Njegovi najzgodnejši otroški spomini so povezani s Hočami pri Mariboru: »Res je, moja najbolj rosna leta so povezana s Hočami, to je naselje, kakih sedem kilometrov iz Maribora. Tam smo živeli skupaj s staro mamo, mamino mamo. To ni bilo kakšno romantično vaško življenje, ampak smo stanovali v bloku, od koder so vsi opazovali vsak korak svojih sosedov. Precej zanimiva izkušnja z današnjega zornega kota pravzaprav, a kot otrok se s tem na srečo nisem ukvarjal, hodil sem v vrtec, ki je bil petdeset metrov stran, moja najljubša vzgojiteljica pa je bila naša soseda, kar se mi je zdelo izvrstno, da sem jo ves čas srečeval. Otrok za družbo je bilo vedno dovolj in to je bilo še najboljše.« Ko je Mario začel obiskovati osnovno šolo, so se preselili v Maribor: »To je bila huda sprememba, preselili smo se v središče mesta in moje otroštvo je dobilo nove barve. Moral sem se navaditi na nove prijatelje, tudi sicer je bilo življenje v mestu drugačno, a bilo mi je takoj všeč, takoj sem postal mestni fant. Ulice starega mesta so postale moje igrišče, vse je bilo na dosegu roke, kino, bazen, park, trgovine. Vse. To se mi je zdelo imenitno, a sva s sestro kljub vsemu vsak vikend sedla na avtobus in se za dan ali dva odpravila k stari mami, ki je ostala v Hočah. Tam je življenje še vedno teklo počasneje, prijatelji so naju čakali, otroških neumnosti pa je bilo zmeraj dovolj. Moram pač povedati, da smo bili na vasi otroci cele dneve zunaj, v gozdu, na travniku, igriščih. Danes si starši tega ne znajo niti predstavljati.«
Oba s sestro odličnjaka
Na vprašanje, iz kakšne družine prihaja, Mario preprosto odgovori: »Iz tople, ljubeče, a zapletene. Moja mama se je praviloma deklarirala kot samohranilka, kar je bila posledica dejstva, da sta se z očetom kar hitro ločila, jaz sem imel kakih pet let, čisto premalo, da bi se česa spomnil. Stikov z očetom od ločitve tako rekoč ni bilo, na srečo je mama čez nekaj let spoznala novega partnerja, s katerim sva se oba s sestro odlično razumela, rekla sva mu tudi ata, tako da smo bili na novo sestavljena družina in smo tako čisto dobro funkcionirali.« Pri vzgoji je imela prvo in zadnjo besedo mama, ki jima je dala vedeti tudi, da je izobrazba zelo pomembna: »Ni naju držala zelo na kratko, pustila nama je veliko prostora in časa za uživanje v mladosti, a pod enim pogojem: da je v šoli vse v redu. Očitno sva oba s sestro narejena iz takega testa, da nama je šola veliko pomenila, oba sva bila odličnjaka in doma zaradi tega ni bilo težav. Če se je bilo treba učiti, ni bilo treba doma nič delati, oproščena sva bila vseh obveznosti, samo da bova v šoli uspešna. No, to sem tu in tam izkoristil, a se mi je zdelo odlično, da je znanje, učenje na tako visokem mestu vrednot. Moja mama ni visoko izobražena, a je vseskozi želela, da bi midva s sestro prišla do izobrazbe, če že njej ni uspelo. In res, oba sva naredila faks in oba sva po izobrazbi profesorja slovenščine.« Kot je omenil, je bil odličnjak, razen v tretjem in četrtem razredu osnovne šole, ko je nekoliko popustil in bil prav dober: »To me je tako razkurilo, da sem zelo hitro postavil šolo na prvo mesto in tam je ostala do konca študija. Zmeraj sem hotel biti najboljši, imeti petice in pozneje desetke, in to mi je tudi uspelo. Ni bilo vedno lahko. Sem pa precej družboslovni, humanistični tip, zato sem se moral s kemijo, fiziko in biologijo kar namučiti. To ne pomeni, da nisem imel petk, a samo jaz vem, koliko truda je bilo za to potrebnega. Zato sem izbral Srednjo družboslovno šolo, kjer je bilo naravoslovnih predmetov zelo malo, pa tudi na filozofski fakulteti jih ni bilo. Pri teh odločitvah sem bil povsem samostojen, doma mi nikoli nihče ni rekel, kaj bi moral študirati. Od vseh predmetov mi je že v osnovni šoli največ pomenila slovenščina, rad sem bral, pisal, recitiral, nastopal. Učiteljice slovenščine so bile vedno moje največje zaveznice. In tudi sam sem, logično, pristal v tej koži, po izobrazbi sem profesor slovenščine.