A zagotovo je vzrok slabe volje – kot pravijo starši otrok, s katerimi smo se pogovarjali –, da se šola ni ustrezno odzivala ob dosedanjih odklonilnih primerih in ni pravilno ukrepala. Če bi, zadeve in stiske otrok ne bi prišle tako daleč. Primer, o katerem pišemo, kaže, kako tog je sistem ob vsem vedenju, da imajo pravice in dolžnosti vsi, ki so vključeni v šolski sistem. Ne gre le za pravico do izobraževanja, ampak tudi za pravico do varnega šolskega okolja.
Zgodba kaže, kako sistem pri skrbi za otroke ne zmore popolnoma udejanjiti te pravice s svojimi vzvodi in z načinom dela, ki bi bil sprejemljiv za vse. S tem povzroči, da je žrtev sistema več. Najhuje pri tem je, da sistem dopušča, da se pri vseh otrocih zaradi tega nabirajo travme in izkušnje, ki jih bodo nosili s seboj tudi kasneje.
Sošolci s peticijo pozivajo k premestitvi
»Vsi podpisani se strinjajo glede premestitve sošolca,« je zapisano v peticiji, ki jo je vodstvu IV. osnovne šole Celje samoiniciativno predalo in jo celo brez vednosti staršev podpisalo skoraj 20 učencev enega od razredov. S tem so izrazili svoje mnenje oziroma klic na pomoč. Svojega sošolca, otroka s posebnimi potrebami, ki ima odločbo komisije za usmerjanje, so razumeli več let. Odkar naj bi se besedno in tudi fizično nasilje znotraj razreda stopnjevalo, je prekipelo tudi njim.
»Popolnoma razumemo, da ima otrok s posebnimi potrebami pravico do izobraževanja in učenja socialnih veščin, vendar mora šola razumeti tudi, da imajo naši otroci prav tako pravico do varnega okolja,« so povedali njihovi starši. Dodajajo, da so se nasilni dogodki vrstili. Policije nikoli niso klicali, saj so jim v šoli večkrat zatrdili, da gre za pomen strpnosti in razumevanja otroka s posebnimi potrebami. Prihajalo naj bi tudi do dogodkov, ko naj bi sošolec vrgel kamen v enega od otrok, grozil s steklenico, nekoga naj bi tudi popljuval, enega od sošolcev naj bi celo dušil s torbo, pravijo starši.
Pod drobnogledom so se znašli oni, ne otrok s posebnimi potrebami
»Po vsem tem času razumemo svoje otroke, da tega ne zmorejo več prenašati in se včasih odzovejo tudi neprimerno, čeprav vedo, da ne bi smeli,« dodajajo starši. V zadnjem letu opažajo pri svojih otrocih tudi duševno stisko zaradi tega. Otroci jim povedo, da jih boli, ko vidijo, da šola drugemu spregleda nasilje. Njim pa naj bi učiteljica, zatem ko naj bi tudi otroci povzdignili glas zaradi nestrinjanja s početjem sošolca s posebnimi potrebami, dejala, da bodo »pod drobnogledom«.
»Menimo, da je vodstvo šole storilo premalo, da bi zadevo ustrezno rešilo. Nikoli nam ni jasno predstavilo okoliščin, da bi naši otroci in mi vedeli, s čim se soočamo. Ves čas so nam v šoli govorili, da moramo biti strpni – in tudi smo. Vendar so zdaj stvari šle čez mejo,« dodajajo starši. Poudarjajo, da ne želijo biti označeni kot nerazumevajoči, saj to ne drži: »Tako kot ima učenec s posebnimi potrebami pravico do šolskega okolja, imajo tudi naši otroci pravico do varnosti in mirnega izobraževanja. Samo to želimo.«
Premestitev rešitev za sošolce, kaj pa za konkretnega otroka?
Neuradno smo pridobili tudi zapis matere otroka s posebnimi potrebami, iz katerega je prav tako razvidno, da naj šola ne bi storila vsega, da bi umirila strasti. Šola do danes naj ne bi bila sposobna prepoznati otrokovih primanjkljajev, pri čemer jih enači z vedenjem. Iz zapisa je razvidno, da se je mama obračala na druge ustanove, kjer naj bi naletela na gluha ušesa; omenja celo, da bi moralo šolsko ministrstvo za zaposlene v šoli pripraviti več izobraževanj o potrebah otrok, da bi jih pravočasno zaznali in se pravočasno odzvali.
