V popoldanskih urah ji je prišel voščit tudi župan Vladimir Prebilič v družbi sovaščana, podžupana Romana Hrovata, prej pa je slavljenki rože, tako kot vodilna moža kočevske občine, v imenu Društva upokojencev Kočevje izročil predsednik Jože Kozina, ki jo je povabil, da v tednu po praznovanju obišče sedež društva, kjer ji bodo pripravili snidenje.
»Seveda se bom oglasila, a se mi zdi, da bo srečanje ustavila tale bolezen, kako se ji že reče, koronavirus, a ne?« je vprašala župana. Tekoče je odstirala številne tančice svojega življenja, najdlje pa je delila nasvete, kako je za dolgost življenja pomembno biti ne glede na okoliščine sproščen in gibčen. Naključni sprehajalec ali voznik po Željnah lahko dan za dnem srečuje starejšo žensko. Opisal bi jo takole: gospa v jeseni življenja s pokončno držo, krasi jo obleka, primerna starejši ženski, hodi s hoduljo, a z odločnim korakom, ki je poseben in ne kaže neke utrujenosti. Nanjo je še posebej navezana, brez nje ne naredi niti koraka. Ji zaupa, ker ji pomaga. Nedolgo od tega je navzdol hitro drvela, pa ji je vnuk popravil ročno zavoro. Od tedaj jo zelo uboga, pove v smehu. »Bom povedala tudi tole: odkar ste zgradili cesto s pločnikom skozi Željne, me še bolj vleče, da sem vsak dan na zraku,« je pohvalila župana in v šali spomnila na utrinke ob srečanju z enim izmed sprehajalcev skozi Željne. Za zdravo življenje pa je poleg gibanja in spanja najpomembnejši dejavnik hrana. Metka za kuhinjsko mizo ni izbirčna.
Težko življenje, ki pa je ni potrlo
Metka Fink se je rodila leta 1916 v Zapužah pri Dolenjih Lazih. Pri hiši pridnega kmeta v podnožju tamkajšnje Male gore je bila najmlajša med sedmimi otroki. Za vsa lačna usta kruha ni bilo v družinskemu gnezdu, njej se je sreča nasmehnila, ko je šla leta 1930 v Ljubljano za varuško. Ta leta so se ji še bolj vrezala v spomin, saj je nekega dne v bližnji pekarni spoznala in kmalu zasnubila Urha Finka. »Ah, ta ljubezen,« se Metki zaiskri v očeh. »Menda sem petkrat na dan hodila po kruh, ki ga je pekel Urh.« Zvestobo sta si obljubila leta 1940, kmalu pa zgradila dom v Klinji vasi pri Kočevju. Temačnega leta 1941 je povila sina Borisa. Kljub rojstvu otroka in radosti ob tem ji je vojna izstavljala same hude reči. Le 27 pomladi je imela, ko so ji Nemci v napadu na Kočevje usmrtili moža, ki je bil pred tem odpeljan v taborišče Rab. »Ena kravica je mukala pri hiši. Njeno mleko nas je preživelo,« ne bo nikoli pozabila. Potem je ostala sama, čeprav je imela veliko snubcev. Po vojni sta se sestri vdovi z otroki preselili v Željne. Sestra je skrbela za naraščaj in njive, Metka se je leta 1950 zaposlila na rudniku in tam ostala do leta 1974, ko se je z ročno uro kot darilom ob odpravnini upokojila. V rudniku rjavega premoga se je lotevala vseh mogočih del, tako kot njen oče, ki je šel kruh služit v Ameriko in prvi dan ob vstopu v jamo ostal brez noge. Metka, ki je leta 1992 izgubila sina, živi s snaho in vnukovo družino. Greje jo ljubezen najbližjih, dveh vnukov, treh pravnukov in pet prapravnukov.