« Že ob koncu študija pa je začel sodelovati z razvedrilnim programom kot slovenist v neki televizijski igrici: »Ker sem uspešno opravil avdicijo, sem sprva delal kot novinar na informativnem programu, a sem bil kmalu povabljen k vodenju zabavne oddaje Nedeljskih 60. Povabil me je Mito Trefalt. Vse drugo je zgodovina. Dobival sem številne priložnosti, očitno sem jih uspešno izkoristil. Prišle so samostojne oddaje, veliki projekti. Danes sem na televiziji že skoraj trideset let, veliko, veliko spominov, dela, veselja in tudi žalosti. Skratka, intenzivno življenje, ki še kar traja.«
Otroštvo na vasi in v mestu
Še danes pa se Mario spominja, kako zelo drugače je preživljal svoj prosti čas v Hočah in v Mariboru: »Prav velik divjak nisem bil, to se menda vidi še danes, a neskončno rad sem imel malo družbo svojih prijateljev, bodisi v Hočah bodisi v Mariboru, to sta bili dve različni zgodbi, prijatelji se niso mešali. V Hočah je bilo najbolje, če smo raziskovali gozd, pogosto smo se igrali na igrišču ob šoli, hodili rabutat sadje, ko je bilo, pa na obisk k prijateljem, pri katerih ni bilo doma staršev. Idej nikoli ni zmanjkalo. Moram pa takoj povedati, da se v Hočah nisem samo igral, ampak sva s sestro pomagala stari mami, ki je bila zelo bolna, pospravljala sva stanovanje, čistila, hodila v trgovino, samo kuhati nama ni bilo treba, vse drugo sva naredila midva. To je bilo najbrž dobro za delovne navade, čeprav sem kot otrok imel kakšno pripombo. V Mariboru je bil ritem povsem drugačen, tam sem imel najboljšega prijatelja, s katerim sva po šoli križarila po Mariboru, vedela sva za vsako spremembo, ki se je zgodila. Od daleč je bilo morda videti, kot da doma ne skrbijo za naju, ker naju je bilo povsod polno. Vrhunec leta pa je bil vsakoletni prihod cirkusa in lunapark ob Dravi, ki se mu je reklo Vesela jesen.« Tudi na počitnice ima Mario v času odraščanja lepe spomine: »Dolga leta smo hodili v sindikalni dom podjetja, kjer je delala mama, in sicer v Novi Vinodolski, pozneje pa v prikolico v kamp Medulin. Do srednje šole sem bil na morju samo v teh dveh krajih. In bilo je super. Na dopustu je bilo itak najbolje, ker je imela mama čas samo za naju, ni bilo urnika, ni bilo pravil, samo uživanje. Seveda pa je bil drugi del počitnic pri stari mami, kjer smo lahko bili s klapo na dvorišču in v naravi od jutra do večera, še jest nismo šli. Hodili smo se kopat v neki ribnik nekaj kilometrov stran, tega se dobro spomnim. Bog ve, če je bilo to varno in čisto. Starši za ta del počitnic seveda niso vedeli.«
»Moja mama se je praviloma deklarirala kot samohranilka, kar je bila posledica dejstva, da sta se z očetom kar hitro ločila, jaz sem imel kakih pet let, čisto premalo, da bi se česa spomnil.«
Nostalgiji se raje izogne
Mario ni tip človeka, ki bi idealiziral stare čase in bil neskončno nostalgičen: »Nostalgiji se ni mogoče povsem izogniti, to je v človeku, idealiziranje starih časov, mladosti. Z leti namreč veliko balasta in slabih reči odpade, ostane svetel spomin na mlada leta. Jaz se temu najraje izognem in gledam v prihodnost. Nostalgija je lepa, če je ni preveč, sicer je lahko breme, ki ti ne pusti naprej. Poznam preveč ljudi, ki se dušijo v spominih in se nikamor ne premaknejo. Če kdo pričakuje, da bo spet tako lepo, kot je bilo, se je sam onemogočil. Imam še toliko načrtov, da se mi s preteklostjo ne da ukvarjati, tudi albumov ne gledam, ne maram se preveč pogovarjati o starih časih in preteklosti. Nekako čutim, da nas to ovira.« Tudi njegova prijateljstva pretežno izvirajo iz poznejših let, ne iz otroških: »Moja družba, v kateri uživam danes, je v veliki meri iz mojega ljubljanskega življenja, kot pravim. Sam eno prijateljstvo gojim iz srednje šole, ki mi je zelo ljubo, vsi drugi prijatelji in prijateljice so novejšega datuma. Pred leti sem bil na obletnici mature, to je bilo po nekaj desetletjih srečanje z ljudmi, s katerimi sem preživel štiri čudovita leta. Bil sem nekoliko negotov, ali naj sploh grem, ali je to v redu, spet spomini, nostalgija, minevanje. Na koncu je bilo odlično, fenomenalno. Bili smo znova mladi in upam, da se kmalu spet dobimo.«
