Kmet, ki je več na cesti in manj na traktorju
Na račun političnih presoj gospodarskega ministra Zdravka Počivalška zadnje tedne letijo številne kritike. V naslednjih dneh bo jasno, ali ga je prvak SDS Janez Janša v koalicijskih pogajanjih le izkoristil, da je sebe prikazal kot konstruktivnega in povezovalnega, nato pa Počivalška in njegovo SMC pognal pogoret na predčasne volitve.
Ne povsem neutemeljeni so tudi očitki, da Počivalšek ni najbolj političen med predsedniki parlamentarnih strank – okoljske aktiviste je v preteklosti označeval za ekoteroriste, nasprotnike lakirnice v Hočah pa za močvirnike. Robustnost in neposrednost v komunikaciji, ki mu odnese nekaj političnih točk, mu na položju gospodarskega ministra ni škodila pri sklepanju razvojno naravnanih poslov.
Nekateri se nad tem zgražajo, drugi v Počivalšku vidijo kmečkega poba, ki je s svojim vsakdanom bližje sleherniku kot visoki politiki. Vsak dan se na delo vozi 120 kilometrov daleč, iz prometno še vedno dislociranega Podčetrtka, za volan sicer ne drži sam, saj mu država priskrbi voznika. Prav zaradi teh okoliščin je Počivalšek tisti tip politika, ki mu pojem tretje razvojne osi ni le slaba šala, ki jo velja ponoviti na štiri leta.
Po službeni dolžnosti bi Počivalšku v prestolnici pripadalo stanovanje, vendar se ga ni odločil vzeti. Želi ostati v stiku z domačijo, na kateri ima nekaj konjev in telic. Rad sede tudi za svoja dva traktorja in manjši traktorček, ki pa zadnja leta zaradi drugega dela nabirajo prah v skednju. V voznem parku ima še 15 let starega audi allroada in motorno kolo tipa čoper.
»Seveda sem še vedno kmet, samo delo sem si moral drugače organizirati. Ker sem veliko na cesti, sem malo na traktorju. Ta zdaj dela morda 200 ur, 1000 ur na leto pa je spodnja meja rentabilnosti traktorja. Imam le še dva konja in deset telic, pa še ti se bolj kot ne sami pasejo,« je povedal na začetku svoje politične kariere. Nekaj let globoko v ministrski mandat je pojasnil še, da ga najbolj pomirijo telice, ko pride domov in ga obkrožijo.
Počivalšek seveda ni navaden kmet, temveč kmet z diplomo. Po izobrazbi univerzitetni diplomirani inženir agronomije se je na poslovni poti kmalu uveljavil kot menedžer, za kar je leta 2005 tudi prejel nagrado, leta 2010 pa je postal menedžer leta. Čeprav je bil za gospodarskega ministra šele četrta izbira, se je na tem položaju uveljavil do te mere, da je kasneje prevzel vajeti stranke, v kateri ni bil ne prva ne druga izbira. Žal nima sanjske službe, to bi imel, če bi bil kmet s tisoč hektarji zemlje, je pojasnil v enem od intervjujev.
Njen ded je v vinarstvu dosegel vse, kar se je doseči dalo
Aleksandra Pivec je kot predsednica stranke Desus vržena v politični vihar, ki ji ga ne bi zavidal noben izkušen politik. Uskladiti mora interese strankine baze, stranke in hkrati nadeti uzdo poslanski skupini, ki se je želela o novi vladi pogajati kar sama.
Pivčeva je bila katapultirana na republiško raven kot praktično neznana oseba iz lokalnega okolja. Na Ptuju je dolga leta vodila Znanstveno-raziskovalni center Bistra. Najprej je bila proti vsem pričakovanjem izjemno kompetentna ministrica za kmetijstvo, nato je povsem nepričakovano premagala Karla Erjavca v do zdaj nevideni konkurenčni tekmi za predsednika Desusa.
Navdih za to gotovo črpa od svojega dedka Stanka Čurina, ki je kot prvi ustvarjal predikatna vina posebnih kvalitet – suhi jagodni izbori, ledena vina in pozne trgatve. »Za tisti čas je bil en tak revolucionar, ki ni bil zadovoljen niti s povprečno dobrim niti z boljšim, dejansko je želel več, želel je biti najboljši, želel je biti poseben, da še danes lahko govorimo, da je bil legenda svojega časa,« je dejala o dedu, ki so mu v Ormožu nedavno postavili doprsni kip.
Čurin ni bil le možakar, ki se ga lokalci spominjajo kot enega največjih ljudi Prlekije. S svojim vinom je pobral številna priznanja na lokalni, republiški in svetovni ravni, da jih nima smisla naštevati. Sedemindvajset šampionskih nazivov, 208 velikih zlatih medalj, 479 zlatih medalj in 86 srebrnih medalj so dosežki, ki govorijo sami zase. »Oddal je Bog sam Noetu Stanku del svojega vrta,« je Čurina v večnost zapisal pesnik Tone Pavček.
V tradiciji dedka nadaljuje tudi Pivčeva, ki je doktorirala iz kemijskega inženirstva na temo optimizacije procesov vinske fermentacije in tako dedove izkušnje prenesla na raven objektivne znanosti. Kot ministrica za kmetijstvo pa je izrazila politično voljo po ustanovitvi sveta za vinogradništvo in vinarstvo, ki bi deloval kot posvetovalni organ ministrstva in pripravljal strategije za celostni razvoj vinogradništva.
Ambiciozni hokejist, ki visoko cilja
Tretji pogajalec je Matej Tonin, ljubiteljski hokejist iz Kamnika, ki je za kratek čas zasedel mesto predsednika državnega zbora, ko se je vlada sestavljala pod Marjanom Šarcem.
Tonin je v svoji novi vlogi vidno užival, vendar mu v Janševi koaliciji ne bi pripadla. Janša je dal namreč jasno vedeti, da predsednike strank želi videti v kabinetu vlade.
Šarčev sokrajan Tonin je bil na republiški ravni znan, ko je Šarec politike še oponašal in še sploh ni postal župan Kamnika. Ob sunkovitem Šarčevem vzponu Tonin ni znal skriti nejevolje nad tem, da ga sosed iz Šmarce prehiteva po levi. »Ve se, kdo je bil večkrat na izvršnih funkcijah,« je Šarec komentiral materijo njunega odnosa.
Od Pivčeve in Počivalška se Tonin razlikuje po tem, da ga v politiko ni zaneslo, temveč se ji je zavezal že zelo mlad. Leta 2001 se je včlanil v novonastalo NSi, kmalu postal predsednik podmladka, pet let kasneje pa je že doživel prvi uspeh z izvolitvijo v občinski svet Kamnika. Leta 2010 kandidira za župana, vendar mu načrte prekriža Šarec.
Čeprav Tonin, verjetno pod vplivom nekdanje predsednice Ljudmile Novak, stranko NSi pelje na dolgi pohod proti sredini, mu ne uspe skovati koalicije s Šarcem. Opazovalci menijo, da možakarja nista znala preseči osebnega spora, kar je postalo jasno kasneje, ko je Tonin kot predsedujoči Knovsu poskušal brskati po evidencah Sove, sumeč, da je bila tam zaposlena Šarčeva znanka. Šarec mu očita, da bo z »ministriranjem« Janši stranko težko popeljal na sredino.
Zdaj se Tonin vse bolj zavezuje hegemonu na desnici – Janši, ki pa mu preprosto ne more dostaviti dovolj poslancev, da bi lahko sestavila stabilno desno vlado s še kakšno stranko sredine, ki bi bila v vladnem kabinetu v manjšini.
