Kako živite zadnji dve kaotični leti, polni slabih novic in omejitev?
Počutim se, kot bi bila v getu, ja, kot bi bila v getu … Igrati nismo smeli, potem smo vendarle začeli igrati, potem je kup predstav odpadlo zaradi okužb, obeta se, da bo nekaj predstav vendarle znova obujenih, a ne prav veliko … Skratka, zelo je nemogoče. In ta konfuzija, ki je ljudi zmedla in jih pripeljala na rob obupa. Neverjetno.
Svet torej drvi v pogubo?
Kabala, starodavna mistična modrost judovske veroizpovedi, napeljuje, da se civilizacija menja vsakih šest tisoč let, v judovstvu štejemo letnico 5784. Ne govori se o koncu sveta, da ne bo pomote. Jaz in mnogo drugih res upamo, da se bo svet vendarle spremenil v nekaj humanega, morda bo nastal človek, ki bo manj pohlepen, manj egocentričen, sposoben lepšega sobivanja, kot je zdaj. Ne zavedamo se povsem dobro, kako je z nami, predvsem pa mislim, da niti sama nisem verjela, da je tako hudo, vse dokler se ni zgodil covid-19. Mislila sem, da smo Slovenci bolj stabilni in trdni.
In kakšni smo?
Zelo, zelo ranljiv in genetsko zelo podhlajen narod. Kot da še vedno drži ta Cankarjev rek: »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni!« Tako razprodajati svoje premoženje, kot ga mi, in toliko klevet, poneverb, da ne rečem kraj, in to v tako majhni državi, to je smrtni greh. Čeprav računam na nove rodove, ki bi prerodili to našo Slovenijo, se bojim, da na napačen način vlagamo vanje, kot da ne bi želeli imeti humanistov.
Nacistične, fašistične, komunistične in druge ideologije so bile precej agresivne na Slovenskem. Morale bi biti del preteklosti, pa so res? Smo se od njih česa naučili?
Fašisti in nacisti so nas Slovence med vojno okupirali, prvi so hoteli razširiti meje Italije do Ljubljane in ukiniti slovenski jezik, tako kot na Primorskem že veliko pred 2. svetovno vojno, drugi pa so hoteli narediti našo deželo »nemško«. Začelo se je množično izseljevanje Slovencev in marsikomu ni povsem jasno, da bi nas lahko, pravzaprav zlahka, doletela ista usoda kot Jude, nas je bilo namreč veliko manj. Kaj pa je iztrebiti majhen narod? Veste, prihajam iz družine pobitih Primorcev in iz družine zmagovalcev. Sem hči primorskih staršev, ki so šli v partizane, da bi si rešili življenje, predvsem pa, ker niso priznavali fašizma in nacizma, še manj verjeli v njiju.
Mislite, da bo končno prišlo do sprave? Kdo ali kaj slednjo najbolj ovira?
Danes predvsem nekateri politiki želijo obujati polpreteklo zgodovino samo zato, da bi nas razdvojili in vse tragične dogodke obrnili v svojo korist. To je greh. Prav nič se nismo naučili iz zgodovine. Moj oče je bil vzgojen v Italiji, v Furlaniji - Julijski krajini, v nemškem, slovenskem, furlanskem, italijanskem jeziku. Stanujem v hiši, kjer je bila ilegalna tiskarna Toneta Tomšiča. Naj spomnim, da so v tiskarnah Podmornica, Tunel in Tone Tomšič tiskali časopise Delo, Slovenski poročevalec, Osvobodilno fronto, Delavsko enotnost, različne knjižice in letake, v jeziku, ki je bil najmanj nezaželen ali, bolje, prepovedan, moj oče pa je bil zadolžen za dobavo papirja. Pod črto; partizani in KP so se upirali nasilju, to moramo priznati, vodili so boj proti nacizmu in fašizmu, ki se ju moramo bati še danes. Po vojni je prišlo do obračunavanj, pobojev, žal, zares in iskreno mi je žal, a rimski izrek pravi: »Vae victis! Gorje premagancem!«
In kaj reči o propadlem komunizmu?
