Je obdobje prisilnega življenja za domačimi zidovi za umetnike zares tako idealno za delo in ustvarjanje? Nekateri se pohvalijo, da so se končno lahko lotili pisanja tega, kar so si že dolgo želeli. Kaj pravzaprav počneš zadnja leta, ko nas covid sili v zelo zaprto in asocialno življenje?
Imel sem veliko srečo, da sem kmalu po začetku epidemije izpolnil pogoje za upokojitev. Moje delo je zmeraj bilo kombinacija pisanja in nastopanja. Ker pa sem pred tem dve leti ogromno pisal, in sicer predvsem za gledališča, sem se počutil pisateljsko izpraznjenega in sem nujno potreboval pavzo. Zato sem se odločil, da bom v letu 2020 samo nastopal. Prav veselil sem se tega, da se bom lahko posvetil oživitvam nekaterih svojih predstav, ki jih že nekaj časa nisem igral, a so mi ljube in mislim, da bi bile še zmeraj aktualne. Nakar je prišla zapora javnega življenja, ki je vse postavila na glavo. Če ne bi začel ravno v tem času prejemati pokojnino in bi bil eksistenčno še zmeraj odvisen od svojega dela, bi se počutil ogroženega. Tako pa sem se z novo stvarnostjo hitro sprijaznil in užival v kuhanju in spoznavanju lepot svoje občine. Veselje mi je kvarila le občasna slaba vest, da bi moral zdaj, ko imam toliko časa, pisati. A mi ni šlo, saj mi ni bilo jasno, o čem bi lahko pisal v času, ki mi je povsem nov in neznan.
Vse svoje življenje si preživel kot svobodnjak, prekarni delavec. Združeval si več znanj in veščin, od akrobacije in uličnega teatra do pisanja za otroke in odrasle, od samostojnih nastopov do dela v kultnih gledaliških kolektivih. Kako se leviš ali bežiš iz ene vloge v drugo? Predvidevam, da so gostovanja po različnih krajih v Sloveniji v teh časih skoraj usahnila …
Nastopam, kadar me kam povabijo. Tega je zdaj zelo malo, kar meni kot upokojencu, ki je po dobrem letu pavze spet začel uživat v pisanju, čisto ustreza. Ker nastopam v glavnem s solo projekti, mi je zelo dobro delo, da sem lani v Plesnem gledališču Ljubljana sodeloval pri postavitvi predstave Povodni mož Ambrož po eni od mojih pravljic, zdaj kot igralec. Imeli smo tudi srečo, da smo predstavo postavili v času, ko se je epidemija umirila, tako da smo jo odnesli brez covida, samo en teden smo bili brez ene od plesalk, ki je manjkala zato, ker je bila v karanteni. Za številne, ki živijo od nastopov, pa je ta situacija katastrofalna, tako psihično kot eksistenčno.
Se je zaničniško gibanje, ki je imelo svoje redne nedeljske maše po Ljubljani in zveste privržence, združilo z drugimi množičnimi protestnimi manifestacijami ali je samo v stanju hibernacije?
Že nekaj let smo v nekakšni hibernaciji, vendar zmeraj pripravljeni, da vskočimo, če nas kdo potrebuje. Tako smo dvakrat z manjšim zborčkom nastopili na petkovih protestih, nekajkrat pa sem tam nastopil sam in sem svoj nastop zmeraj razumel kot svojo versko dolžnost. Proteste namreč razumem kot verski ritual, za katerega bi si želel, da bi se nadaljeval tudi po padcu te vlade, saj bi se lahko razvil v solidno zaničniško cerkev, ki ne propagira vere v boga, ampak v to, da je na Zemlji možna tako nič-odstotna revščina kot nič-odstotno onesnaževanje okolja, ne da bi za to morala izumreti ali se radikalno zmanjšati človeška vrsta. Veliko bolj kot vera v boga je namreč danes potrebna vera v našo lastno socialno in ekološko prihodnost.
Z oblastjo si bil v različnem ljubezenskem odnosu. Imajo kultura in umetniki danes še svoj glas in vpliv na dogajanje v družbi? Na zadnji veliki državni proslavi so jih zamenjali bolj folkloristi in ljubiteljski umetniki.
