Ko ste drugič izgoreli, ste si mislili, da boste nekoč stali na odru za zmagovalce na olimpijskih igrah?
Po vsem tem, kar se mi je zgodilo, sem začela zelo drugače razmišljati. Nehala sem preveč pričakovati, se obremenjevati, pustila sem stvarem, da tečejo same od sebe, ker na tak način pač izgubiš manj energije. Mogoče sem tako začela razmišljati tudi zaradi materinstva, ki se mi je zgodilo vmes in zaradi katerega sem morala svoje načrte spreminjati tudi trikrat na dan. Otrok je vedno na prvem mestu. Bolj sem se začela osredotočati na to, da počnem stvari z veseljem in da tudi od sebe ne pričakujem preveč, ker te to na koncu lahko zelo obremeni.
Menda je bilo že materinstvo eden vaših življenjskih ciljev, ste tudi zaradi tega v nadaljevanje svoje deskarske zgodbe šli neobremenjeno?
Materinstvo mi ogromno pomeni, vedno sem si želela imeti družino. Ko se mi je to zgodilo, me je izpopolnilo. Zaradi tega toliko lažje delujem tudi na drugih področjih. Olimpijska medalja je lep dosežek, za življenje naprej pa ne ne pomeni kaj dosti: ne more se pogovarjati s tabo, ne izraža čustev … Nočem razvrednotiti svojega dosežka, ampak vseeno, na to se enkrat pozabi, družina je pa pomembna za vse življenje.
Kaj vas je po dveh sezonah stran od smučišča prepričalo, da ste se vrnili?
Ta šport imam res zelo rada in seveda sem ga pogrešala. Me je pa za vrnitev nekako opogumil partner. Ker me pozna, je vedel, da še nisem dosegla vsega, česar sem sposobna. Spodbudil me je, naj še enkrat poskusim, s tem ne bom nič izgubila, po drugi strani bi pa morda lahko vse življenje obžalovala, če tega ne bi storila. Zato ima on ogromno zaslug za osvojitev te medalje. Je res sočuten moški, čudovit partner, ki me v vsem podpira.
Je prevzel več skrbi za sinka?
Seveda, v obdobju olimpijskih iger, ko me ni bilo, je opravil odlično delo, pa tudi sicer zelo sodeluje. Sem se pa res trudila, da bi bilo odsotnosti čim manj. Večinoma sta me tudi spremljala na snežnih treningih. Tekme pa sem si organizirala tako, da vse do olimpijskih iger nisem bila nikoli odsotna več kot dva dni. Je pa res, da nama veliko pomagajo tudi tašča, ki živi zelo blizu, moji starši, tetke, prijateljice, vsi komaj čakajo, da so lahko kakšno urico z Majem, ki je takrat v središču pozornosti in pravzaprav sploh ne občuti, da me ni. Zaradi tega sem se bolje počutila in sem vsem, ki so mi pomagali, zelo hvaležna. S partnerjem sva si pa že na začetku precej razdelila obveznosti, tudi on je zaradi službenih potovanj kdaj odsoten. Mislim, da je Maj lepo navezan na oba. Verjetno mi je tudi zaradi tega toliko lažje. Če bi videla, da mu je hudo, kadar odhajam, verjetno ne bi bilo tako preprosto.
Epidemija, ki se je začela pred dvema letoma, vam je nehote pomagala, da ste življenje spravili v prave tirnice.
Takrat, ko je bila država zaprta in tako ali tako nismo imeli kam iti, sem ravno drugič izgorela. Če te epidemije takrat ne bi bilo, bi se morda stvari drugače obrnile.
Bi se takrat sploh ustavili?
Mislim, da ne na tak način, kot sem se. Tako pa sem imela čas razmišljati. Najprej sem se morala tako ali tako telesno spočiti. Dober mesec sploh nisem mogla spati brez protibolečinskih tablet. Ko sem prvič izgorela, sem si sicer malo odpočila, ampak ko sem začutila, da lahko nadaljujem, sem nadaljevala. Zaradi epidemije pa potem tega niti nisem mogla več storiti. V drugačni situaciji bi verjetno še vedno našla neko obveznost, neko dolžnost, nekaj, kamor bi spet morala hiteti, in spet ne bi imela časa za počitek, predvsem pa za razmislek. Takrat pa sem se res poglobila vase. Veliko sem razmišljala o tem, kaj si želim, kaj je zame pomembno. Na srečo sem imela ob sebi tudi partnerja, ki me je poslušal, in sem se imela s kom pogovarjati v teh težkih časih. Tako da sem iz tega obdobja prišla kot čisto druga oseba.
Kako se je kazala izgorelost in kako ste sploh vedeli, da ste izgoreli?
