Zdaj sta ujeta v svojem »novem« domu v bližini mesta Černigov, kjer pa ju obkrožajo ruski vojaki, eksplozije in porušeni mostovi. »Bog ne daj, da bi se morala znova odseliti,« je za tiskovno agencijo Reuters dejala Halina, ki je pojasnila, da se s soprogom, s katerim sta poročena že 40 let, ob neprestanih zvokih siren, ki opozarjajo na zračne napade, skrivata v kleti svojega doma. Okna sta prekrila z odejami, da iz hiše ne bi odsevala svetloba, v kleti pa sta poskrbela za najosnovnejše potrebščine, kot so vzmetnice, voda, plinski gorilnik ter vložena in konzervirana hrana, večinoma »gobe, domača marmelada in kumarice.« Pojasnila sta, da povezave z drugimi kraji in mesti ne obstajajo, police v trgovinah in lekarnah so prazne, dobava nove robe pa je nemogoča. Dejala sta še, da imata s prijatelji, ki živijo v Harkovu, Hersonu in Sumiju, ki jih prav tako nenehno obstreljuje ruska vojska, dogovor, da si vsako jutro pošljejo kratko sporočilo z navedbo: »Živi.« »Tako živimo,« je dejala Halina.
Valerij se je nato dotaknil pereče teme nuklearke v Černobilu, kjer je bil zaposlen. Dejal je, da je v jedrski elektrarni sicer dobro poskrbljeno za varnost, a da bi lahko, če bi jo ruska vojska bombardirala, prišlo do »velike katastrofe.« Elektrarna je včeraj sicer ostala brez električne energije, zaradi česar so nekateri že zagnali preplah, a so strokovnjaki iz Mednarodne agencije za atomsko varnost (IAEA) javnost nato pomirili, da izpad električne energije ne bo imel resnih posledic na varnost. Kar zadeva izrabljeno jedrsko gorivo na območju objekta, za hlajenje namrečzadošča voda v bazenih, v katerih je shranjeno. Po navedbah ruskega ministrstva za energetiko naj bi beloruski strokovnjaki sicer danes že poskrbeli, da ima nuklearka znova na voljo električno energijo.
Kot sta še pojasnila zakonca, sta popolnoma odrezana že od same države, kaj šele preostalega sveta. Da bila lahko zbežala po kakršnem koli humanitarnem koridorju, zanju ni upanja. »Na eni strani je Belorusija, edina pot do Kijeva pa vodi skozi Černigov, ki ga nenehno obstreljujejo.« Edino, kar jim preostane, je, da si pomagajo med seboj. Pojasnila sta, da Halina vsak dan speče 8 do 10 štruc kruha, Valerij pa jih nato odnese tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Valerij je za konec pojasnil še, da uteho najde v trdnem prepričanju, da bo Ukrajina v vojni zmagala in da bodo znova lahko zaživeli normalno življenje. »Spet bomo obiskali prijatelje v Černigovu, obiskali Kijev, dobava robe bo znova stekla in vse bo vredu.«
