej predvsem pisno. Pri tem smo omejeni na število znakov in nekaj emotikonov, s katerimi izkazujemo čustva. Iz komunikacije je zato izginila večplastnost, ni neverbalnega sporočanja. Poleg tega se na spletu počutimo manj izpostavljeni in varnejši, da izrečemo marsikaj, česar ne bi, če bi si gledali iz oči v oči. Lažje je nekomu na Twitterju napisati, da je bedak, kot pa to izreči, ko stoji pred nami. Meje sprejemljivega so se močno premaknile, to pa je vplivalo na nižjo kakovost odnosov v družbi. In to me zelo skrbi.

Na družbenih omrežjih imata zelo močni bazi sledilcev predsednik države in predsednik vlade.

Drži. Premier ima 94.000 sledilcev na Twitterju, predsednik države pa na Instagramu več kot 130.000. Obe številki sta za slovenske razmere visoki. Njima je jasno, da so družbena omrežja postala osrednji medij, kar izkoriščata v svojo korist. Njuna moč, digitalni potencial sta ogromna, tako da lahko s svojo dejavnostjo na teh platformah dobesedno zatreseta politiko in z njo državo. To jima je večkrat že uspelo, vsakemu na svoj način: Janši predvsem z besedami, Pahorju s podobami. Socialni kapital, ki ga imajo v rokah politiki, je lahko eksploziven.

Politiki so še najdejavnejši na Twitterju, kjer najraje obračunavajo s svojimi kritiki. Včasih so njihove izjave takšne, da človek težko verjame, da so jih res izrekli ...

Včasih tudi jaz komaj verjamem, kaj in predvsem kako pišejo politiki. Raven javnega diskurza znižujejo tudi zato, ker lastnih izjav očitno niti ne preberejo za sabo, preden jih objavijo, vejice pa vanje natrosijo bolj po občutku. 

Kaj bi lahko politiki najprej popravili v svojem komuniciranju?

Kratko in jedrnato: naj uvedejo opravičilo. Redkokdo se namreč opraviči za svoje besede ali dejanja. To bi bilo nujno vrniti v politični diskurz, saj bi imelo pomemben učinek. Prepričan sem, da bi se Slovenija povsem drugače spoprijela z obvladovanjem covida, če bi stroka in politika priznali: naredili smo napako, to se ni izšlo najbolje, žal nam je, poskusili bomo drugače. Ljudje bi to dobro sprejeli. Prav tako bi morali biti bolj naklonjeni izrekanju pohval, priznanj, čestitk za dosežke, uspehe, dejanja časti. Kot na primer zdaj, ko je Slovenka leta po mnenju bralcev revije Jana postala Nika Kovač. Namesto da bi ji čestitali, jo je del politike in spletne javnosti obsul z izjavami, da si ne zasluži naziva in podobno. Povsem neprimerno!

Pravite, da so Facebook, Twitter in Instagram samo na pogled, kar mislimo, da so …

Izjemno pomembno je razumeti, kaj je smisel omenjenih treh, pa še zelo popularnega TikToka in drugih digitalnih orodij. Najočitnejša korist, ki jo vidijo ljudje, je, da se na njih zabavajo, povezujejo z drugimi in spremljajo njihove vsebine. Za to, da te platforme lahko uporabljamo, pa smo pripravljeni prodati sebe. Kar pomislite, koliko dovoljenj ste morali podati, ko ste si na svoj pametni telefon, tablico ali računalnik namestili vse te aplikacije. Med njimi so tudi dostop do mikrofona, kamere vaše naprave, njene lokacije. Pametni telefon, če sem zelo plastičen, omogoča neposreden dostop do naših življenj. Te naprave so dejansko tudi sledilne in prisluškovalne, saj zbirajo dragocene podatke o nas. Lastniki platform, kakršne so Google, Facebook in Amazon, jih znajo uporabiti, analizirati in prodati naprej. Po napravah nas spremljajo na vsakem koraku in zbirajo naše podatke, ki jih nato preprodajajo. Tako smo postali tlačani digitalnega fevdalizma, saj podatke brezplačno pridobivamo in razdajamo ter omogočamo nekaterim posameznikom in podjetjem, da dobro živijo. Razmislimo, kakšen odnos imajo do digitalnih orodij bogataši, ki jih omenjava, torej tisti, ki živijo od naših podatkov. Če omenim samo enega, Marka Zuckerberga, ustanovitelja Facebooka, ki se zdaj imenuje Meta – sam platforme, ki jih je ustanovil, redko uporablja. V nasprotju z nami ne razkazuje svojih selfijev ter ne objavlja fotografij svoje družine in drugih informacij o zasebnem življenju. O njem vemo pravzaprav malo. Ali to ne pove zelo veliko?! Sedem najbogatejših ljudi s Forbsove lestvice največjih zaslužkarjev, vključno s Zuckerbergom, ima toliko denarja, ker služijo z nami, našimi podatki. Mi smo čedalje bolj vidni, digitalno razgaljeni, oni pa čedalje  bolj nevidni, skriti. Zamislimo se nad tem.