Otroci ničesar ne pozabijo!
Bilo bi zelo pametno, ko bi si vsi, ki odločajo o usodi otrok, prebrali študijo, ki jo je nedavno predstavila dr. Metka Kuhar, profesorica na katedri za medijske in komunikacijske študije na FDV. Na kratko – gre za vpliv travmatičnega dogajanja in dogodkov iz otroštva na odraslo življenje. V primerjavi s podatki iz nekaterih drugih držav se Slovenci nadpovprečno izživljamo nad otroki – kar 43 odstotkov vprašanih je potrdilo fizično in kar 55 odstotkov čustveno nasilje v otroštvu (spolnega šest odstotkov). Posledice so lahko porazne, ne gre le za večjo nagnjenost k depresiji, anksioznosti, zasvojenostim in drugim dramam, ki se dogajajo odraslim s travmatičnim otroštvom, ampak iz otroštva ranjeni ljudje živijo v povprečju 20 let manj! Škofje, ki so pedofile med duhovniki premeščali v drugo faro, kjer so lahko svoje početje nadaljevali, so se izgovarjali, češ »saj otroci vse pozabijo.« Otroci ničesar ne pozabijo!
Lov na otroke, ki je trajal štiri ure in povzročil zgražanje vse Slovenije, je neizpodbitno pokazal, da otroci k očetu nočejo. Medtem ko se je zlomil celo sodni izvršitelj in poklical sodnico, da odvzem prekine, je oče vse skupaj mirno opazoval. In otroke dobil. Jih prevzgaja, da bi ljubili njega in sovražili mater ali kakšen je bil namen sodničine popolne prepovedi stikov matere z otroki? Niti vprašati ne sme, kaj se z njimi dogaja, pravijo njene prijateljice. Kot so mi razložili na pristojnem družinskem sodišču, se čaka izvedenec. In to lahko traja zelo dolgo.
Ameriški duhovnik in pedagog Theodore Hesburgh je zapisal misel, ki se je zmeraj znova spomnim, ko gre za spore med starši. »Najpomembnejša stvar, ki jo oče lahko naredi za svoje otroke, je, da ljubi njihovo mater.« Lahko bi dodali, da jo vsaj spoštuje, če je ne ljubi več.
Bilo bi nesmiselno, če bi napisala, da velja tudi obratno. Dokler bomo ženske zanosile, rodile in dojile, smo pač v primerjalni prednosti. Očetje, mnogi so z otrokom od poroda naprej, pa imajo možnost, da dajo otrokom vse, kar zmorejo, da »ljubijo njihovo mater« in jo razbremenijo dela gospodinjskih del, nočnega vstajanja in obiskov pri zdravniku (na primer) in kolikor mogoče sodelujejo pri vzgoji in varstvu. Takšne očete je v primeru, ko se partnerja razideta, težko odriniti, pa če jih matere še tako sovražijo. Tudi ženske znamo biti mrhe, to je že treba priznati.
Seveda pa je drugače z očeti, ki to »postanejo« šele potem, ko družina razpade. Zamujenih priložnosti ni lahko nadomestiti. Po številnih pričevanjih, ki jih dobivamo v redakcijo in ste jih nekaj lahko tudi prebrali, gre v tem primeru prav za to – oče, ki se ni prav veliko menil za otroke in z njimi niti ni živel v istem domu, si je izboril stike, otroci pa k njemu niso hoteli. Vsakič, ko je prišel ponje, so se razbežali. »Kriva« je seveda mati (takšen je bil odgovor s pristojnih CSD-jev, tudi ob zadnjem odvzemu), ker jih na stike z očetom ni pripravila. Kako pa pripraviš otroke na nekaj, česar nočejo? Kdo pa ve, kaj se pri očetu dogaja, da ga otroci tako silovito odklanjajo? Vemo samo to, da je na eni strani čustveno sesuta mati, ki tava med nasveti odvetnikov in presojo socialnih delavcev, in na drugi strani umirjen, prepričljiv oče, ki piše sodišču po več kot dvajset strani dolge pritožbe in ne kaže kakšnih posebnih čustev. Je pa tako za socialne delavce kot za sodnico vsekakor veliko bolj sprejemljiv sogovornik kot razrvana, obupana mati. Človeka seveda zanima, koliko sodnih izvedencev je imelo opravka s to zadevo? Očitno še nobeden.