Lahko bi bil pravnik
Če bi se danes še enkrat odločal o poklicu in vrsti študija, ne ve, ali bi se enako odločil: »Nisem čisto prepričan, a s tem je podobno kot z nostalgijo. Ker za nazaj ni mogoče nič spremeniti, je pač tako, poglejmo naprej. Izobrazba je bila v mojem primeru odlična naložba, koristi mi vsak dan, pri svojem delu sem suveren prav zaradi znanja, ki ga imam. Vidim, kako zelo je pri javnem nastopu jezik pomemben. Seveda pa vidim, da bi morda s kakšno drugo izobrazbo lahko ubral drugačno poklicno pot, zanima me namreč veliko stvari. Čisto lahko bi bil pravnik, moj občutek za pravičnost je kar močno razvit. Lahko bi poskusil tudi uspeh na igralski akademiji.« In tudi če pomisli na svoja najzgodnejša otroška leta, se mu v mislih prebudijo podobne želje: »Kar vem zase, sem govoril, da bom učitelj. In to sem tudi postal. Resda sem učil samo eno leto in pol in hitro sem spoznal, da to ni zame, da je to premalo, a življenjska želja je bila potešena. Morda sem nekaj časa celo fantaziral, da bom zdravnik, pa sem si hitro premislil, naravoslovje ni bila moja močna točka in nimam navade siliti v težave.«
Njegovo mesto
Čeprav v času njegovega otroštva ni bilo na voljo toliko televizijskih kanalov kot danes, pa se Mario spominja, koga je rad spremljal preko teve ekranov: »V otroštvu smo tako ali tako gledali samo TV Ljubljana, pa tudi TV Zagreb, drugih kanalov ni bilo, šele v srednji šoli se mi je odprl svet, ko smo v Mariboru prvi v Jugoslaviji dobili kabelsko televizijo. Od nekdaj sem imel rad televizijo in zabavne oddaje in tudi domači igrani program. Spomnim se kajpak Mita Trefalta, tudi Miše Molk, pa Oliverja Mlakarja, ki je bil veliko ime zagrebške televizije. Spomnim se serije Naša krajevna skupnost, Kukavičjega Mihca, Erazma in potepuha.« Danes Mario živi v Ljubljani, a tudi Maribor obiskuje dokaj redno: »Približno enkrat mesečno. Sicer pa sem z domačimi v stalnih stikih. V Mariboru nimam več nobene družbe, izgubil sem stik z mestom. Ko se sprehajam po njem, mi je nekako tuj. In ljub obenem. Pogosto si rečem, da si moram vzeti čas in obiskati ulice svoje mladosti, se sprehoditi po mestnem parku, obiskati kakšne stare znance. In potem se to ne zgodi. Pogosto se spomnim na pesem Kajetana Koviča Moje mesto, ki v prvih verzih pravi: 'Na severu te male domovine je mesto, kjer sem bil nekoč doma. Nad njim so nizke gozdnate planine in dobra volja vedrega neba.' Všeč mi je cela pesem, kogar zanima, jo bo z lahkoto našel na spletu.«
O nasvetih mladim
Na to, kaj bi danes svetoval mladim, ki si želijo slediti svojim sanjam, pa nimajo poguma, Mario odgovarja: »Težko je deliti nasvete, sploh mladim. Če se res omejim samo na tiste, ki nimajo poguma, jim želim, da ta pogum najdejo, si ga izborijo in se postavijo zase. Notranji glas se redko moti, moramo se mu prepustiti, dokler je še čas, da nam pomaga na pravo življenjsko pot. Vem, nekateri ne živijo v spodbudnem okolju, obdani so s predsodki, avtoritetami, željami drugih. Tukaj imajo usodno vlogo starši, celotna družinska vzgoja, pa tudi drugi sorodniki, vrstniki in ne nazadnje učitelji. Mlad človek, ki išče svojo pot, smisel, srečo, mora najti nekoga, ki mu pri tem pomaga, mu odpira vrata in oči, je njegova luč in pribežališče. Fino je, če takega zaveznika najde v družini, ni pa nujno. Kot učitelj sem prav pogrešal, da bi se v šolskem sistemu načrtno ukvarjali prav s tem, z vzgojo odločnih, pokončnih državljanov, ki sledijo svojim sanjam.«
