Tale pogovor je bil precejšen zalogaj, pa ne zaradi številnih obveznosti, ki jih imajo igralke, temveč predvsem jezikovnih zagat. Globoko radovedna sem od sogovornice želela izvedeti čim več o njeni prekrasni deželi, tradiciji, iz katere prihaja, in njeni poti v svet, saj imamo na tem koncu Evrope kopico (neupravičenih, kot se je izkazalo med pogovorom) predsodkov. A je bilo sporazumevanje kar precejšen izziv. Znašli sva se po žensko – pomagala nama je tehnologija, iz slovenščine v angleščino in perzijščino sva si prevajali kar s spletnim prevajalnikom. In se pri tem dodobra nasmejali.
Dobrodošli v zibelki civilizacije
Ob omembi Irana si običajno predstavljamo puščavo, redki pa vedo, kako čudovita je v resnici ta dežela. Soudabeh pripada Tabarom, doma govorijo perzijsko, sicer pa so Iranci ena najstarejših civilizacij, imajo številna prekrasna mesta, zgodovinske zgradbe, slavne modrece, pesnike, najsočnejša sadje in zelenjavo, ki rasteta na plodnih poljih. »Prihajam iz severnega dela države, milijonskega mesta Babol, obdanega s 50 milijonov let starim gozdom ter pol ure vožnje oddaljenega od Kaspijskega jezera. Imam tri sestre in enega brata. Vsi so bili športniki, trenirali so tekvondo. Zdaj so poročeni in imam kopico nečakov in nečakinj. Mama je gospodinja, je pač zahtevno skrbeti za tako številno družino, oče pa je delal v zavarovalništvu. Zame sta sprva želela, da bi študirala, ne trenirala. A ker sem bila sila nemirnega duha, sem se želela tudi gibati,« je povedala. V osnovni šoli je začela z atletiko, s svojimi dolgimi nogami je bila prav dobra v teku, pri štirinajstih letih pa je v šolski ekipi za zabavo poskusila z odbojko: »To ni bilo tako običajno, saj je v Iranu nacionalni šport rokoborba, ki se jo lotevajo predvsem moški in so osvojili kar nekaj olimpijskih medalj. Pri odbojki so hitro prišli rezultati in sem napredovala, celo do državne reprezentance. Uživala sem v športu, a mi je bilo težko, saj je to pomenilo selitev v glavno mesto, pri dvajsetih sem se tam sprva počutila samo in izgubljeno, proč od domačih, na katere sem zelo navezana. A ker sem vedela, kaj si želim, sem se nekako prilagodila in zagrizla v delo. Nastopali smo na azijskih pokalih in prvenstvih ter se merili z velesilami s tega področja – Kitajsko, Japonsko, Tajsko in drugimi, ki so res zelo dobre.« Sudi je ob tem, tako kot druge punce iz ekipe, morala študirati. Tudi starši so želeli, da se izobrazi, saj imajo vse njene sestre in brat magisterij, ona pa je prišla do diplome. Končala je športni menedžment in želi po koncu kariere svojo pot nadaljevati kot trenerka ter svoje znanje in izkušnje prenašati na mlajše generacije.
Na igrišču z ruto
»Pri nas punce ruto oziroma šal dobimo pri devetih letih. V Iranu je ženskam teže napredovati, saj obstajajo omejitve, vendar smo zelo močne, pogumne borke. Lahko smo tako močne kot moški. Omejitve obstajajo zavoljo islama, vendar se tudi to počasi spreminja. Bolje je kot prej. Ženske lažje živijo, se smejijo in šalijo, vendar se morajo obnašati kot dame in biti dostojanstvene. Pri tem jim pomaga šal. V vsakdanjem življenju imamo kopico šalov najrazličnejših barv in krojev, za v službo pa običajno črne,« je pojasnila Sudi, ki se je na ta del oblačila tako navadila, da je ne ovira niti pri treningih niti na tekmah. Vesela in hvaležna je, da ji je uspelo in je lahko šla v svet, saj si je zelo želela svoje znanje pokazati tudi na tujem. V Slovenijo je prišla na povabilo Majde Čičić, nekdanje odlične odbojkarice Crvene Zvezde iz Beograda in tudi OK Hita iz Nove Gorice ter še nekaterih klubov v Italiji, ki se je po končani karieri posvetila trenerskemu delu. Nekaj let je vodila tudi iransko žensko odbojkarsko reprezentanco, tam je spoznala Sudi in jo, kot že rečeno, povabila v Slovenijo.
Živite v prekrasni deželi!
»Take ponudbe človek ne odkloni. Zelo sem si želela igrati v tujini. Tri moje kolegice iz reprezentance so šle na Portugalsko, ena v Španijo in Turčijo, jaz pa sem podpisala pogodbo z GEN-i Volley. Veselila sem se novega poglavja v svojem življenju. Bila sem res navdušena, ko sem prišla v novo okolje. Po mesecu dni sem se počutila nekoliko osamljeno, saj sem daleč proč od svoje domovine, vendar je zdaj spet krasno, spoznala sem kopico novih ljudi in stkala prijateljske vezi. Zelo sem vesela, da mi je uspelo ponesti ime svoje države onkraj njenih meja in da igram v Sloveniji ter evropski ligi,« je povedala športnica. Naučila se je že nekaj slovenskih besed, odkriva kotičke Slovenije, v prostem času pa bere, kuha in se sprehaja. Njene sostanovalke so navdušene nad njenimi kuharskimi sposobnostmi, ob njenih jedeh se vsem cedijo sline. »Ne pravijo zaman, da je iranska kuhinja ena najboljših na svetu. Z veseljem jo predstavim tudi drugim ljudem,« je povedalo simpatično dekle, ki se bo po koncu sezone vrnila domov, kam jo bo zatem ponesla (športna) pot, pa še ne ve. V svoji deželi ima veliko sledilcev na Instagramu, ki z navdušenjem spremljajo njene dogodivščine v Sloveniji in Evropi. S svojim zgledom pa številnim ženskam odpira vrata in jim daje spodbudo za uresničenje sanj. Ona si je svoje že. Edino, kar si še želi, je, da bi si po končani karieri ustvarila družino.