Gora na njeni mizi
Ko sem prišla na pogovor k mag. Nadji Marolt, vodji oddelka za družinsko sodstvo na okrožnem sodišču v Ljubljani, se mi je pogled najprej ustavil na gori spisov, debelih po trideset, štirideset centimetrov, kakšen tudi več – in povezanih z vrvicami, saj toliko papirja ne gre v nobeno mapo. Vsak tak paket pomeni eno zadevo. Koliko časa ima sodnik, da vse to predela? Ne prav veliko. Lahko čisto vsak papir natančno prebere? Seveda razmišljam o usodi pričevanj, ki so jih sorodniki, sosedje in prijatelji mame, ki so ji odvzeli otroke, poslali na sodišče. Kaj se je z njimi zgodilo? Seveda so končali v ustrezni skladovnici dokumentov in sodnica jih upošteva, če se ji to zdi pomembno in potrebno. Za zdaj še nobeden od tistih, ki bi radi pričali na materini strani, očitno ni bil povabljen.
Seveda mi Nadja Marolt ne more govoriti o zadevi, ker je skrbno prekrita z varovanjem podatkov, in tudi to je že znano, da revizija pri delu sodnice, ki je odredila odvzem otrok, ni našla napak. Pravi, da proces, zaradi katerega sem prišla, traja dve leti in da se je vmes marsikaj dogajalo. Verjamem, ampak kaj je bilo vendar tako zelo sporno, da so dodelili otroke očetu in da je bil potreben tako divjaški rubež otrok? No, seveda tega ne morem izvedeti. Se zdi vodji družinskega sodišča pametno, da zadeve, ki so dvignile toliko prahu v javnosti (spomnimo na Koroška dečka), odpravimo z varovanjem podatkov? Strinja se, da bi po njenem morali povedati več, saj lahko skrivanje podatkov povzroči več škode kot koristi. Za kaj takšnega pa je treba podati ustrezen predlog za spremembo zakona o varstvu podatkov, ampak kdo ga bo?
Kako dolgo še?
Družinska sodišča delujejo v Sloveniji petnajst let, od lanskega leta po Družinskem zakoniku, kar pomeni, da so se nekatere pristojnosti iz CSD-jev prenesle na sodišče. Ali drugače povedano – socialni delavci o marsičem ne odločajo več, ampak so le strokovna podpora sodišču. Še preden je zadeva začela veljati, so pristojni vedeli, da so sodniki preveč obremenjeni in da nimajo ustrezne strokovne podpore, saj je sodnih izvedencev – kliničnih psihologov in psihiatrov za otroke in odrasle – premalo. Kakšnih dvanajst jih je na seznamu za vso državo, zadeve odklanjajo ali obravnavajo nerazumno dolgo. Ko vprašam, kako dolgo še mati ne bo smela videti otrok (in niti povprašati o njih!), je odgovor Nadje Marolt jasen – ko bo izvedenec povedal svoje. A se šalite?
To vprašanje seveda ni namenjeno vodji družinskega sodišča Nadji Marolt, ampak vsem, ki so zakonik sprejeli, ni ga pa mogoče spodobno izvajati. Družinska sodišča imajo premalo sodnikov, odvzetih otrok iz družin, kjer so otroci v resnici ogroženi, nimajo kam namestiti, saj vse ustrezne kapacitete pokajo po šivih, in sodnih izvedencev nimajo pri roki takoj, ko so potrebni. Vsaj eden bi moral biti prisoten pri že omenjenem odvzemu, saj bi tako psihiater kot psiholog lahko ocenila vedenje na smrt prestrašenih otrok, obupane matere in hladno mirnega očeta.
Sodniki te presoje nismo vešči, pravi Nadja Marolt. Pravi, da sta na primer s kolegico psihologinjo precej drugače zaznali pogovor med zakonskim parom – sama s pravnega vidika ni opazila, da bi bilo kaj narobe, psihologinjo pa je presunil njun medsebojni odnos.