Filozof Slavoj Žižek pravi, da ideja komunizma ni mrtva, le na novo vsebino moramo počakati. Moderni kapitalizem, ki v veliki meri z neverjetno hitrostjo prodira v naša življenja, ne obeta ničesar dobrega. Da ne govorim o revščini po vsem svetu, da ne govorim o rasti kapitala, ki mu je, kot je videti, malo mar za podnebne spremembe. Se torej čudite, da je Karl Marx že konec 19. stoletja začel pisati Kapital, kritično analizo politične ekonomije? Obstaja tudi lep dokument, angleški, z naslovom Workhouse (v prevodu: Ubožnica). Govori o hišah za reveže, ustanovljenih med vladanjem kraljice Viktorije, v katerih so se dogajale tragične stvari: prisilno, težaško, uniformirano delo, podhranjenost, pretepanje, zanemarjanje. Bile so namenjene obubožanim, na koncu seveda tudi v duhu, ukinili so jih šele po 2. svetovni vojni. V eni od takih hiš je bil primoran živeti tudi Charlie Chaplin. Dovolite, da se znova zatečem k Žižku: »Na koncu tunela je luč, vendar je to v resnici vlak, ki drvi proti nam!« Verjamem v bratstvo med ljudmi, tako kot so verjeli prvi kristjani, pa so nekateri cerkveni dostojanstveniki to idejo zlorabili in jo obrnili v svoj prid. Nisem versko blazna, vendar verjamem v deset božjih zapovedi, saj veste, kako gre … Ne stori drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi. Le kje in kdo so tisti, ki so na to pozabili?
Kako kulturni smo Slovenci?
Jaz slabših časov v kulturi še nisem doživela, gre za popoln razpad kulturne politike in kulture, nikomur v resnici ni kaj dosti mar za kulturnike. Ne vem, kako se je to zgodilo, očitno smo bili premalo agresivni, preslabi lobisti, premalo mafijski. Nasproti Drame danes gradijo neestetsko stavbo, videti je, kot bi v beneški Canal Grande priplula Costa Concordia. V resnici bi tam morala stati nova Drama, kjer bi umetniki lahko vadili, kjer bi lahko uprizarjali tehnično in scensko zahtevnejše predstave. To je zame ena huda bolečina, pa ne zgolj zame, ki že vse življenje živim v neposredni bližini, tudi za moje kolege. Vzeli so nam svetlobo, pogled na Ljubljanski grad, odrezali so nas od z bogato kulturno dediščino oplemenitenega mestnega jedra. Zakaj sredi mesta taka neokusnost? Zakaj in kdo je to dovolil?
Ko sva ravno pri kulturi, kako kulturni in spoštljivi pa so bili do vas sodelavci, kolegi kulturniki?
Včasih povsem nespoštljivi, nespoštljivega odnosa sem bila nemalokrat deležna pri tistih, ki so imeli v rokah škarje in platno, in to ni trajalo dve leti, tri leta, štiri leta … Trajalo je dlje. Zakaj? Slovenci ne prenesemo drugačnosti. Imela sem drugačen pogled na življenje, nisem bila slovensko omejena, nikoli me ni bilo sram povedati svojega mnenja in za njim stati. In to je šlo določenim kolegom kulturnikom zelo v nos. Spominjam se tudi vodstva tedanjega gledališča, ki je imelo v čislih le nekaj igralcev in igralk, vsi drugi pa smo bili odveč. Ja, dogajala se mi je huda krivica, nekoga tako ovirati je pravzaprav nezaslišano, in vseh teh ovir človek ne pozabi zlahka, kot da ne bi smelo biti prostora tudi zame. Pa saj bi šla kam drugam, a ni bilo nobene alternative. Kam pa naj bi šla?
Pa vendarle se niste dali, bili ste idejna ustanoviteljica Teatra komedije BTC, danes je znan kot SiTi Teater. To za SNG Drama ni bilo sporno?
O, zelo je bilo sporno, celo v časopis so me dali, čeprav je šlo za gledališče v lasti BTC. Tisto, kar me je dvigovalo, je bila pozornost moje publike. Ljudje so me radi gledali, in še vedno me, to traja že nekaj desetletij. In jaz sem jim na smrt hvaležna, ker je to največji kompliment, ki ga igralec lahko dobi.
Se strinjam z vami, ampak mar ni tako, da najbolj boli tisto, česar nimaš, pa bi želel imeti?
Absolutno, to bo zagotovo nekje ostalo, ta brazgotina. A pomirjena sem bila, sem, ker sem vedela, vem, da mi v resnici ne morejo do živega, da imam talent, znanje, zvesto publiko, kup uspehov. Kritik pa nikoli nisem brala, zakaj pa, saj sem bolj podkovana kot ti novodobni. Zadnji kritiki, ki jim je šlo zaupati, so bil Andrej Inkret pa Aleš Berger, Veno Taufer, Vasja Predan, potem jih ni bilo več. Ostalo pa, oprostite, kaj, kaj je zdaj to?
Ali stanovske kolege, ki so vam v preteklosti »hudomušno ponagajali«, še vedno srečujete?