Ker skrbim za lastno zdravje, državne proslave nisem gledal. Kar berem o odnosu sedanje vlade do kulture, ki bi po njenem morala spodbujati nacionalno zavest, pa me navdaja z občutkom, da se vračamo v 19. stoletje. Žal tudi liberalci, ki sebi rečejo leva sredina, ne vedo, za kaj je kultura potrebna in tako tudi pod prejšnjimi vladami umetniki niso imeli vpliva na družbo. Zato je slovenska družba v stanju počasnega razkrajanja in vse več sposobnih mladih išče svojo prihodnost v bolj prisebnih in kulturnih družbah. Sedanji oblastniki pa bi morali vedeti, da bi našo narodno zavest bolj kot z vračanjem v patriarhalni primitivizem spodbudili s pristnimi krščanskimi vrednotami. Če bi upoštevali evangelijski nauk, nas ne bi bilo sram, da smo del naroda, ki je zakrivil izbris in sodeloval v imperialnih vojnah, za posledice katerih zdaj noče prevzeti odgovornosti in dopušča, da begunci umirajo v deročih rekah in delajo samomore za rešetkami centrov za tujce.
Sedanji oblastniki bi najraje pometli s civilno družbo, neodvisnimi nevladnimi skupinami, metelkovci, svobodnjaki, kritiki družbenih razmer. Tudi sam si kandidiral za predsednika. Je bilo to dejanje resna kampanja za spremembe ali je šlo samo za simbolno gesto?
Mislil sem resno in verjel, da lahko zberem dovolj podpisov podpore. Ker sem pri zaničniških odmaševanjih v svojih pridigah veliko govoril o državi, sem mislil, da bom to isto lahko povedal širšemu občinstvu in ne zgolj enakomislečim, ki hodijo na moje predstave. Glede na to, kako me je razburilo, če mi je kdo rekel, da ima rad moje umetniško delo in naj pri njem ostanem, bi rekel, da sem šel v to kandidaturo iz frustracije, da vlada pri nas povsem napačna kulturna politika.
A bil sem naiven in šel v ta projekt brez vsake zunanje podpore. Pridružilo se mi je sicer nekaj srčnih ljudi, ki so mi pomagali, a jih je bilo za prste ene roke, tako da sem bil že pri zbiranju glasov neuspešen. Takrat sem bil sicer nekoliko razočaran, a sem, potem ko sem spremljal soočenja devetih kandidatov, ugotovil, da sem imel srečo, da se nisem uvrstil med njih, saj so imeli zelo malo časa, da kaj povedo, na precej soočenj pa so bili povabljeni samo kandidati s podporo parlamentarnih strank. Tako sem se veliko naučil o našem strankokratskem sistemu, kar me je še utrdilo v prepričanju, da bi moral biti predsednik države zunajstrankarski predstavnik civilne družbe. Večina volivcev namreč ni strankarsko opredeljena in ni prav, da se stranke obnašajo, kot da predstavljajo vso družbo.
Veliko zanimivega sem doživel, ko sem pobiral obrazce podpore na ulici pred Kresijo, tako da sem že razmišljal, da bi šel tudi kdaj, ko ne kandidiram, sedet na ulico in se pogovarjat z ljudmi o politiki. No, mogoče bo zdaj pred volitvami pravi čas za to.
Veliko pa mi je pomenilo tudi to, da sem dobrih sto dni na svoji Facebook strani objavljal poste o državi in družbi. Včasih sem imel tudi deset tisoč ogledov, a presneto malo komentarjev. Ko se je moja kampanja neslavno končala, sem nameraval imeti kakšna dva tedna pavze, potem pa s posti nadaljevati, a sem začutil tako olajšanje ob vrnitvi v normalo, da se od takrat nisem nikoli več vrnil na Facebook. Veliko pa sem se ob tem svojem poskusu kandidature naučil tudi o sebi in svoji občasni narcisistični megalomaniji.
