V sodobni družbi je tema smrti še precej tabuizirana. O smrti se na splošno ne razpravlja veliko, kot da bi se bali lastne minljivosti in minljivosti drugih. Vsakdo od nas se je ali se še bo v življenju, žal, soočal z izgubo bližnjega in posledično z veliko žalostjo, ki pa je ne moremo popolnoma razumeti, dokler tega ne doživimo – takrat občutimo globoko žalost in druga čustva, ki nas ob izgubi lahko obhajajo: jezo, krivdo, obup …
Žalovanje
Žalovanje je proces, ki se od posameznika do posameznika razlikuje tako v intenziteti kot dolžini. Vsak žaluje na svoj način in toliko časa, kolikor za to potrebuje. Žalovanje se pravzaprav nikoli ne konča; lahko pa bolečina popusti do te mere, da lahko žalujoči znova normalno funkcionira. Žalovati ne nehamo nikoli, se pa navadimo izgubo sprejeti in z bolečino živeti. Med procesom žalovanja vsak po svoje izražamo čustva. Doživljanje različnih čustev je povsem normalno, dokler ne trajajo predolgo. Prej ali slej je spomin na umrlega manj boleč.
Faze žalovanja
Tekom let in med raziskovanjem procesa žalovanja so strokovnjaki določili različne faze žalovanja: šok in čustvena otopelost; zanikanje; hrepenenje; jeza in krivda; žalost, potrtost, brezup in dezorganizacija; in nazadnje sprejetje in reorganizacija.
Dovolite, da vam pomagajo
Ob izgubi ste neutolažljivi in prav je, da takrat dovolite, da vam pomagajo drugi. Če se vam zdi, da vam bližnji in znanci ne zmorejo ali ne znajo nuditi prave opore, se lahko kadarkoli obrnete po pomoč k strokovnjakom. Obrnite se na svojega zdravnika, ki vas bo ustrezno napotil dalje. Pomoč lahko poiščete tudi v temu namenjenih podpornih društvih. Priskrbite si literaturo, ki vam bo pomagala spoznati proces žalovanja. Berite knjige in članke, ki vam bodo v uteho in v pomoč.
Dajte si čas
Bolečina nikoli ne izgine, le naučili se boste z njo živeti. Dajte si dovolj časa za žalovanje, vendar si ne pustite, da bi predolgo ostali na isti točki. Težke življenjske preizkušnje nas pogosto vodijo do tega, da znova najdemo sebe. Počnite stvari, ki vas veselijo. Obudite hobije, na katere ste pozabili.
Kako pomagati žalujočemu
Žalujočemu tolažilne besede pogosto ne pomagajo ali ga sploh ne ganejo. Pogosto se počuti, kot da ga nihče ne razume. Zato pomoč žalujočemu terja veliko sočutja in obzirnosti, predvsem pa razumevanja. Resničnega razumevanja. Proces žalovanja se začne s sprejetjem izgube oziroma smrti osebe. Da bo žalujoči lažje ozavestil izgubo, mu lahko pomagamo tako, da se z njim pogovarjamo o dejstvih v zvezi s smrtjo, na primer o času smrti, okoliščinah, vzroku in o času pogreba.
Življenje brez umrlega
Žalujoči se mora po smrti ljubljene osebe navaditi na novo življenje, v katerem občuti neko pomanjkanje. To je odvisno tudi od tega, kakšno vlogo je imel umrli v njegovem življenju. Na racionalni ravni lahko občuti pomanjkanje pri odločanju, finančnih zadevah, vodenju gospodinjstva, na čustveni ravni pa pogreša oporo, razumevanje, pozornost, nežnost, zato se mora naučiti prevzeti tudi vloge tistega, ki je odšel.
Žalujoči potrebuje čas
Žalovanje je proces, ki terja čas, od osebe do osebe pa je odvisno, koliko časa potrebuje; najpogosteje se potrebuje leto dni. Žalujočemu moramo dovoliti, da ima svoj način žalovanja, predvsem pa mu moramo stati ob strani, ko mu je še težje kot sicer, to je predvsem ob družinskih praznikih, obletnicah ali počitnicah. Lahko se zgodi, da v procesu žalovanja žalujoči dobi napad panike, doživlja občutke tesnobe, brezupa, resne depresivnosti. Takrat mu moramo razložiti, da so ta doživljanja normalna in da bodo minila.