Ne! Veste, nekaj morate vedeti. Če človek igra pošteno igro, nikoli jih namreč nisem omenjala, nikoli se jim nisem maščevala, nikoli pa jim tudi nisem oprostila, zakaj pa, saj se mi nihče ni opravičil, kaj naj torej odpuščam … Torej, če človek igra pošteno igro, ti ljudje prej ali slej izginejo iz tvojega življenja. Jih ni več. In to se v življenju rado dogaja. Veste, jaz bi težko živela, če bi komurkoli naredila kaj tako grdega.
Vi ste danes med starejšimi člani ansambla SNG Drama, čeprav to zelo dobro skrivate, gub sploh opaziti ni ...
Morda se moram res zahvaliti mami in njenim genom, tudi sestra jih nima, pa je starejša od mene. Vsak dan izvajam jogo, vsaj eno uro, nikoli nisem popivala, sem in tja sem prižgala kako cigareto. Včasih sem precej užaloščena, ko ljudje pogledujejo proti mojim ušesom, da bi opazili sledi liftinga. No, nimam ga, pa tudi če bi ga imela. Nimate pojma, kaj vse človek doživi v tem poklicu. Nimate pojma. Slišala sem tudi, da sem kot New York, ali ga ljubiš ali pa povsem sovražiš. Sicer pa obstajajo izkušeni in neizkušeni igralci, starih ni, je že pred davnimi časi lepo povedal slovenski gledališki režiser, igralec, pedagog in publicist Osip Šest.
Morate razumeti, da ste bili od začetka osemdesetih pa vsaj dve desetletji vseskozi po televiziji, ljudje pa mislimo, da vas poznamo do obisti. Spomnim se vas v seriji Naša krajevna skupnost …
Spominjam se snemanj, na katerih smo vsi vpleteni grozno uživali, včasih smo bili tako zelo razigrani, da nismo vedeli, kako dobro smo odigrali, pa smo se tolažili, da bomo za nekaj časa po Sloveniji hodili s sončnimi očali. Šele leta pozneje, ko sem naletela na ponovitev vseh treh sezon, sem spoznala, kako imenitna serija je bila to, precej boljša od teh, ki jih slovenske televizije servirajo danes.
Kakšen je pomen neodvisnih ustvarjalcev in producentov za razvoj uprizoritvenih umetnosti, glede na to, da je prilagajanje repertoarjev in krčenje mreže sodelavcev zaradi pomanjkanja denarja postalo nekaj povsem običajnega?
Pri tem vprašanju se bom dotaknila Gleja, tam sem namreč začela svojo igralsko pot. Tam smo se kalili številni umetniki, tam smo igrali prvo igro Rudija Šeliga, Kdor skak, tisti hlap, in z njo zmagali na jugoslovanskem gledališkem festivalu Sterijino pozorje. In ta Glej je zdaj, kot mnogo drugih, v velikanski stiski. Mladi ljudje se morajo nekje preverjati, kaliti, v nacionalno gledališče ne morejo kar priti s ceste. Tu gre za en velik zavožen trenutek in občutek imam, da namenoma. Denar je, a samo za tiste, ki služijo temu režimu. Rekla sem režimu. In to je zame, ki sem dobršen del življenja preživela na odrih, tudi gledališč na Dunaju, v Pragi, Beogradu, vojnem Sarajevu, Ženevi, Frankfurtu, Bologni, v londonskem West Endu, v Tel Avivu, New Yorku, tudi na sedežu Združenih narodov, leta 1977 pa sem postala članica ljubljanske Drame, zelo boleče, čeprav sem z eno nogo že nekje drugje. Ta trenutek nobena stranka, pa jih je zelo veliko v Sloveniji, nima pojma, kako narediti spodoben, sprejemljiv, ne rečem ne vem kaj, zgolj sprejemljiv kulturni program, da bi kultura lahko preživela, živela.
Odraščali ste v Jugoslaviji. Kako ste takrat dihali, lahko s polnimi pljuči, je bil zrak bolj čist kot danes?
Čez Jugoslavijo ne morem reči nič slabega, meni se ni v njej zgodilo nič slabega, celo štipendijo sem dobila za prvo leto podiplomskega študija igre v London, naslednje leto sem na akademiji dobila britansko. Seveda sem takrat v Veliki Britaniji kot Jugoslovanka slišala tudi nekaj krepkih, a če se vrneva v moje otroštvo, lahko rečem, da smo bili vsi, ne bom rekla revni, temveč smo živeli skromno, ampak smo si zelo pomagali. Ko je mama pekla palačinke, je na obisk povabila vse otroke iz soseščine, zgodaj smo imeli avto in nemalokrat smo jih povabili na izlete ...