Tebi pa se je v zadnjem času nabralo veliko položnic jeznega ministra, med drugim, ko ste pred parlamentom prebirali Ustavo RS. Si eden bolj angažiranih kulturniških protestnikov, redno nastopaš na petkovih zbiranjih kolesarjev …
Veliko jih je, ki se na teh protestih angažirajo bistveno bolj kot jaz in sem jim zelo hvaležen za to, da s tem omogočijo tudi prostor zame, da sem ter tja javno povem tisto, kar čutim kot svojo kulturniško dolžnost. Pesmi z družbeno angažirano vsebino sem pisal že pred sedanjo vlado in jih bom najbrž tudi po njej. Navdihnile so me že sramotne poteze Drnovškovih vlad, ki so izpeljale ksenofobni izbris in divje lastninjenje ter nas porinile v Nato. Cerarjevi liberalci so sprejeli sramoten zakon o tujcih in na mejo postavili žico. Vse to je zelo škodilo naši identiteti in stranke, ki se imajo za levo sredino, postavilo na politično desnico. S tem so seveda izgubile zaupanje volivcev, ki so pri nas večinsko levi in naklonjeni socialni državi, in nas pripeljale v naročje Janši, ki je skrajno zvit in zna kupiti vse, ki so na prodaj, a ima to »dobro« lastnost, da je osebnostno ranjen in ne zna biti diplomatski. Zato spodbudi odpor množic in proteste. Če pogledamo, kako totalitaristično se je naša policija spravila na skrajno kulturne protestne akcije lepljenja križev in podplatov, risanje s kredo in branje ustave, je očitno, da je bila komunistična oblast konec osemdesetih bistveno bolj demokratična, kot je sedanja. Na srečo pa imamo še zmeraj institucije, ki delujejo in so zavrgle nesmiselne obtožbe, s pomočjo katerih so mene in številne druge skušali oglobiti. Žalostno je, da je pri tej zlorabi zakonov sodeloval tudi zdravstveni inšpektorat. Ko sem eno od njegovih inšpektoric vprašal, ali se zaveda, da tudi ona prispeva k porastu okužb, saj preganja protestnike namesto tistih, ki širijo virus, je rekla, da mora obravnavati vse še tako nesmiselne prijave policije, ker ji ni do tega, da bi ostala brez službe.
Veliko si se posvečal ponovnemu vstajenju pomembnih slovenskih piscev, dramatikov in jezikoslovcev, ki so že poniknili v naši družbeni zavesti. Uspelo ti je aktualizirati in oživiti Antona Tomaža Linharta, Valentina Vodnika, Prešerna, Cankarja …
Z utemeljitelji naroda, kot jim rečem, sem se začel ukvarjati, ko sem ugotovil, da v samostojni Sloveniji izgubljamo narodno identiteto. V Jugoslaviji in pred tem v Avstriji so slovenski politiki narodno identiteto potrebovali, saj so z njo upravičevali svojo lastno eksistenco. Ko pa smo prišli na zgodovinski cilj, kot so številni razumeli ustanovitev samostojne nacionalne države, naši liberalni politiki niso več potrebovali nacionalne identitete, desnica pa se je trudila to identiteto spremeniti v smeri ponovne klerikalizacije Slovenije in Janševih pravljičnih mitov o neslovanskem izvoru Slovencev. Zato je prva Janševa vlada preprečila praznovanje dvestopetdesetletnice Linhartovega rojstva, saj je ta frajgajst zanjo še posebej moteč, čeprav je za našo identiteto ključnega pomena. Zato sem leta 2015 v Cankarjevem domu napravil o njem predstavo, ob kateri smo organizirali strokovno debato. Prizadeval sem si tudi za postavitev Linhartovega spomenika na Novem trgu, a sem kmalu omagal in zdaj že vse od začetka epidemije čakam, da v Šentjakobskem gledališču postavijo na oder mojo dramo Neznani Linhart, ko bo mogoče spet priložnost za oživitev ideje o tem spomeniku. Tako da je od utemeljiteljev našega naroda Linhart moj najljubši. To pa zato, ker je pisal komedije, bil zelo učinkovit kot državni uradnik in živel normalno družinsko življenje. Oboje je pri slovenskih klasikih redkost in je značilno samo še za Frana Milčinskega.
Zelo fascinanten je tudi Vodnik in sem zelo hvaležen gospem, ki vodijo Vodnikovo domačijo, da so me povabile, da za njihovo hišo napravim predstavo o njem, saj sem na ta račun odkril veliko zanimivega o tem človeku, ki je bil neverjetno predan delu za slovenski jezik. In to na vseh področjih. Napisal je prvo šolsko slovnico v slovenščini, pisal je pratike, s katerimi je približal slovenščino preprostim ljudem, najbolj pa me je očaral s svojimi časnikarskim delom. Oral je jezikovno ledino časopisnega jezika in bil tako pred časom, da je po propadu Lublanskih novic minilo skoraj pol stoletja, preden je v slovenščini začel izhajati naslednji časopis. Ob tem pa je najbolj fascinantno to, da danes najbrž ne bi poznali ne Linharta ne Vodnika in tudi Kopitarja ne, če ne bi bilo bogatega razsvetljenskega zanesenjaka Sigismunda Zoisa. Tako da se Slovenci za to, da obstajamo kot narod, nimamo za zahvaliti svojim politikom, ampak čudežnim naključjem zgodovine. Posledica naključja je bil namreč tudi Trubar, saj smo dobili svoje prve knjige zgolj zaradi svoje strateške pozicije, s katero smo bili začetek neuspešnega širjenja protestantizma na jugovzhod.