Mar ni logično, da bi morala imeti družinska sodišča (vsaj delno) zaposlenega psihologa in psihiatra, ki bi bila takoj pri roki, ko je zadeva nujna? Ne pa, da so tako pomembne in občutljive zadeve prepuščene stihiji na trgu izvedencev?
Meseci pa tečejo
Ne pozabimo – kmalu bodo že štirje meseci, kar so otroci, ki so ob lastnem rubežu jasno pokazali, da nočejo živeti z očetom, odtrgani od matere. Pri kateri niso bili ogroženi, zakon namreč dopušča odvzem le v tem primeru. Kot je potrdila revizija, je sodnica ravnala prav, pa čeprav v sodnih spisih ni psihološkega profila matere, očeta in otrok. Kaj se dogaja z otroki, z materine strani ne ve nihče, saj so stiki tudi njim prepovedani. Čaka se torej izvedenec. Plača ga država, torej za starše ni finančni problem. Zelo zanimivo bi bilo izvedeti, kako bo izvedenec, vsak je zaposlen vrh glave, prebral tisto goro papirja in se ure in ure ukvarjal z otroki, da bo z gotovostjo razsodil, kaj se z njimi dogaja – so zmanipulirani ali pa očeta ne marajo iz upravičenih razlogov. Seveda takšnega silnega angažiranja ne bo – številni članki, ki jih najdete na spletu in ki so jih napisali poznavalci (recimo Katja Bašič), pravijo, da so izvedenci površni in da imajo pogostokrat za presojo na voljo samo eno uro. Kakšen test, nekaj vprašanj – in to je to?!
Kot človeka me je izjemno pretresla zgodba matere iz Sežane, ki je, tako je ugotovilo sodišče, ubila svoja dva otroka. Vsa pričevanja so kazala na to, da je bila zelo dobra mama, kakšen motiv je torej imela? Je pa imela že od najstništva pomoč psihiatra, ki je bil tudi izvedenec na sodišču in je bil mnenja, da je bila mama v času, ko je zadušila sina in hčer, prištevna. Ampak zakaj ju je ubila, če ju je imela rada in je zanju lepo skrbela? Tega odgovora nismo dobili niti od psihiatra niti od sodišča. Pa čeprav je bistven. Fasala je dvajset let.
Je to dopustno?
Pred petimi leti je mlada Prekmurka tožila državo zaradi uničenega otroštva. Ko je bila stara sedem let, sta se starša ločila, brat je bil dovolj star, da ga niso mogli prisiliti, da bi živel z očetom, deklica pa ne. Ker ni hotela k njemu, so jo zarubili podobno divjaško kot omenjene tri otroke, in ker je omenjala, da se raje ubije, kot gre k očetu, so jo s policijo in rešilcem peljali na psihiatrijo in jo eno leto zadrževali v otroškem zavodu v Stični, čeprav ji ni bilo nič. Kdo pa kdaj ne reče, da se raje ubije, kot pa nekaj stori? Vsakič, ko se je oče napovedoval na obisk, je dobila visoko vročino in je bruhala … Saj ne moreš verjeti. Ko je bilo deklici trinajst let in je lahko sama zelo jasno povedala svoje mnenje, jo je sodišče (na istem sodišču je bil oče sodni izvedenec) prisodilo očetu. Sodna izvedenka je (v kolikem času?) presodila, da deklica ne kaže posledic spolne zlorabe, zaradi tega se je mati tudi ločila. Ne kaže posledic? Ni treba biti psihiater, da veš, da se prave posledice pokažejo šele v odraslosti.
Ko je dobila mati »pravega« odvetnika, je bila stvar rešena v desetih minutah in deklica je smela nazaj k materi. Polnoletna je tožila državo – in izgubila. Sodila je ista sodnica, kot sodi v primeru treh odvzetih otrok. Sodišče ji je prisodilo le odškodnino (5000 evrov) za nedopustno dolg postopek. Ki pa je punci uničil lep kos otroštva. Človek bi se razjokal.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