Pa so vas kdaj povabili v partijo ali vam namignil, da bi se bilo dobro včlaniti?
Nihče nikoli. Pa sem bila hčerka prvoborca, človeka, ki je bil pred vojno premožen. Nihče niti s pol besede, a veste … Tisti, ki danes tako omalovažujejo sistem, ki jih je vendarle šolal in pripeljal do poklica in solidnega življenja, bi morali vedeti, da to ni tako samoumevno. Za primer samo vzemiva Anglijo, to je izredno razredna družba, vse prej kot lahko je uspeti, najti zaposlitev, si ustvariti življenje.
Kdaj in kako ste začeli odkrito govoriti o judaizmu?
Ko človek zori, vedno bolj postaja to, kar je v resnici, jaz sem se za judaizem odločila. Kot deklica sem pogosto obiskovala starejšo sestro, ki je pri osemnajstih letih začela študirati v Londonu, se tam poročila in ustvarila dom … Takrat in tam sem prišla v stik z Judi, začutila sem, in to povem povsem iskreno, da sem doma. Prav oni so vztrajali, naj po diplomi na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo vendarle nadaljujem na londonski Akademiji za glasbeno in dramsko umetnost (LAMDA, The London Academy of Music and Dramatic Art, op. a.). Ko sem leta pozneje obiskala Izrael, so se začeli kazati zametki bolezni, ki sem jih poskušala odpraviti že doma, a so »strokovnjaki« rekli, da z menoj ni nič hudega, da bodo simptomi izginili. Pa niso in izraelski prijatelji so vztrajali, da moram nujno po drugo mnenje. Če jih ne bi bila ubogala, se midva danes tukaj ne bi pogovarjala. In še nekaj je, Judje so me vedno sprejemali takšno, kot sem, z vsemi mojimi »napakami«, v meni so vseskozi iskali in našli vrline, nikoli pa niso izgubljali besed, češ da sem ekscentrična, drugačna, neukrotljiva, samosvoja. Na Križevniški ulici v Ljubljani je Judovski center, ki ga vodi Robert Waltl, zdaj smo v ustanavljanju liberalne judovske skupnosti, ki bo imela ne le verski, ampak tudi izobraževalni pomen. Oba z Robertom sva člana LJS, ki ima sedež v Luksemburgu, vodi jo odličen predavatelj, naš mladi prijatelj rabin Alexander Grodensky.
Ste imeli kdaj občutek, da na Jude še vedno gledamo postrani, da še vedno obstajajo predsodki do Judov, da se jih bojimo?
Oh, marsikdaj in marsikje, sicer pa gledamo postrani vsakogar, ki je nekoliko drugačen. Ko sem bila mlajša, to se spomnim zelo dobro, so mi namignili, da me bodo v naslednji vojni zagotovo pokončali v koncentracijskem taborišču. Če smem dodati, ni prav veliko kristjanov, ki bi vedeli, da je bil Joshua, torej Jezus, v resnici Jud. Žal mi je, da v šolskem programu ni predmeta, ki bi se dotikal vsaj glavnih svetovnih religij.
Če dovolite, bi se za trenutek dotaknil še materinstva. Ste kdaj premišljevali o materinstvu? Na spletu je bilo pred kratkim mogoče prebrati misel, češ da brez rojevanja otrok ženske postanejo le še objekt za zabavo, brez posebne vrednosti. Kako to komentirate?
Jaz sem popolno izpolnjena v vseh ozirih, kdorkoli izusti ali napiše tako misel, je v resnici zelo nesrečen, neizobražen, nerazgledan. Ko sem prišla iz Londona, nisem še imela 30 let, me je zdravnica na zdravniškem pregledu vprašala, kdaj mislim postati mama. Vrnila sem ji z vprašanjem, koliko otrok ima, pa je rekla enega. Dajte imeti še enega, namesto mene, sem rekla, veste, jaz vse večere, vikende, praznike delam. In sploh, jaz imam toliko otrok, toliko figur sem ustvarila v življenju, to je šlo vse skozi mene, jaz imam toliko sester, bratov, sorodnikov, da mi v življenju ne uspe tarnati o dolgočasju.
Boste odšli na volitve?
Bom! Volila bom tiste, ki se bodo zavzemali za strpnost, poštenje, podrobno pa bom preverila tudi, ali bo kakšna stranska sploh omenila ali se dotaknila perečega vprašanja slovenske kulture in kulturnikov. Verjetno o slednjem ne bo veliko govora. No, skoraj zagotovo ne bo!
