Potovanje na celino njunih korenin – Robert Yebuah, oče dvojčic, je namreč pred skoraj petdesetimi leti iz Gane prišel študirat v Ljubljano in tam spoznal njuno mamo Vido – ju vedno navda z občutkom, da odhajata domov. Pa čeprav sta bili v deželi svojih prednikov le nekajkrat, vsekakor manjkrat, kot bi si želeli. Kri ni voda in afriški temperament jima je zelo blizu, pravita. Zato nista niti malo pomišljali, ko ju je priznana plesalka, koreografinja in gledališka ustvarjalka Maša Kagao Knez že pred leti povabila k sodelovanju pri različnih predstavah. Zbrala je različne umetnike, poleg njiju še plesalko Dalando Diallo ter raperski duo Murat & Jose. »Vsi imamo afriške korenine, razen Murata, vendar se zanj zdi, da je po duši še najbolj Afričan – počasen in vedno dobre volje,« se je nasmehnila Leticia. »Skupaj smo naredili že nekaj glasbenih predstav – Maša mi je všeč, ker v svojih predstavah poveže vse zvrsti umetnosti. Vsak se predstavi s tistim, v čemer je dober in kar obvlada. Predstave so polne plesa in petja.« Pred tremi leti so se prvič udeležili vsakoletnega mednarodnega plesnega festivala v Ouagadougou, glavnem mestu Burkina Fasa. Covid in njegovi ukrepi so jih naslednji dve leti odvrnili od potovanja v to afriško državo, letos pa se niso dali. V Burkina Faso so s predstavo La Place odpotovali kot edina evropska skupina, vse druge je odvrnil omikron. »Sužnji v Ameriki so se ob prostih nedeljah srečevali na trgih, tam plesali in peli, plesi so se mešali in tako so začeli nastajati nastavki jazza, stepa, skratka vseh teh zvrsti, ki izhajajo iz afriške kulture. Ker smo tudi mi različni, smo se v La Placu (na trgu) povezali in naredili sinergijo – vsak ima svoj trenutek, v katerem zablesti, na koncu pa se vse združi v eno harmonijo,« je bila Leticia slikovita. »Letošnja tema festivala je bila upanje. Evropi želimo predstaviti, da Afrika nista samo vojna in revščina, ampak okolje, kjer skupnost še vedno nekaj velja. Pri nas je preveč individualnosti, moramo stremeti k življenju v skupnosti, zato želimo predstavo izvajati tudi v Sloveniji,« je nadaljevala Irena.
Zaskrbljena sporočila iz Slovenije
Seveda so preverili situacijo, preden so odpotovali v Burkina Faso, toda sestri pravita, da so novice o nemirih v teh državah pogoste, pa je vedno vse v redu, tako da niso niti pomislili, da rinejo v kakršnekoli težave. »V soboto zvečer smo tako prispeli v Ouagadougou, v ponedeljek zjutraj pa že dobili zaskrbljena sporočila iz Slovenije, kako smo in ali smo v redu,« se je spominjala Irena. Šele potem sta izvedeli, da naj bi se v državi zgodil državni udar. »Maša in Dalanda naj bi ponoči slišali strele, toda midve sva spali kot top, pa čeprav na skromni postelji. Šele budilka naju je zbudila,« sta se smejali. Organizatorji so zanje dobro poskrbeli, saj nikamor niso šli brez spremstva. Naokoli so se vozili s festivalskim avtobusom, po mestu niso hodili, hrano pa so imeli organizirano, tako da so se počutili varno. Edina posledica izrednih razmer je bila, da so predstavo, ta je, mimogrede, požela ogromno zanimanja, zaradi policijske ure prestavili z osme ure zvečer na četrto in na drugo, odprto prizorišče. »Bolj kot zaradi državnega udara naju je skrbelo, ali bova uspeli priti pravočasno domov, kajti obe sva že takoj po vrnitvi imeli obveznosti. Vendar se je že po nekaj dneh vse uredilo. Odprli so letališča in tudi internetna povezava je zopet normalno delovala,« je razložila Leticia, Irena pa dodala: »O tem, kaj bi lahko bilo, če bi bilo, sploh nočem razmišljati. Verjamem, da se stvari zgodijo z razlogom in kakor mi je bilo namenjeno. Delam dobro, okoli sebe želim sonce in verjamem, da tisto, kar misliš, privlačiš. Z negativnimi mislimi se ne ukvarjam.«