Kar se tiče Prešerna, ga desnica ne more ignorirati tako kot Linharta, zato ga spreobrača po svojih potrebah in povsem napačno interpretira Krst pri Savici kot hvalnico krščanstvu. A tudi pravljica, ki so jo o Prešernu spletli liberalci, je lažna in potrebne popravkov. V zvezi s Prešernovim časom se predvsem pozablja na Koseskega, ki je s svojimi bombastičnimi verzi dal tedanjim Slovencem bistveno več narodne samozavesti kot Prešeren. Zato sem se po svojih močeh trudil te stvari postaviti na pravo mesto. Bi pa bile veliko bolj kot moja literatura potrebne televizijske nadaljevanke, ki bi Slovencem predstavile njihove prve literate kot ljudi iz mesa in krvi na način, kot so Čehi ekranizirali svojo Boženo Němcovo. Šele ko bomo sposobni česa takega, bo naša samostojnost dobila svoj smisel.
Se boš lotil tudi kroga, ki je sestavljal moderno, navsezadnje imaš nasproti Cukrarne svoje delovne prostore?
O teh ljudeh se sicer trudim zbrati čim več informacij, a mislim, da iz tega ne bo nastalo nič literarnega. Bolj mi je do tega, da bi mladim ljudem, ki bi obiskali Cukrarno, lahko povedal kaj zanimivega o njeni zgodovini in o tem, kako zelo se je v teh dobrih sto letih spremenil svet in vloga pesnikov v njem.
Ljubljančani smo to ogromno zgradbo dolgo gledali kot nevarno ruševino, v kateri so imeli svoje zatočišče lokalni klošarji, danes pa je postala prestižen galerijski center. Se godi kulturi v mestu bolje kot sicer?
Zdajle se sicer nobeni kulturi, ki se dogaja v živo, ne godi dobro. V nekoronskih časih pa v Ljubljani pogrešam prijazne neelitne lokale s kulturnim programom. In več dobrega uličnega teatra. Tudi za kakšen arhitekturni presežek bi bil že čas, saj so novogradnje v centru mesta brez vsake karizme.
Naša generacija je imela pomembno kulturno in družabno postojanko v mestu, KUD France Prešeren v Trnovem. Tam so vzniknile številne ključne alternativne skupine in predstave, Ana Monró, začetki impro lige idr. Bi tak prostor spet potrebovali?
Ko se spomnim na to, kaj smo imeli in zapravili, mi je še zmeraj težko. Še posebej zato, ker tako ljubkega gledališča, kot je bil KUD France Prešeren, ne poznam. Žal mi je tudi, da ni več gledališča v Kapelici na Kersnikovi 4, kjer smo kot Ana Monró začeli in se preselili na Trnovo zato, ker je bilo na Kersnikovi preveč drugih gledaliških skupin. Zdaj pa je oboje zamrlo, namesto da bi se razvijalo. Seveda so zdaj kakšni drugi gledališki prostori, a od takih, ki bi bili redno odprti in bi združevali družabni prostor in gledališko oziroma koncertno dvorano in bi bili redno odprti, ne poznam. Sem pa prepričan, da brez tovrstne kulturne ponudbe ni zdravega mesta.
Spuščaš se na vsa področja domače besede, od igre, poezije, zgodbic za otroke, visoke in rokenrol slovenščine, stripa, filma. Nič ti ni sveto. Ima slovenski jezik svetlo prihodnost ali ga bo pogoltnil talilni lonec globalizma in površne digitalne komunikacije?
Srečna naključja so bila potrebna že za to, da se je ta jezik obdržal do zdaj, tako da se bojim, da bodo potrebna tudi v prihodnje. Ker smo bili v zgodovini precej odvisni od otrok priseljencev, bi bilo v imenu domoljubja za uspešnejšo prihodnost tega naroda najprej treba odstraniti z oblasti vse nacionaliste. Oni so namreč večja grožnja od globalizma, saj smo bili že doslej vso svojo zgodovino globalizirani od številnejših in kulturno in ekonomsko uspešnejših jezikov.
Pred covidom, ko so še potekala druženja in je bilo delo z ljudmi bolj normalno, si se ukvarjal tudi z mladimi iz romske skupnosti v Grosupljem?
Žal je šlo za časovno omejen projekt, ki se je vmes zaključil, tako da so ti otroci spet brez zunanje pomoči pri svojem spopadanju s šolskimi nalogami in slovenskimi civili.
