Pri odkrivanju nasilja nad otroki imajo ključno vlogo centri za socialno delo in policija. Zelo pomembno vlogo imajo tudi vzgojno-izobraževalne ustanove (šole in vrtci), v katere so otroci vključeni. Le tam so namreč otroci v dnevnem stiku z odraslimi osebami, ki znake nasilja lahko prepoznajo. In ko ugotovijo, da varno življenje otroka v primarni družini ni več mogoče, vzgojno vlogo prevzamejo druge ustanove. Med njimi je tudi Vzgojni dom Veržej, ki deluje pod okriljem OŠ Veržej. V dom so nameščeni otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami oziroma težavami z območja celotne Slovenije. Mnogi izmed njih so bili prepoznani kot žrtve nasilja v svojih družinah. Ravnateljica Marija Ferenc je predstavila vznemirjujoč podatek: »V letošnjem šolskem letu je med 49 otroki, ki so nameščeni v naš vzgojni zavod, kar 23 takih, ki so v družini doživljali nasilje. Ti otroci so doživljali tako fizično (brce, klofute, polivanje z mrzlo vodo …) kot psihično nasilje (vpitje, zmerjanje, uporaba žaljivih izrazov, poniževanje ...), dve dekleti pa je oče oziroma očim spolno zlorabljal.«
Posledice nasilja pri otrocih
»Na travmatične izkušnje se otroci odzovejo zelo različno. Pri mladostnicah, ki so bile žrtve spolnega nasilja, se pogosto pojavljajo depresija, težnje k samomoru in samopoškodbeno vedenje.« Posledice se kažejo tudi v sposobnosti učenja, zaupanju do okolja, nekateri otroci pa tudi sami postanejo agresivni. Ferenčeva je o njih povedala: »Prevzamejo vzorce vedenja, ki so jim bili priča v družini. Reagirajo verbalno in fizično agresivno. Prav pri njih zaznamo tudi precej spretno izraženo prikrito psihično nasilje nad sovrstniki. To so mladostniki, ki so doma doživljali najhujše oblike poniževanja, trpinčenja in izkoriščanja.« O tem, kako globoko nasilje zaznamuje posameznika in njegovo prihodnost, kaže primer dveh fantov, ki sta bila nastanjena v domu. Ferenčeva se je spominjala: »Zaradi nasilja je CSD družino že dalj časa obravnaval. Mati se je z otrokoma od partnerja umaknila najprej v varno hišo, pozneje v materinski dom. Z otrokoma se je pogosto selila. Očetu so bile odvzete roditeljske pravice. Mati je sklenila novo zakonsko zvezo, tudi novi partner pa je bil do fantov zelo nasilen. Starejšega fanta je tako močno udaril, da mu je poškodoval bobnič, za kar je bil tudi pogojno obsojen. Na šoli so opažali podplutbe pri otrocih. Končno sta o nasilju spregovorila tudi otroka. Mati otrok ni zaščitila, nasilje partnerja pa je v razgovorih minimalizirala. Pristojni CSD je ocenil visoko ogroženost otrok in oba fanta namestil v zavod.«
Namesto optimizma v otroštvu – trpljenje
»Posledice nasilja sta trpela oba fanta. Stiske obeh fantov so se izražale v njunih pogostih čustvenih izbruhih in neprimernem vedenju. Mlajši fant je bil zelo razdražljiv, težko se je zbral in sledil pouku. Pouk je motil z neprestanimi medklici in zapadal v konflikte s svojimi sošolci. Ko je imel 'dober' dan, je bil zelo prisrčen in prijazen. Starejši brat je imelo težave z dnevno enurezo (uhajanje urina – op. p.). Pogosto je bil agresiven tako do učencev kot do zaposlenih. Uničeval je inventar, ravnal samovoljno, ni upošteval avtoritete, izostajal je od pouka, za učno delo ni bil motiviran. Kljub vsej ponujeni pomoči ni imel ne volje ne motivacije za izboljšanje svojega vedenja. Vse mu je bilo brez zveze, v življenju ni videl nič pozitivnega. V šolskem programu ni zmogel sodelovati. Nekoliko uspešnejši je bil pri individualnem pouku. Imel je zelo kratkotrajno koncentracijo. V življenju ni imel nobenega cilja. Fanta sta mater imela rada, a sta jo hkrati sovražila. Mati z otrokoma ni znala in zmogla. Tudi če sta šla k njej za nekaj dni, sta se predčasno vrnila v zavod. Tako sta večino časa, tudi med prazniki in počitnicami, ostajala v zavodu.«
Ukrepi in rešitve
»Pred nasiljem otroke v Sloveniji varuje Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Vsi, ki smo zaposleni v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, bi morali poznati tudi Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode. Nasilje se namreč pogosto pojavlja in tudi zaposleni v šolstvu moramo biti pozorni, posebej v primerih, ko so oblike nasilja zelo prikrite. Skoraj vedno so prisotni znaki, ki kažejo na to, da se nekaj z otrokom dogaja. Žrtev si namreč pogosto pod pritiskom groženj ne upa spregovoriti, pač pa svojo stisko izraža na drugačen način: spremeni svoje vedenje, poslabša ocene, zamuja v šolo in podobno. Imamo torej zakonsko podlago za ukrepanje in reševanje problematike nasilja, na nas posameznikih in družbi pa je, da dovolj hitro in takoj, ko nasilje zaznamo, ustrezno ukrepamo,« je poudarila ravnateljica OŠ Veržej Marija Ferenc. »Otroci in mladostniki se znajdejo v našem zavodu zaradi različnih razlogov: vzgojna nemoč staršev, nasilje in zloraba alkohola v družini, motnje pozornosti oziroma koncentracije otrok – ADHD, motnje avtističnega spektra (aspergerjev sindrom), učna neuspešnost, neobiskovanje pouka, samopoškodbeno vedenje, zloraba nedovoljenih substanc, agresivno vedenje in še kaj so vzroki, da otroka namestimo v vzgojni zavod.«