Usode nista izzivali
Obema je žal, da nista uspeli raziskati mesta, kot bi si ga želeli, saj nista hoteli izzivati usode. »Burkina Faso je skromnejši kot Gana, ljudje pa so zelo prijazni, takoj te vzamejo za svojega,« je povedala Irena. Seveda veljajo neki ukrepi zaradi koronavirusa, toda okužb nimajo veliko, ker so tam precej višje temperature kot pri nas. »V zaprtih prostorih sicer imajo maske, zunaj pa ne in so vsi zelo sproščeni.« Kljub omejitvam pa jima je uspelo obiskati tržnico. Tam je vedno zabavno in zanimivo. Čeprav je nenavadno barantati, ko so cene že tako ali tako nizke, vesta, da je domačinom to v užitek. In z veseljem plačata več, kot bi za enako stvar plačal domačin, saj vesta, da od tega živijo in preživijo. »Z Ireno vedno praviva, da boste Afriki in Afričanom najbolj pomagali, če jih boste obiskali, če boste šli na njihove tržnice, z njimi barantali in seveda plačali več kot domačini. Na ta način jim boste pomagali in jim ne boste vzeli dostojanstva, pa še vsi se boste na koncu dobro počutili. Namesto da obiskujete severne države, pojdite v Afriko, tam zapravljajte, kupujte spominke in pokažite doma, kako lepo ustvarjajo. Ljudje so tam veliko srečnejši kot mi z bistveno manj stvarmi. Ne stremijo po bogastvu, srečni so že, če so zdravi. To preprostost jim kar malo zavidam.«
Radi jo imava, a živeti v Afriki ne bi mogli
»Ko sva bili majhni, sva leto in pol preživeli v Afriki, zato sem vedno zelo srečna, ko stopim na afriška tla. Še posebej se veselim tamkajšnje hrane! V Gano smo se vrnili šele čez dvajset let, vse je namreč povezano s precejšnjimi stroški,« je povedala Leticia, ki pa pravi, da s sestro tam kljub temu ne bi mogli živeti. »So prepočasni, jaz sem pa energičen človek. Ko sem bila tam, sem vedela, da se mi nikamor ne mudi, da je vse organizirano. Za 14 dni grem z veseljem, če bi tam živela in bi vsi zamujali, kot zamujajo, bi se mi pa zmešalo,« se je nasmehnila in dodala, da je bila njihova predstava res prava atrakcija, da so jih povabili še v Čad in Senegal, onidve pa si zelo želita še na kakšen podoben festival v Gano, saj bi tako lahko hkrati obiskali svojo družino. »Želim, da bi lahko šli tja vsaj na dve leti, sploh pa s starši, dokler sta še pri močeh,« je pogovor zaključila Leticia, medtem ko je Irena že odhitela na delo v glasbeno šolo v bližini.
Izjemno povezani
Čeprav odrasli, sta dvojčici še vedno tesno povezani, ne mine dan, da se ne bi slišali ali videli. Kar je precej preprosto, saj obe živita v Novem mestu in med drugim delata v tamkajšnji glasbeni šoli, Irena je ob tem še polovično samozaposlena v kulturi, Leticia pa se ukvarja z grafičnim oblikovanjem. Hkrati sodelujeta v glasbenih predstavah. »Nama je super, sploh če nama to omogoča, da preživiva več časa skupaj. Ko sva, recimo, sodelovali v muzikalu Madagaskar, sva se morali voziti v Mengeš in sva tako preživeli skupaj še dve uri v avtu. Vedno je privilegij, če lahko nekaj počneva skupaj,« je povedala Irena. Ker se tudi moža obeh dvojčic in otroci dobro razumejo, hodijo skupaj na dopuste, izlete, skupaj preživljajo praznike …