Ostali starši navajajo, da odklonskih dejanj ves ta čas ravno zaradi razumevanja otrokovih posebnih potreb niso prijavljali nikomur, a ko je njihovim otrokom prekipelo, je bil prijavljen vsak dogodek: »Zdaj je videti, kot da so nasilni naši otroci, a nihče se ne vpraša, zakaj je do tega prišlo. Vodstvo šole bi se moralo pravočasno odzvati in rešitve iskati sproti.« Pogrešajo več konstruktivnih sestankov, tudi takih, na katerih bi bili večkrat prisotna šolska svetovalna služba in različni strokovnjaki. Kako bo v novem šolskem letu, nihče ne ve. Starši priznavajo, da bi težave rešila premestitev otroka s posebnimi potrebami, kar je njihova zahteva. Ne skrivajo, da iščejo tudi pravnega strokovnjaka, ki bi jim pomagal zadevo rešiti, saj dodajajo, da ne verjamejo več, da bo šola znala in zmogla primer rešiti v dobro vseh.
»Opazili smo porast medvrstniškega nasilja«
»Največjo pozornost zagotovo namenjamo preventivnim dejavnostim, zlasti na področju preprečevanja odklonskega vedenja otrok,« pravi ravnateljica IV. osnovne šole Celje Katja Kojnik Vengust. Zaradi varovanja osebnih podatkov na naša vprašanja ne more odgovoriti, pravi.
Kojnik Vengustova je vodenje šole prevzela pred približno dvema mesecema.
»Podrobnosti posameznih primerov ne poznam dovolj dobro. Tudi zaradi tega bi bile informacije lahko pomanjkljive ali netočne,« dodaja. Kljub temu priznava, da so v šoli opazili naraščanje medvrstniškega nasilja. »Zato smo sprejeli protokol njegove obravnave, s čimer želimo naraščanje ustaviti, in primere, ki se pojavijo, sproti ter učinkovito reševati. V primeru različnih oblik neprimernega vedenja ravnamo v skladu s Pravili šolskega reda IV. osnovne šole Celje, pri čemer upoštevamo postopnost izrekanja vzgojnih ukrepov. V primeru hujših kršitev prepustimo zadevo v obravnavo pristojnim ustanovam. Tudi letos smo večkrat sodelovali s policijo, centrom za socialno delo in z drugimi ustanovami,« pojasnjuje.
Med splošnimi navedbami možnega reševanja manjših kršitev v šoli ravnateljica omenja tudi vrstniško mediacijo. Dodaja, da inšpektorat za šolstvo izvaja redne in izredne nadzore. »Do zdaj večjih nepravilnosti ali pomanjkljivosti ni ugotovil, manjše smo odpravili v skladu z navodili,« pravi Kojnik Vengustova.
Spremljevalec otroka ni vedno prisoten
Starši, s katerimi smo se pogovarjali, so omenili, da bi sošolec njihovih otrok glede na svoje potrebe moral imeti spremljevalca, a ta ni vedno prisoten – če bi bil, bi lahko morda preprečil nekatera odklonska dejanja. »Učenci z odločbo komisije za usmerjanje imajo pri pouku prilagoditve, kot jih strokovna skupina opredeli v individualiziranem programu, dodatna strokovna pomoč se prav tako izvaja v skladu z odločbo o usmeritvi. Učenci, ki potrebujejo začasnega ali stalnega spremljevalca za fizično pomoč, imajo to opredeljeno v odločbi,« pojasnjuje ravnateljica šole.
»Ministrstvu za izobraževanje vsako leto pošljemo prošnjo z utemeljitvijo za odstopanje od normativov in standardov za izvajanje programa osnovne šole, saj bi šole sicer morale začasne spremljevalce zagotoviti iz notranjih rezerv, s katerimi žal ne razpolagamo. Za učence s posebnimi potrebami, ki so že tako ali tako občutljiva populacija in večinoma težko sprejemajo spremembe, bi bilo izjemno neugodno, da bi jih vsako uro spremljal drug učitelj spremljevalec, ki tisti trenutek ne bi imel pouka,« še poudarja Kojnik Vengustova.
»Spremljevalec je posameznemu učencu na voljo ves čas pouka in izvajanja dejavnosti v okviru pouka izven šolskih prostorov. Izvajamo tudi spremstvo z distance, kjer je spremljevalec prisoten v bližini učenca, vendar ni ves čas ob njem v oddelku. S tem učence privajamo, da se sami odločijo za ustrezno vedenje, in jim spremljevalec priskoči na pomoč le, če jo potrebujejo. S tem razvijamo občutek lastne odgovornosti za izbiro vedenja, naloga spremljevalca je, da učenca za izbiro kasneje pohvali in spodbudi k primernemu vedenju tudi v drugih situacijah,« odgovarja ravnateljica.