V športu je včasih težko ugotoviti, da si izgorel, ker si tako ali tako ves čas utrujen. Pri meni je prišlo tako daleč, da sem bila zadihana že ob najmanjšem naporu, peklo me je vse telo. Že ob povsem vsakdanjih opravilih sem se izčrpala. Za vrhunskega športnika je to nepredstavljivo. Poleg tega sem bila kar naprej bolna, imela razna vnetja. Ko se je ena stvar pozdravila, je izbruhnila druga. Izgubila sem motivacijo. Na zadnji tekmi se tudi skoncentrirati nisem mogla več, občutek sem imela, da bom kar padla. To je bila točka, ko sem morala nekaj narediti. Naložila sem si preveč bremen. Poleg športa sem še delala, organizirala treninge, skrbela za finance, svojo ekipo. Vse, kar se je dogajalo okoli mojega športa, je viselo na meni, in ko počneš toliko stvari, pozabiš na zdrave obroke ali jih poješ na hitro, kadar imaš čas, večkrat v avtu, za dovolj spanja pa tako ali tako nisem imela časa, če sem hotela vse speljati. Dan je imel zame pet, šest ur premalo. Ko si enkrat v takem stanju, zelo težko dosežeš dober rezultat. Vsak neuspeh pa vse skupaj še poslabša. Ta izgorelost je zahrbtna, ne opaziš, kdaj se ti začne dogajati, ko pa opaziš, je tako ali tako prepozno. Potem pa dolgo traja, da se spet sestaviš.
Kako je potekala rehabilitacija?
Ogromno sem počivala in počela stvari, za katere prej nisem imela nikoli časa, pa so za druge ljudi povsem vsakdanje. Razen kakšnega božičnega filma televizije v preteklih letih nisem nikoli gledala. Edino za božič sem imela čas. Zdaj pa sem si vzela čas, da sem se v miru ulegla na kavč, gledala televizijo, pojedla zajtrk, skuhala kosilo … Veselilo me je tisto normalno življenje, za katero nisem imela nikoli časa. Skozi ta vsakdanja opravila doma sem potem videla, da sem vsak dan zmogla več, pozneje sem se utrudila. V tem obdobju sem se tudi odločila za vsaj enoletno prekinitev športne kariere, ker sem vedela, da bom za neko normalno življenje prišla hitro k sebi, za šport pa bom preprosto potrebovala več časa. Uporabljala sem tehnike sproščanja, ki me jih je naučila športna psihologinja Tanja Kajtna. Drugače pa so mi pomagali pogovori z najbližjimi. Če zdaj gledam nazaj, se je zgodila neka usoda, ki jo z veseljem sprejmem, ker se je vse skupaj tako lepo izteklo.
V tem času ste dobili tudi otročička. Verjetno si niste niti predstavljali, da se bo ob vaših težavah to zgodilo tako hitro?
V tem obdobju sva se s partnerjem odločila, da si poskusiva ustvariti družino, moja prihodnost v športu je bila namreč zelo negotova. Zaradi mojih težav, sploh pa ker so me že pri prvi izgorelosti zdravniki zaradi hormonskih težav opozorili, naj se malo pazim, če si poleg športne kariere želim še družino, naju je bilo kar malo strah, ali bo uspelo. Ampak se je vse srečno izteklo.
Kako vas je materinstvo spremenilo?
Zelo. To prvo leto se je zgodilo toliko lepih trenutkov, veselja, vsak dan nekaj novega, in to te res napolni. Vidiš, kaj je v življenju pomembno. Družina mi že v osnovi veliko pomeni, ko imaš pa svojega otroka, za katerega veš, da je odvisen od tebe, da moraš poskrbeti zanj, da si mu vzor, je pa to nekaj povsem drugega. Vso nosečnost sem se trudila, da sem ostajala pozitivna, ker sem vedela, da bom svoje razpoloženje prenesla na otroka. In po mojem mi je to kar uspelo, saj je vesel, srečen in zadovoljen otrok.
Kaj vas je vse to obdobje naučilo, kako gledate zdaj na življenje?
Manj načrtujem, pustim življenju, da teče, da se neke priložnosti same ponudijo, in se potem odločim, ali jih izkoristiti ali ne. Spoznala sem, da moraš stvari početi z veseljem. Ker če jih ne, si v bistvu ves čas v nekem krču. To se je pri meni na športnem področju še toliko bolj poznalo. Tako sem si želela, garala, si nalagala dodatna bremena, da sem pregorela. Zdaj pa pač razmišljam drugače, osredotočim se na pot do cilja. In potem se stvari odvijajo v pravo smer.
Kako osvojitev medalje vpliva na vaše življenje?
V tem trenutku sem deležna ogromno pozornosti, ki je prej nisem bila vajena. Ampak sem se navadila. Sicer pa se zame ni nič spremenilo. Še vedno sem ista oseba. Največ mi pomeni družina, ki me vsak dan navdihuje. Medalja pa je neki dosežek, potrditev. Ponosna sem, da mi je uspelo, ker je zadaj res veliko truda, odrekanja, težkih stvari, pa tudi sodelovanja družine. Za tem rezultatom stoji ogromen krog ljudi – družina, trenerji, sponzorji, prijatelji, ki so mi to omogočili. Kolajna je zahvala za ves trud, ki so ga vložili vame, vedno so verjeli, da mi bo enkrat uspelo. To je nagrada za življenjsko delo. Se mi pa zdi, da ima zdaj veliko večjo težo, kot bi jo imela kadarkoli prej, zaradi vseh teh preprek, čez katere sem morala. V nekem intervjuju so me vprašali, kdaj je prepozno. Pa sem jim odgovorila, da nikoli. Tudi v športu ljudje dolgo vztrajajo, ker si želijo. In dokler si želiš, ni nikoli prepozno. Enim se sestavi prej, drugim pozneje, ampak mislim, da če se boriš, trudiš, delaš, bo ves trud enkrat poplačan, samo obupati ne smeš.