Tvoja strast je bil od nekdaj tudi film. Zrastel si tako rekoč pred nosom Slovenske kinoteke. Kaj najraje gledaš danes? Kot prebivalec centra, zaideš tudi v multipleks v nakupovalnem centru ali si zvest zadnjim preostalim kino dvoranam v mestu?
Rad hodim v kino, sploh v Kinodvor, ki je moja najljubša kulturna institucija v Ljubljani. Vendar sem v času epidemije previden in s partnerko zadnji dve leti gledava filme na domačem platnu.
Če bi primerjal češko in našo filmsko produkcijo, česa nam Slovencem manjka, poleg znamenitega Čapa, ki smo ga izgnali na obrobje?
Manjka kakovostne popularne produkcije. Filmov, kot jih delata Olmo Omerzu in Mitja Okorn. Manjka tudi kakovostnih družbeno odgovornih in hkrati popularnih televizijskih nadaljevank. Recimo česa takega, kot je bila hrvaška nadaljevanka Novine. Vsako leto manjkajo trije dobri otroški filmi in dva mladinska. Manjka celo to, da bi producenti razlikovali med otroškimi in mladinskimi filmi. Predvsem pa manjka kulturna politika, ki bi zagotovila, da dobri filmi ne bi bili splet naključja, ampak sistematičnega dela državnih uradnikov.
Se boš lotil kdaj svoje avtobiografije ali čakaš, da bo kdo drug potrkal na tvoja vrata in te zasnubil za ekskluzivno zgodbo? Navsezadnje si prava zakladnica urbane zgodovine, biografije pa so velike prodajne uspešnice …
Imam bolj slab spomin in si rajši izmišljujem, kot pa se spominjam. Tako da bom tisto, česar se spomnim, rajši zapakiral v kakšno fikcijo, ali pa prihranil za klepete ob pivu.
Kakšno bi bilo tvoje sporočilo necepilcem?
Naj mi ne težijo z vprašanjem, zakaj sem se cepil. Sicer pa za razliko od številnih drugih cepilcev necepilce razumem in spoštujem njihovo odločitev. Čeprav zaupam znanosti, je namreč vse bolj očitno, da v tem primeru ne ve vsega, saj gre za novo bolezen.
In cepilcem?
Pazite, da se ne okužite s tistim, proti čemur ste cepljeni. In ne pozabite, da so farmacevtske družbe, ki ne sprostijo pravic za izdelovanje cepiv, veliko bolj sebične kot proticepilci.
Drevo si gotovo že posadil, napisal kar nekaj knjig in poskrbel za potomce. Česa bi se rad še lotil v bližnji prihodnosti?
Poleg čim več dobrih odnosov z drugimi ljudmi je edino, kar si zares želim, to, da bi napisal še kaj takega, s čimer bi bil zadovoljen.
Vsi veliki se slej ko prej spet zberejo in zaigrajo skupaj, svojim oboževalcem podarijo še zadnjo turnejo, še celo Abba se bodo pojavili kot avatarji. Je kaj šans, da se še enkrat zbere tudi Ana Monró in zašpila Sanremo?
Čisto nobene. Že takrat, ko smo Sanremo še igrali, smo se ga eni že tako naveličali, da smo ga hoteli končati kljub polnim dvoranam, nakar nas je rešil požar, v katerem so zgoreli vsi kostumi. Če bi imeli denar za avatarje, ne rečem, tako pa nimamo niti za nove kostume, če zanemarim dejstvo, da smo za kaj takega že precej prestari.
Bi nam povedal na koncu še kakšno pesem, ki je posebej močan urok za te čase? Recimo tisto Če nas je strah. Po družbenih omrežjih in elektronski pošti kroži tudi neka novoletna, ki je nastala pred kratkim in si jo recitiral tudi v parku pred parlamentom. Nekatere tvoje so skoraj ponarodele …
ČE NAS JE STRAH
Če nas je strah, se reče po domače,
da nam srce je padlo v hlače.
V hlačah pa, kot veste sami,
so sami sramežljivi organi
in če med njih nam pade srce,
vsemu svetu se s tem odpove,
se na toplo in na varno skrije
in pri naši zadnji plati tiho bije.
Ker pa v srcu imamo ljubezen,
je ta s srcem v hlačah zmeraj jezen,
saj mu zdaj namesto na srce
vse samo še na jetra gre.
In ker sredi duše besneče
ne more bit prave sreče,
naša glava, v kateri stanuje razum,
svetuje, da za srečo je potreben pogum,
ki nam v prsih ohrani ljubezen,
saj sovraštvo je huda bolezen.