Peticija otrok
Ravnateljica ne zanika, da je od učencev dobila peticijo, v kateri so izrazili mnenje, naj se sošolec premesti. Ob tem omeni, da vodstvo dobi tudi od staršev različne pobude, a tudi pritožbe, sploh proti koncu šolskega leta. »Te imajo sicer možnost posredovati na roditeljskih sestankih, po elektronski pošti ali telefonu. Trudimo se, da vsako takšno stvar skrbno obravnavamo, kar seveda vključuje pogovor z vsemi vpletenimi v zadevo in nato načrtovanje ter izvedbo ustreznih ukrepov. Roditeljske sestanke običajno vodijo učitelji razredniki. Če se pojavi potreba, na njih sodelujeta tako svetovalna služba kot tudi vodstvo,« dodaja sogovornica.
So šole avtonomne ali prepuščene same sebi?
Na Ministrstvu RS za izobraževanje znanost in šport so nam odgovorili, da z omenjenim celjskim primerom niso seznanjeni. Sicer pa je iz njihovih odgovorov razvidno, da je šola bolj kot ne pri reševanju takšne situacije prepuščena sama sebi oziroma – drugače zapisano – je pri reševanju avtonomna.
Zaradi varovanja osebnih podatkov in pravic otrok na Inšpektoratu RS za šolstvo in šport ne morejo »niti potrditi niti ovreči«, ali so s primerom seznanjeni. Ob tem poudarjajo, da v vseh takšnih ali podobnih primerih opravijo inšpekcijske postopke. Med drugim nas je zanimalo, kakšen je protokol reševanja takšnih situacij znotraj šole in ali je ta odvisen samo od šole ali ga je morda ministrstvo natančno doreklo.
Vse odvisno od šole?
»Poseben protokol ni predpisan. Vzgojno problematiko rešuje šola sama v skladu z vzgojnim načrtom, s pravili šolskega reda oziroma glede na zakon, ki predpisuje postopek izrekanja vzgojnih opominov,« so nam odgovorili. Tudi če šola ne zmore sama rešiti situacije s starši oziroma najti kompromisa, ministrstvo pri tem aktivno ne sodeluje, so nam odgovorili. Ob tem so dodali, da nadzor izvaja inšpektorat. Razumeti je, da ministrstvo prepusti reševanje zadev šoli, v primeru nepravilnih odločitev pa jo lahko kaznuje …
Glede na to, kar so nam opisali celjski starši, so se nasilni dogodki v omenjeni šoli vrstili, zato smo ministrstvo vprašali še, ali je šola dolžna takšna vedenja prijaviti. »Šola nasilje obravnava v okviru svoje vzgojne vloge. Če obstaja sum storitve kaznivega dejanja, ga prijavi,« pojasnjujejo na ministrstvu. Ob pisanju več podobnih člankov v preteklosti se je mnogo staršev spraševalo tudi, ali šolski sistem premore dovolj izobraževanj učiteljev s področja posebnih potreb učencev. Na ministrstvu pravijo, da je tovrstnih izobraževanj učiteljev veliko: »O izbiri izobraževanj se lahko odloči učitelj na podlagi lastnega zanimanja ali potrebe. Lahko pa o obveznosti udeležbe odloča ravnatelj.«
Svetovalni delavci in sestanki
Navezujoč se na celjski primer, smo na ministrstvo za šolstvo poslali tudi vprašanje, ali morajo biti na sestankih, ki so posvečeni takšni problematiki, kot se je zgodila v Celju, prisotni socialni šolski delavci. Starši so nas namreč ob podobnih primerih v preteklosti večkrat opomnili, da pogrešajo večjo aktivno vlogo socialnih šolskih delavcev. »O prisotnosti šolskih svetovalnih delavcev zakonodaja posebej ne govori. To vprašanje je v domeni posamezne šole, ki strokovne delavce (tudi šolske svetovalne delavce) glede na vsebino lahko vključi v posamezne sestanke z določeno tematiko. Delo v šoli organizira in vodi ravnatelj, ki je tudi odgovoren za uresničevanje pravic in dolžnosti učencev ter skrbi za sodelovanje šole s starši,« še pojasnjujejo na ministrstvu.
»V reševanje težav pri vključevanju otroka z vedenjskimi težavami v razredno skupnost se morajo vključevati vsi deležniki. Namen je, da se otrok s posebnimi potrebami s pomočjo sošolcev uči socialnih veščin in da se vsi starši vključujejo v postopke šole za vključevanje otrok s posebnimi potrebami v razredno skupnost ter postopke preprečevanja nasilja v šoli,« pravi predsednica Zveze aktivov svetov staršev Slovenije Lara Romih.
»Obstaja način, da šola to doseže!«
Da tudi Zveza aktivov svetov staršev Slovenije zaznava problematiko vključevanja otrok s posebnimi potrebami v šolski vsakdan, je potrdila predsednica zveze Lara Romih. Ob tem dodaja, da primer iz Celja ni splošno medvrstniško nasilje. »Gre za otroka s posebnimi potrebami, ki se do svojih sovrstnikov obnaša in odziva drugače. To drugačnost njegovi sošolci in njihovi starši lahko občutijo tudi kot nasilje.«
Reševanje nasilja v šolah kot posledice čustvenega izražanja otroka zaradi zdravstvenih okoliščin s podpisovanjem peticij in pozivom staršev k prešolanju po mnenju zveze ni prava rešitev. »Ti otroci potrebujejo mnogo več podpore od staršev in strokovnih delavcev ter razumevanja vseh v neposredni bližini. Torej govorimo o razumevanju in ne samo o strpnosti,« pravi Romihova.
Otroci s posebnimi potrebami imajo odločbe in individualizirane programe, kjer so opredeljene smernice za delo z njimi, ter prilagoditve, ki jih potrebujejo, da bi se čim lažje vključevali v socialno in šolsko skupnost. Romihova omenja, da so odzivi šol na pojave nasilja različni, saj so odvisni od teže nasilnih primerov: »Prav je, da se v reševanje vključuje vse, ki nasilje doživljajo, izvajajo in čutijo njegove posledice.« Kot razlaga, mora protokol soočanja z nasiljem v šolah vsekakor vsebovati preventivne ukrepe, kot sta mediacija in restitucija.
»V osnovi mora po našem mnenju šola, še preden se pojavi nasilje, le-tega preprečevati. Najpomembneje je, da se vodstvo šole v primeru zaznave psihičnih stisk učencev primerno in pravočasno odzove ter vsakemu otroku individualno pomaga,« dodaja. Romihova ob tem jasno poudari, da se ne sme spregledati zaščite žrtev, torej vseh tistih, ki trpijo nasilje, pri čemer ni bistveno, zakaj ga nekdo povzroča. »Učencem bi moralo biti omogočeno, da s čim manj motnjami prisostvujejo učnemu procesu ter da niso izpostavljeni nasilju. V zvezi verjamemo, da obstaja način, s katerim šola lahko to doseže,« še zaključi Romihova.
Načrt pomoči se lahko tudi spremeni
»Zakonodaja zavezuje vse organe, da ob zaznanem nasilju, kjer je žrtev otrok, obravnava primere še posebej pozorno, skrbno in odgovorno. V Sloveniji ima posebno varstvo pred nasiljem vsak otrok, pri čemer smo vsi soodgovorni za dobrobit otrok in za njihovo zaščito,« so jasni na Centru za socialno delo (CSD) Celje.
Glede na okoliščine primera v IV. osnovni šoli Celje je CSD zagotovo s primerom že seznanjen. Zaradi varstva osebnih podatkov konkretnih podrobnosti nismo zahtevali. Zanimalo nas je, kako lahko CSD pomaga pri reševanju situacije. Center se mora ob pojavu nasilja nad otroki vedno odzvati, preučiti vse možnosti in tudi posebnosti v otrokovem domačem okolju ter šoli. Ko je situacija obsežnejša, lahko center opravi tudi razgovor z otrokom, staršem pa predstavi vse možne oblike pomoči. »Center se lahko pri tem poveže tudi z ostalimi ustanovami, ki so vključene v obravnavo otroka. Nameni povezovanja so izmenjava informacij, priprava ocene ogroženosti, priprava načrta pomoči ter razdelitev nalog. V načrtu pomoči jasno opredelimo predlagane oblike pomoči tako otroku kot staršem, način spremljanja, trajanje in cilje obravnave,« pravijo na centru. Dodajajo še, da se ta načrt pomoči tudi spremeni, če je potrebno zaradi novih oziroma spremenjenih okoliščin.
Ne centru ne staršem nikoli ni prva naloga, da bi problematičnega otroka namestili v zavod zaradi njegovih psihosocialnih težav. Vedno je treba pred tem poiskati vse ostale možne rešitve. A na centru omenjajo, da se lahko v določenih primerih zgodi tudi to, kadar gre za psihosocialne težave, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Namestitev v zavod je možna tudi, če je ogrožen otrok ali drugi in je le s takšno namestitvijo mogoče v zadostni meri zavarovati njegove koristi ali koristi drugih.
